Jedro

Iz celega dogodka ni zaslediti, da bi toženec branil mater, ker naj bi jo tožnik napadel verbalno in šel nadnjo s škarjami v rokah. Treba pa je pritrditi sodišču prve stopnje, da tako hudo zmerjanje, kot je bilo v tem primeru, upoštevaje tudi druge spore med strankama, lahko izzove reakcijo, ki presega verbalno, in izzove celo fizični napad. V tem primeru, ko gre za sorodnike in družine v sporu, je bila tudi tožnikova reakcija prekomerna in protipravna. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožniku prisodilo 10 % odgovornosti za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 8.404,50 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka v delu, s katerim ni uspela, to je zavrnilni del. Ne strinja se, da je sokriv za nastanek škodnega dogodka, ker je verbalno napadel toženčevo mater. Že višje sodišče je v sklepu zapisalo, da besedne žalitve niso same po sebi podlaga za sokrivdo in omenjalo sodbi II Ips 249/97 in II Ips 102/99. Tožena stranka ni podala ugovora in ni dala nobenih dokaznih predlogov. Besedne žalitve same po sebi niso take, da bi opravičevale telesni napad, zato ugovori tožene stranke niso substancirani. Sicer pa ni prišlo do verbalnega obračunavanja med povzročiteljem in tožencem. Sodišče je odločalo v nasprotju z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Stranke morajo navesti vse dokaze in dejstva. Sodišče je zmotno uporabilo 179. člen OZ. Prisojena odškodnina je prenizka. Tožnik se je ustrašil, udarca ni pričakoval, bil je v šoku. Nekaj dni po dogodku se mu je pojavil dvojni vid in bo prisoten do konca življenja. Tudi izvedenec je ugotovil, da je utrpel močan primarni strah. Sekundarni strah pa se je nadaljeval med diagnosticiranjem. Zato je znesek 1.000,00 EUR prenizek. Nižji je tudi od zadeve na katero se sklicuje sodišče, ko je oškodovanec prejel 1.200,00 EUR. Prenizka je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče ni uporabilo načela individualizacije. Tožnik ne more opravljati dela orodjarja, ker ima dvojno sliko. Štiri leta po poškodbi se je upokojil in dogodek je lahko vplival na tožnikovo depresijo, saj izvedenec ugotavlja, da ni pričakovati izboljšanja. Dvojni vid se pojavi ponoči ob luči, gledanju TV. Zato je odškodnina prenizka. Ravno ker je v pokoju, več dela z računalnikom in gleda TV. Zmotno je zavrnilo zahtevek zaradi prestanih duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in okrnitvi telesne integritete. V tem delu je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena. Sodišče v točki 84 zapiše, da je toženčevo ravnanje neprimerno in škodljivo. Objektivno je bil lahko prizadet. Sodišče pa šteje, da ni dokazal, da je ravnanje toženca pri njem povzročilo porušenje duševnega ravnotežja, da bi zato utrpel duševne bolečine in dobil odškodnino. Ravno zaradi dogodka je pričel s terapijo zdravljenja depresivne simptomatike. Počutil se je v šoku, ponižanega, razočaranega in to je izpovedala tudi žena in hči. V spis je predložil izvid z dne 16. 6. 2004 Psihiatrične klinike. To izhaja nasprotno, kar ugotovi sodišče. 3. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. V prvi zadevi, ki je bila razveljavljena, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so razlogi sodišča v delu, ko se sklicuje na kazensko sodbo, protispisni in tudi razlogi glede silobrana. Sodišče ponovi kršitve. Vztraja, da je toženec ravnal v silobranu. Sodišče ne upošteva, da je tožnik mahal s škarjami za obrezovanje drevja. Ker je s tem grozil toženčevi materi z nevarnim orodjem pri prepiru, gre za istočasni protipravni napad. Sodišče zmotno meni, da Z. tega ni razumela kot napad na njeno telo, saj ni bežala ali vpila. Iz sodbe II Ips 249/97 izhaja, da je pri presoji krivdne odgovornosti za škodo povzročeno z udarcem s pestjo sodišče ugotovilo, da ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica storila karkoli, kar bi opravičevalo udarec. Enako v II Ips 102/99. Sodišče je predlog za pribavo kazenskega spisa in vpogledu v spis zavrnilo, ker ni bil bistven. Gre za vpogled v izvedeniško mnenje Medicinske fakultete z dne 19. 2. 2007. Sodišče pa ponavlja iz prvotnega sklepa, da tožena stranka ni navedla in zato sodišče ni sprejelo dokaza, da se to pribavi po uradni dolžnosti. Sodišče bi moralo ta dokaz izvesti. Ta dokaz je bil pribavljen in vanj vpogledano. V izogib ponavljanju se tožena stranka glede poškodb sklicuje na pritožbo zoper sodbo z dne 29. 11. 2011. Sodišče bi moralo postaviti novega izvedenca, saj Medicinska fakulteta ni izvršila nalog iz sklepa o postavitvi izvedenca. Tam je določeno, da naj institucija določi strokovnjake iz področja travmatologije in okulista. Fakulteta pa je določila zdravnika za bolezni ušes, nosu in grla in ni izvršila sklepa sodišča. Izvedenec ni odgovoril na pripombe tožene stranke glede zloma čeljusti in dvojnega vida. Na koncu pa sklepa, da diagnostika ni pokazala vzroka za njegove težave z dvojnim vidom. Ni utrpel poškodbe mišičja orbite in gre za hipoteze. Sodišče napačno šteje škode tožencu njegove težave z revmatoidnim artritisom in psihičnimi težavami. Vse je povezano s poškodbo.

4. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Ker obe pritožbi grajata odločitev sodišča prve stopnje o odgovornosti za nastalo škodo toženi stranki, velja odgovor v tem delu obema. Tožena stranka še v pritožbi vztraja, da je moral ubraniti svojo mater pred tožnikom, ki jo je napadel in da gre za to za silobran. Tožeča stranka pa meni, da je v celoti odgovorna tožena stranka. Kljub temu, da je bila kazenska zadeva I K 254/2009 z dne 15. 6. 2010 končana tako, da je zavrnjena obtožba oziroma toženec ni bil pravnomočno obsojen, je sodišče moralo vseeno odločati o odgovornosti tožene stranke. Nesporno je kritičnega dne prišlo med sorodniki do prepira zardi mreže za kumare. Spor je izbruhnil med tožnikom in tožencem ter njegovo mamo. Ko je tožnik ozmerjal toženčevo mater, je ta to razumel tako, da jo napada in je udaril tožnika. Vendar iz opisa matere toženca je sodišče ugotovilo, da ni šlo za silobran. Toženčeva mater ni izpovedala tako, kot trdi pritožba. V tem delu pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje. Tožnik pa priznava, da je svoji sestri izrekel žaljive besede, da je „hinavska kot prasica“. Sodišče je tudi ugotovilo, da je med družinami tožnika in toženca že dalj časa spor glede njive in da je dogodek v zvezi s poškodovano mrežo bil razlog za tožnikov verbalni napad. Iz celega dogodka ni zaslediti, da bi toženec branil mater, ker bi jo naj tožnik napadel verbalno in šel nanjo s škarjami v rokah. Treba pa je pritrditi sodišču prve stopnje, da tako hudo zmerjanje, kot je bilo v tem primeru, upoštevaje tudi druge spore med strankama, lahko izzove reakcijo, ki presega verbalno, in izzove celo fizični napad. Res je, da žaljive besede ne pomenijo, da je telesni napad v celoti upravičen oziroma adekvaten. Res je tudi, da je v obeh citiranih sodbah Vrhovnega sodišča tako stališče. Vendar je v tem primeru, ko gre za sorodnike in družine v sporu, tudi tožnikova reakcija prekomerna in protipravna. Zato je tudi sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je prisodilo 10 % odgovornosti za nastalo škodo tudi tožniku. V tem delu je zato ta primer drugačen kot oba citirana primera.

