Jedro

Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o njegovi prošnji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je z izpodbijano z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep toženke, št. 2142- 146/2023/21 (UOIM1-04) z dne 13. 3. 2024, s katerim je tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno za varstvo osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (4. alineja prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1)) na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44z, Postojna, od 11. 3. 2024 od 14:05 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 11. 6. 2024 do 14:05 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Sodišče je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se Upravno sodišče glede izpolnjenosti zakonskega razloga za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na utemeljitev sklepa toženke, ki je ugotovila, da je tožnik kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma z več dejanji. Upravno sodišče poudarja, da je toženka utemeljila, zakaj je bila edina možnost omejitev gibanja tožniku na prostore Centra za tujce. Tožnik je bil opozorjen na možnost izreka omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda. Če bi se poslužila drugih ukrepov po 82.b členu ZMZ-1, namen ukrepa ne bi bil dosežen, ker bi bil tožnik vrnjen v okolje, kjer bi se kršitve nadaljevale.

3. Zoper sodbo (I. točko izreka sodbe in sklepa) je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj jo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik Upravnemu sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je šlo za eno lažjo kršitev hišnega reda kot je brca v majhen koš za smeti in porinjen stol v steno ter da je varnostna služba postopek incidenta z dne 10. 3. 2024 izpeljala napačno.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz vsebine njegovih ugovorov izhaja zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo sprejela toženka in Upravno sodišče. Pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila napačna vsebinska presoja Upravnega sodišča oziroma utemeljitev toženke v izpodbijanem sklepu, iz katere izhaja, da je tožnik kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma z več dejanji (torej ni šlo za enkratno kršitev, ampak za ponavljajoče dejanje). Dne 29. 2. 2024 je v pralnici čistilki ukradel mobilni telefon. Ko sta o tem povedala dva sostanovalca, je jezen zapustil oddelek, vpil na ves glas, začel brcati okoli sebe in večkrat brcnil v plastični koš za smeti. Dne 10. 3. 2024 pa naj bi prišlo do prepira med sostanovalci zaradi kraje telefona. Tožnik se je razburil ter brcnil v stol v čakalnici pred ambulanto. Po ustni odredbi varnostne službe, naj preneha, je vstopil v čakalnico in se s telesom zaletel v vrata, zagrabil stol in ga vrgel ob zid. Kljub opozorilu, naj preneha, je zagrabil drug stol in nakazal, da ga bo vrgel skozi okno. Tožnik je bil seznanjen z možnostjo omejitve gibanja ob ponavljajočih kršitvah hišnega reda, a je kljub temu nadaljeval s takšnim početjem. Tožnika je uradna oseba seznanila tudi z dogodkom z dne 1. 3. 2024, ko je bil opažen z vrečko v roki z neko snovjo in jo ponujal drugim prosilcem. Ko mu je bilo obrazloženo, da je preprodaja prepovedanih substanc prepovedana in je bil opravljen površinski pregled, je začel udarjati po steni in brcati stvari okoli sebe, zato mu je bil izrečen ukrep zadrževanja (3. in 4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi lahko dejansko stanje, kot sta ga ugotovila Upravno sodišče in toženka, štelo za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.1

8. Pritožnik zatrjuje kršitev njegove ustavne pravice do izjave. Vztraja pri tožbenih navedbah, da so mu bila postavljena sugestivna vprašanja, kar naj bi izhajalo iz zadnjega odstavka prve strani in druge strani zapisnika z dne 11. 3. 2024. Upravno sodišče se je že v izpodbijani sodbi opredelilo do tega očitka in pojasnilo, da iz navedenega zapisnika ne izhaja postavitev takih vprašanj, temveč da je bil pritožnik seznanjen z očitki in mu je bila dana možnost, da sam pojasni, kako so se dogodki zgodili (16. točka obrazložitve). Pritožnikovo posplošeno navajanje, da meni, da temu ni bilo tako, brez konkretiziranega ugovora, je zato neutemeljeno.

9. Pritožnik tudi meni, da mu je bila ob zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju kršena pravica do izjave. Ker je nepismen in razume le materni arabski jezik, ne ve, kako naj bi se ob očitanih dveh incidentih sploh zmogel drugače izraziti oziroma pojasniti, kaj se je v resnici zgodilo. Ponavlja tudi tožbene navedbe, da na uradnem zaznamku z dne 29. 2. 2024 ni razviden podpisnik. S takim pritožbenim očitkom pritožnik ne more uspeti. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da iz zapisnika z dne 11. 3. 2024 izhaja, da je imel tožnik možnost izjasnitve o vsakem posameznem dejanju, ob koncu zaslišanja pa je bil še pozvan, ali bi želel kaj dodati ali pojasniti v zvezi z omejitvijo gibanja. Na zaslišanju na glavni obravnavi pa mu je Upravno sodišče ponovno predočilo očitek glede dogodka z dne 29. 2. 2024, tožnik pa je na vprašanje, ali ti očitki držijo, odgovoril, da telefona ni odtujil, res pa je brcnil v koš za smeti (16. točka obrazložitve). Teh zaključkov pritožnik ni konkretizirano prerekal, zato je, upoštevaje, da je bil tako na zaslišanju na glavni obravnavi, kot pri ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja dne 11. 3. 2024 prisoten tolmač za arabski jezik, njegov ugovor v zvezi s tem neutemeljen.

