Jedro

V konkretni zadevi je bistvenega pomena to, ali ugotovljeno dejansko stanje ustreza zakonskemu stanu, kot je naveden v 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej ali so podani razlogi javnega reda, zaradi katerih je bodisi ogrožena osebna varnost ali pa premoženjska varnost.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Odločila je, da je tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce v Postojni od 11. 3. 2024 od 14.05 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 11. 6. 2024 do 14.05 z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik dne 4. 8. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

3.Tožena stranka je bila s strani socialne službe azilnega doma obveščena o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma. Iz uradnega zaznamka z dne 29. 9. 2024 izhaja, da naj bi tožnik v pralnici čistilki ukradel mobilni telefon in ko je zapustil oddelek, sta ga dobila dva sostanovalca, ki naj bi povedala, da ga je ukradel. Tožnik je zapustil oddelek jezen in vpil na ves glas, začel naj bi brcati vse okoli sebe, večkrat naj bi brcnil v plastični koš za smeti pred Z oddelkom. Nadalje iz poročila varnostne službe z dne 10. 3. 2024 izhaja, da je prišlo do prepira med sostanovalci zaradi kraje telefona. Prosilec A. A. je iz žepa izvlekel mobilni telefon in ga predal tožniku. Tujec B. B. je opozoril varnostno službo na krajo telefona. Tožnik se je razburil ter brcnil v stol v čakalnici pred ambulanto. Varnostna služba je tožniku izrekla ustno odredbo, naj takoj preneha s svojim obnašanjem, tožnik pa je vstopil v čakalnico in se s telesom zaletel v vrata, zagrabil stol in ga vrgel ob zid. Bil je opozorjen, naj preneha z uničevanjem inventarja, vendar ni upošteval ustne odredbe, ampak je zagrabil drug stol in nakazal, da ga bo vrgel skozi okno. Tožnik je bil seznanjen z možnostjo omejitve gibanja ob ponavljajočih kršitvah hišnega reda, a je kljub temu nadaljeval s takšnim početjem. Pred razgovorom o možnosti omejitve gibanja je bil s strani uradne osebe seznanjen z njegovimi dejanji. Tožnika je uradna oseba seznanila z dogodkom pred vhodom na M oddelek, ko naj bi v roki imel vrečko z neko snovjo in jo ponujal drugim prosilcem. Ko mu je bilo obrazloženo, da je preprodaja prepovedanih substanc prepovedana in je bil opravljen površinski pregled tožnika, je začel udarjati po steni na M oddelku in brcati stvari okoli sebe, zato mu je bil izrečen ukrep zadrževanja.

4.Tožena stranka je zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda dne 11. 3. 2024 ustno na zapisnik tožniku omejila gibanje na Center za tujce. Pred izrekom je bil seznanjen z dejanji, o katerih je bila tožena stranka nazadnje obveščena. Pri tem je tožnik imel možnost izjasnitve o vsakem posameznem dejanju. Pojasnil je, da 10. 3. 2024 ni ukradel telefona, zato se je razburil, ker so ga obtožili kraje. Priznal je, da je porinil stol z nogo, ni pa ga vrgel v steno. Seznanjen je bil tudi z dogodkom z dne 29. 2. 2024, ko naj bi čistilki ukradel mobilni telefon. Pri tem je dejal, da ga ni ukradel. Seznanjen je bil tudi z dogodkom z dne 1. 3. 2024, ko je bil opažen z vrečko v roki z neko snovjo. Tožnik je v zvezi s tem pojasnil, da je udaril s pestjo, ker je bil jezen in so ga obtožili, da prodaja drogo ter da ni imel nobene vrečke.

5.Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 4. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev, lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrepe obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave med drugim tudi zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Tožena stranka je ocenila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja tožniku iz navedenih razlogov. S svojimi dejanji je tožnik kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu. Z njim je bilo iz razloga ponavljajočih kršitev opravljenih več razgovorov s strani socialne službe, vendar ti razgovori niso imeli ustreznega učinka. Bil je tudi opozorjen na možnost izreka omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda. Nadalje tožena stranka v sklepu obsežneje pojasnjuje, zakaj ukrepi, kot jih določa 82.b člen ZMZ-1 in se nanašajo na kršitve pravil hišnega reda, pri tožniku ne bi prišli v poštev. Po tem določilu se lahko osebo tudi nastani za največ tri dni v posebno ločeno sobo, vendar pa se v tem primeru taka oseba vrne v svojo sobo. Pri tej določbi gre za situacije, ko nekdo zaradi vinjenosti ali odvisnosti od prepovedanih substanc povzroča nemir v azilnem domu. Situacije, kot so pretepi in kraja, pa so nedopustni in zahtevajo strožje ukrepe, to pa je omejitev gibanja na Center za tujce. Če bi se uporabil ukrep nastanitve v ločeni sobi, ne bi bil dosežen namen ukrepa, saj se prosilec vrne v okolje, kjer bi se kršitve nadaljevale.