7. Tožnik je stric toženca in očitno so bile družine v sporih. Zato je tudi njegovo žaljenje matere pripomoglo k nastanku škodnega dogodka. Tožena stranka pa je s fizičnim napadom in ob tem, da ni šlo za silobran, 90 % odgovorna za nastali škodni dogodek. Dejstvo, da je tožnik žalil toženčevo mater in ne toženca, na to ne vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno po opravljenem zaslišanju vseh prič verjelo tožniku, da je želel zaščiti mater, katero je toženec žalil. Možno pa je tudi, kot v pritožbi ponavlja, da je razumel tožnikovo mahanje tudi kot določeno nevarnost. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je ocenilo pričevanja tako, da ni šlo za takšno ravnanje tožnika, ki bi pomenilo, da je potrebna obramba v pomenu silobrana. Drugače povedano: gre za obračunavanje med tožnikom in tožencem v konkretnem primeru, pa tudi gre za odraz njihovih družinskih sporov, ki obstajajo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 131. člena OZ.

8. Tožeča stranka še trdi, da tožena stranka ni ugovarjala sokrivdi in da je zato sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage ugovora upoštevalo sokrivdo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugovor tožene stranke, da sta pravdni stranki v sporih, da spori do sedaj niso presegli besednih prepirov in pojasnjuje svoje ravnanje (list. št. 11). Na list. št. 12 do 13 pa opisuje žalitve tožnika in trdi, da se je zapodil s sadjarskimi škarjami proti njegovi materi. Zato je skočil med mater in tožnika, da bi jo zaščitil, da ne bi bila poškodovana. Pravno pa je to opredelil za silobran. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo pravdnih strank. Dovolj je, da je tožena stranka zatrjevala, da je reagiral zato, ker je branil mater, ki jo je tožnik žalil in po njegovem napadel s škarjami. O tem je tudi predlagal dokaze. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ali relativne bistvene kršitve določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP.

9. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino iz naslova prestanega strahu. V tem delu se pritožbeno sodišče sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje (točka 68 do 72). Za to odškodnino in vse druge velja, da morajo biti vpete v primerljive primere oziroma odškodnine v teh primerih. To oblikuje sodna praksa. Sodišče prve stopnje je dovolj upoštevalo tako subjektivne kot objektivne razmere. Čeprav je tožnik utrpel zelo hud primarni strah in tudi ga je skrbelo za izid zdravljenja, ni zaradi strahu moral poiskati psihiatrično pomoč. Za oba udeleženca konflikta velja, da to ni nekaj novega. Sodišče je ugotovilo, da sta družini že dalj časa v sporih. Zato je sodišče dovolj upoštevalo vse konkretne okoliščine in prisodilo tožniku 1.000,00 EUR odškodnine.

10. Enako velja tudi za odškodnino iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožba meni, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP glede ugotovitev o dvojnem vidu. Vendar obravnava sodbo tako, da iztrga posamezne ugotovitve sodišča prve stopnje in jih nato analizira posebej. Sodišče je pravilno povzelo izvedeniško mnenje in ugotovitve izvedenca o tem kakšne posledice tožnik ima. Gre za funkcionalne posledice. Res je, da sodišče zapiše, da po mnenju izvedenca lahko posledica dvojnega vida vpliva na tožnikovo depresijo. Vendar to ne pomeni, da je sam dogodek sprožil to tožnikovo zdravstveno težavo. Dovolj je sodišče upoštevalo dejstvo, da težko dela z računalnikom in da ima težave pri gledanju televizije, kakor tudi, da je moral opustiti delo orodjarja. Zadosti je upoštevalo tudi tožnikovo starost in dejstvo, da je relativno mlad upokojenec. Gre za srednje težko težavo oziroma funkcionalno posledico, ki je ne moremo primerjati s katastrofalnimi škodami, kot je izguba vida.

11. Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice. Glede na tožnikove trditve v zvezi s tem, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedene dokaze (točka 80 do 85). Sodišče ni našlo podlage v izvedenih dokazih, da bi zatrjevane tožnikove psihične težave pripisalo dogodku 31. 3. 2004. Tožnik je namreč že pred tem dogodkom potreboval določeno zdravniško pomoč. Nato pa je še izbruhnil revmatski artritis. Treba pa je še dodati, da je lahko bil tožnik prizadet. Vendar je šlo tudi za dogodek, kjer je tudi tožnik pripomogel k nastanku, saj je prvi začel žaliti toženčevo mater. Sodišče pa tudi ugotovi, da tožnik ni dokazal, da bi težave, katere ima, lahko pripisali dogodku, za katere pretežno odgovarja toženec. Dejstvo, da ga je toženec napadel, še ne pomeni, da je v tem kontekstu prizadeta tudi tožnikovo osebnostna pravica oziroma čast in dobro ime. Dogodek mora pomeniti tudi subjektivno prizadetost. Sodišče pa temu delu ni sledilo, ampak je ugotovilo, da se tožnik zdravi že zaradi drugih bolezni in ne zaradi prizadetosti duševnega aparata zaradi dogodka.