10. Pritožnik navaja, da je Upravno sodišče sledilo odločitvi toženke, da se je dogodek z dne 1. 3. 2024 dejansko zgodil in da je bil pritožnik informiran o posledicah in opisu lažjih in težjih kršitvah hišnega reda azilnega doma. Pritožnik v zvezi s tem zgolj pavšalno zatrjuje, da temu ni tako, ter nekonsistentno navaja, da s hišnim redom ni bil seznanjen, ker je nepismen ter hkrati navaja, da so mu ostali nastanjeni podali temeljne napotke glede bivanja in da je bil dne 1. 3. 2024 preko neznanega tolmača seznanjen s hišnim redom v določeni meri. Vrhovno sodišče tem neskladnim navedbam ne more slediti, poleg tega pa je pritožnik, zaslišan na naroku pred Upravnim sodiščem na vprašanje pooblaščenke toženke, ali je bil s strani azilnega doma seznanjen s pravili hišnega reda, izrecno izjavil, da ne zna brati, vendar pa so mu drugi povedali, kaj piše in se je tega držal. Po presoji Vrhovnega sodišča je bil pritožnik tako z vsebino hišnega reda azilnega doma očitno seznanjen, njegovi pritožbeni očitki o nasprotnem, pa so neutemeljeni.

11. Pritožnik navaja, da pri odločitvi Upravnega sodišča ne bi smel biti tehtni in prepričljiv argument iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022, na katero se sklicuje, da se v primeru resnih dejanj, ki pomenijo grožnjo vrednotam kot je osebna in premoženjska korist, sme omejiti gibanje po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 z nižjim dokaznim standardom, tako da zadošča objektivno dejstvo, da je oseba dejanje storila. Meni, da v zadevnem primeru argumentacija navedene sodne odločbe ni primerljiva ter vztraja, da je bil ukrep odvzema osebne svobode v obravnavani zadevi odrejen s kaznovalnim namenom. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen. V obeh primerih gre za izrek ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Prav tako se Vrhovno sodišče strinja s presojo Upravnega sodišča, da pri tovrstni omejitvi gibanja ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo vrednotam kot je osebna in premoženjska varnost, ampak zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vrhovno sodišče ob tem še poudarja stališče iz citirane sodbe I Up 237/2022, da pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o njegovi prošnji.

12. Pritožnik zatrjuje kršitev materialnega prava zaradi uporabe različnih pravnih temeljev. Navaja, da toženka v obrazložitvi sklepa izmenično uporablja določbo tretjega odstavka 82.b člena ZMZ-1 in 4. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ- 1. Ponavlja tožbene navedbe, da je nepravilno, da se je ukrep odvzema osebne svobode izvedel na dveh popolnoma različnih pravnih temeljih. Navaja, da je zakonska dikcija "nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda" nedoločen pravni pojem. Razlaga slednjega, ki jo je sprejela toženka, pa presega ustaljene metode razlage prava. Iz sklepa toženke ni razvidno, ali je zatrjevane kršitve opredelila kot hujše ali lažje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža pritožnikovih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1. 13. Ta pritožbeni ugovor ni utemeljen. Upravno sodišče se je v izpodbijani sodbi povsem jasno in pravilno opredelilo do tega že v tožbi izpostavljenega očitka. Kot bistveno je pojasnilo, da toženka ukrepa ni izdala na podlagi 82.b člena ZMZ-1, ampak na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po tem členu pa so ukrepi drugačni. Gre za samostojno pravno podlago za omejitev gibanja, ki ni povezana s predhodnim ugotavljanjem, za kakšno kršitev bivanja v azilnem domu naj bi šlo glede na 82.a člena ZMZ-1. Pritožbeno vztrajanje na enakem zmotnem stališču pritožnika, kot ga je navedel že v tožbi, je zato ob navedenem pojasnilu Upravnega sodišča, po presoji Vrhovnega sodišča, neutemeljeno. Še zlasti ob upoštevanju, da že iz samega besedila I. točke izreka sklepa toženke izhaja, da je bil ukrep izdan na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ- 1, ker je to nujno potrebno za varstvo osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.

14. V zvezi s presojo sorazmernosti odrejenega ukrepa pritožnik navaja, da je bil izpodbijani sklep izdan s kaznovalnim namenom brez upoštevanja kakršnihkoli možnosti alternativnih oblik pridržanja, saj je bila to njegova prva kršitev hišnega reda po več kot pol leta bivanja v azilnem domu, vendar navedeno ne drži. Upravno sodišče je pojasnilo, da je toženka v izpodbijanem sklepu dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj ukrepanje po 82.b členu ZMZ-1 ne bi prišlo v poštev. Navedla je, da je bil tožnik opozorjen na možnost izreka omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda. Navedla je tudi, da če bi se poslužila takih ukrepov, namen ukrepa ne bi bil dosežen, ker bi bil tožnik vrnjen v okolje, kjer bi se kršitve nadaljevale. Določilo 82.b ZMZ-1 pa je uporabila za podrobnejše pojasnjevanje, da tovrstno ukrepanje pri tožniku ne bi prišlo v poštev, ni pa same odločitve utemeljila na 82.b členu ZMZ-1. Tega načina obrazložitve se je poslužila z namenom, da bi pojasnila, kako je uporabila načelo sorazmernosti in da drugačni ukrepi ne pridejo v poštev (12. in 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Teh zaključkov pritožnik ni konkretizirano prerekal, zato je njegov ugovor v zvezi s tem neutemeljen.

15. Vrhovno sodišče se strinja, da mora biti uporaba ukrepov obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera. V obravnavani zadevi je za odločitev bistvena ugotovitev, da je nesporno do teh incidentov prišlo, da je bil s tem kršen javni red ter da je bilo pri izreku ukrepa upoštevano načelo sorazmernosti, kar zadostuje za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce.

16. Po obrazloženem in ker druge navedbe niso pomembne, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

1 Glede tega, da je presoja razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem pritožbenem postopku tudi sicer omejena, poudarja Vrhovno sodišče ustaljeno v svoji sodni praksi, glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021.