6.Tožnik v tožbi navaja, da ukrep omejitve gibanja pomeni poseg v osebno svobodo in se lahko izreče le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. V konkretnem primeru niso izkazane take okoliščine. Pridržanje prosilca mora biti nujno potrebno, razumno in sorazmerno, temu pa ni bilo tako. Nadalje meni, da je nepravilno, da se je tak ukrep izvedel na dveh različnih pravnih temeljih. Tožena stranka v obrazložitvi izmenično uporablja določbo tretjega odstavka 82.b člena ZMZ-1 in 4. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kar je pravno nedopustno. Zaradi tega se izpodbijanega akta ne da preizkusiti. Zakonska dikcija, da je "nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda", je nedoločen pravni pojem, ki ga mora upravni organ vsebinsko napolniti, iz izpodbijanega sklepa pa to ni razvidno. Iz obrazložitve sklepa ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve opredelila kot hujše ali lažje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele če bi bilo to storjeno, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa. Prostorske kapacitete azilnega doma zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja. Izpodbijani sklep je bil izdan izključno s kaznovalnim namenom brez upoštevanja kakršnihkoli možnosti alternativnih oblik pridržanja. Tožnik tudi meni, da mu je bila kršena pravica do izjave. Tožnik ni imel možnosti, da se izreče o uradnem zaznamku z dne 29. 2. 2024. Iz tega zapisa ne izhajajo dovolj konkretni podatki. Očitki o brcanju tisti dan niso obrazloženi, in sicer katera oseba naj bi ga videla in te očitke podala. Glede incidenta z dne 10. 3. 2024 pa je bil tožnik razburjen zaradi krive obdolžitve kraje telefona. Pri zaslišanju so bila tožniku tudi postavljena sugestivna vprašanja. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu tudi ni opredelila do njegovih izjav. Poleg tega je bil tudi nepravilno uporabljen Zakona o zasebnem varovanju, ko je bil tožnik vklenjen in zadržan 20 min. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in ugotovi, da je nezakonit ter naloži toženi stranki, naj preneha izvajati ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce. Podrejeno predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

7.Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži, da mora prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. V Centru za tujce se tožnik zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitve osebne svobode. Čustveno je prizadet, ker meni, da se mu je zgodila krivica. Nikoli ni bil osumljen nobenega kaznivega dejanja niti ni bil v prekrškovnem postopku. Ima tudi bolno mater in je zanjo v skrbeh. Začasno odredbo je treba izdati tudi iz razloga, ker je z odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode.

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so pretepi in kraja nedopustni in zato zahtevajo strožje ukrepe, kar predstavlja omejitev gibanja na Center za tujce. Kršitve hišnega reda tožnika, ki so vključevale nespoštljivo vedenje do zaposlenih, kraje in preprodajo prepovedanih substanc, predstavljajo toženi stranki resno grožnjo, ki opravičuje ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9.Sodišče je na glavni obravnavi dne 21. 3. 2024 vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da ne drži, da je čistilki odtujil telefon, res pa je brcnil v koš za smeti. Z varnostno službo je komuniciral v arabščini, v komunikaciji s policijo pa je njegov prijatelj prevajal zanj. Dne 10. 3. 2024 so ga po krivem obdolžili kraje telefona. Nehote je vrgel stol v vrata, to je bilo v ambulanti. Ne drži, da preprodaja droge. Kaj piše v hišnem redu, so mu povedali drugi, sam se ga je držal. Ko je bil nastanjen v azilnem domu, ni bil obravnavan s strani policije.

K točki I izreka:

10.Tožba ni utemeljena.

11.Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Glede izpolnjenosti navedenega zakonskega razloga za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

12.Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je pridržanje prosilca dopustno le takrat, kadar je to nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja, vendar so bile po mnenju sodišča v konkretnem primeru te okoliščine podane in se ne strinja s tožbenimi navedbami, da bi bil izpodbijani sklep glede tega pomanjkljivo obrazložen. Tožena stranka je namreč v sklepu natančno pojasnila, da v primeru, ko gre za kršitve hišnega reda, obstaja tudi možnost drugih ukrepov, kot jih določa 82.b člen ZMZ-1, vendar pa je dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj ukrepanje po navedenem določilu ne bi prišlo v poštev. Navedla je, da je bil tožnik opozorjen na možnost izreka omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda. Navedla je tudi to, da če bi se poslužila takih ukrepov, namen ukrepa ne bi bil dosežen, ker bi bil tožnik vrnjen v okolje, kjer bi se kršitve nadaljevale. S tem, ko je tožena stranka na način, ko je navedla, kako je možno tudi ukrepati na blažji način, vendar pa v konkretnem primeru to ne bi prišlo v poštev, po mnenju sodišča tudi utemeljila, zakaj je bila edina možnost po njenem prepričanju omejitev gibanja tožniku na prostore Centra za tujce. Sklep je v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti.