12. Tožena stranka pa vztraja, da je šlo za silobran. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na sodbo sodišča prve stopnje, ki ugotavlja, da tožencu ni uspelo dokazati, da je upravičen menil, da bo tožnik njegovo mater napadel. Tožena stranka tudi ne trdi, da bi bil kazenski postopek proti njemu končan zato, ker naj bi bila ravnala v silobranu. Gotovo je bil izzvan z grobim tožnikovim zmerjanjem toženčeve matere in mahanjem, vendar to še ne pomeni, da je podan silobran.

13. Pritožba še trdi, da je odločilno v tej zadevi, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo v kazenski spis in ni prebralo mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani z dopolnitvijo. Sodišče prve stopnje pa tokrat pravilno obrazloži, zakaj ni tega dokaza izvedlo oziroma zakaj se v zadevi opre na izvedeniško mnenje iz pravdnega spisa. Gre za odpravo pomanjkljivosti, katere je imela sodba v prvem sojenju. Sodišče je vpogledalo v listino B3 glede zadeve I K 254/2009. Sodišče je točki 53 in 54 razložilo, zakaj ni uporabilo izvedeniškega mnenja iz kazenskega spisa. Stranki se nista strinjali z uporabo izvedeniških mnenj iz tega spisa, zato sodišče tega ne more samo in mimo strank upoštevati v pravdni zadevi. Zato je postavilo izvedenca v tem postopku. Res je tudi, da je v kazenskem postopku izvedeništvo drugačno in je namenjeno kvalifikaciji kaznivega dejanja, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tako ni moč očitati sodišču prve stopnje absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. čelna. Nadalje se pritožba sklicuje na prvo pritožbo z dne 29. 11. 2011. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za samostojno vlogo oziroma pravno sredstvo in da se ni mogoče sklicevati na do sedaj podane vloge ali navedbe. Če bi stranka to lahko storila, bi vsak pritožnik se skliceval na vse svoje dosedanje navedbe. Zato pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne more odgovarjati.

14. Sodišče prve stopnje je torej pravilno postavilo izvedenca v tej zadevi, ki je opravil izvedeniško delo. Odgovoril je na vse pripombe, ki jih je podala tožena stranka, tudi glede dvojnega vida oziroma zloma čeljusti. Pojasnil je tudi, kako pride do tega in sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo ta dokaz kot celoto. Ni mogoče dopustiti kot ponuja pritožba, da bi iztrgali iz izvedeniškega mnenja posamezne ugotovitve oziroma navedbe in jih nato plasirali kot nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Dejstvo je, da se toženec ni strinjal z izvedencem oziroma njegovimi sklepi. Vendar to še ne pomeni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno oziroma da tožnik ne bi dokazal svoje škode. Zmotno tudi meni pritožba, da sodišče ni upoštevalo tožnikovih bolezni, ki niso v zvezi s tem škodnim dogodkom. Sodišče jih je upoštevalo in tudi v sodbi obrazložilo. Ravno s temi ugotovitvami pa ni bila zadovoljna tožeča stranka in je v tem delu sodbo izpodbijala. Vendar sta obe pritožbi neutemeljeni.

15. Tožena stranka še graja prisojene odškodnine, da so nesorazmerno visoke. Pri tem ne pojasni, zakaj tako meni in pritožbeno sodišče je v tem delu opravilo le uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava oziroma višine odmerjene odškodnine in ugotovilo, da je primerna.

16. Odločitev o pritožbah temelji na 353. členu ZPP. O pritožbenih stroških pa na 165. členu ZPP in 154.