13.Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da je tožena stranka ukrep omejitve gibanja izvedla na dveh različnih pravnih temeljih. Iz obrazložitve sklepa je povsem jasno razvidno, da ga je utemeljila na podlagi določila 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Določilo 82.b člena ZMZ-1 je uporabila za podrobnejše pojasnjevanje, da je možno v primerih kršitve hišnega reda izvesti tudi ukrepe, kot je npr. nastanitev prosilca za največ 3 dni v posebni ločeni sobi in s tem v zvezi je pojasnjevala, da tovrstno ukrepanje pri tožniku ne bi prišlo v poštev, ni pa same odločitve utemeljila na določilu 82.b člena ZMZ-1. Tega načina obrazložitve se je tožena stranka poslužila z namenom, da bi na tak način pojasnila, kako je uporabila načelo sorazmernosti. Povsem jasno je razvidno, da je s tem pojasnjevala, da drugačni možni ukrepi ne pridejo v poštev. Iz tega razloga ni utemeljen tožbeni očitek, da tovrstna dokazna ocena ni metodološko pravilna.

14.V zvezi s tožbenim očitkom, da iz sklepa ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve opredelila kot hujše ali lažje v smislu 82.a člena ZMZ-1, pa sodišče pojasnjuje, da v obravnavani zadevi to niti ni bistveno. V konkretni zadevi je bistvenega pomena to, ali ugotovljeno dejansko stanje ustreza zakonskemu stanu, kot je naveden v 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej ali so podani razlogi javnega reda, zaradi katerih je bodisi ogrožena osebna varnost ali pa premoženjska varnost. Pri 82.b členu ZMZ-1 in 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 gre za različni pravni podlagi in tudi ukrepi na eni ali drugi pravni podlagi so povsem različni. Tudi postopek odreditve posameznega ukrepa je na teh dveh pravnih podlagah povsem različen. Pri določilu 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 gre za povsem samostojno pravno podlago za omejitev gibanja, ki niti ni povezana s predhodnim ugotavljanjem, za kakšno kršitev bivanja v azilnem domu naj bi šlo glede na določilo 82.a člena ZMZ-1. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožena stranka citirala določilo 82.b člena ZMZ-1 v kontekstu, da je pojasnila, da so možna sicer tudi milejša ukrepanja, ki pa v konkretnem primeru ne bi prišla v poštev.

15.Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da je izpodbijani sklep izdan izključno s kaznovalnim namenom. Namen omejitve gibanja iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti ali premoženjske varnosti, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost ali premoženje, ne gre pa za ugotavljanja kazenske odgovornosti določene osebe. Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022, pri tovrstni omejitvi gibanja ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo vrednotam kot je osebna in premoženjska varnost, ampak zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil.

16.Neutemeljeni pa so tudi tožbeni očitki, da je bila tožniku kršena pravica do izjave v postopku odločanja o omejitvi gibanja. Kot je razvidno iz zapisnika z dne 11. 3. 2024 je imel tožnik možnost izjasnitve o vsakem posameznem dejanju, ob koncu zaslišanja pa je bil še pozvan, naj pove, ali bi želel kaj dodati ali pojasniti v zvezi z omejitvijo gibanja. Načelo zaslišanja stranke je bilo s tem upoštevano. Na zaslišanju mu je bil predočen tudi dogodek z dne 29. 2. 2024. Res je sicer, da na uradnem zaznamku z dne 29. 2. 2024 manjka ime in priimek osebe, ki ga je naredila. Vendar pa je iz razloga, da se razčistijo kakršnekoli nejasnosti glede tega dogodka, sodišče na zaslišanju na glavni obravnavi tožniku ponovno predočilo očitek glede tega dogodka in je na vprašanje, ali ti očitki držijo, odgovoril, da telefona ni odtujil, res pa je brcnil v koš za smeti. Iz zapisnika z dne 11. 3. 2024 ni razvidno, da bi tožniku bila postavljena sugestivna vprašanja. Bil je seznanjen z očitki in mu je bila dana možnost, da sam pojasni, kako so se dogodki zgodili.

17.Tožbene navedbe v zvezi s tem, da so bile kršene določbe iz Zakona o zasebnem varovanju, ker je bil tožnik s strani varnostnikov vklenjen in zadržan, pa niso v vzročno posledični povezavi z izrekom ukrepa omejitve gibanja. Ta ukrep je bil izrečen zaradi ugotovitev večkratnih kršitev javnega reda s strani tožnika. Vprašanje, ali so varnostniki svoja pooblastila pri enem izmed incidentov pravilno uporabili, pa z odločitvijo o omejitvi gibanja ni povezano, zato se sodišče do utemeljenosti teh očitkov ne opredeljuje.

18.Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

19.Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

20.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

21.Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti in da s težavo prenaša omejitev osebne svobode, da je čustveno prizadet in meni, da se mu je zgodila krivica. Tako zatrjevana škoda je po presoji sodišča zgolj na splošno opredeljena. Zgolj navedba o tem, da se tožnik slabo počuti in težko prenaša omejitev osebne svobode ne odstopa od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Ker težko popravljiva škoda po presoji sodišča ni izkazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Če bi sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe ob hkratni zavrnitvi tožbe, bi bila taka sodna odločba sama s seboj v nasprotju, saj ne more sodišče hkrati potrditi utemeljenosti sklepa o omejitvi gibanja in obenem odločiti, da se omejitev gibanja preneha izvajati.