Jedro

Tožnica – rejnica s tremi rejenci ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dodatka za veliko družino, saj je navedena pravica vezana na enega od staršev v družini z več otroki, tako da gre za otroke tega starša in ne za otroke – rejence.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi dokončna odločba toženke z dne 14.10.2004 in da se tožnici prizna pravica do dodatka za veliko družino.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica, smiselno zaradi napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njeni zahtevi ugodi. V pritožbi navaja, da tudi rejniška družina zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo. Rejenci sicer niso biološki otroci rejnikov, vendar so rejniki prav tako zavezani, da omogočajo otrokom v rejništvu zdravo rast, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno delo in življenje. Rejniki so tako zadolženi za vse, za kar so starši in zraven še posebej za izobraževanje. Po Zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti je definirana tudi rejniška družina. Potrebno bi bilo šteti, da so pravice v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih namenjene in vezane na otroka, torej tudi na otroke v rejništvu in ni stvarnega razloga, da bi bili rejenci izvzeti iz pravic vseh drugih otrok. Pritožnica smatra, da v celoti izpolnjuje pogoje za dodelitev dodatka za veliko družino. Ta tudi ni vezan na dohodek družine in je kriterij tega dodatka zgolj družina in število otrok. Dodatek za veliko družino tudi ni družbena pomoč velikim družinam, temveč gre za družbeno priznanje. Ključno vprašanje v tem sporu bi moralo biti, ali je tudi rejniška družina upravičena do dodatka za veliko družino po vsebini in namenu tega dodatka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ob tem ni kršilo določb postopka, na katere, na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004 – Uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju: ZPP-UPB2) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Sodbo je utemeljilo z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali so do pravice do dodatka za veliko družino upravičene tudi družine, v katerih so otroci rejenci. Iz dejanskega stanja, ki med strankama ni sporno, izhaja, da je tožnica pri Centru za socialno delo ... podala vlogo za uveljavitev pravice do dodatka za veliko družino ter v svoji vlogi navedla podatke za otroke, pri čemer je B.A. pritožničina hči, H.R., P.P. in Z.D. pa so bili nameščeni v družino B.V. kot rejenci.

Pravno podlago za rešitev predmetne zadeve predstavlja Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami in dopolnitvami – v nadaljevanju: ZSDP-UPB1). Po 76. členu ZSDP-UPB1 je dodatek za veliko družino letni prejemek namenjen družini z več otroki, ki se izplačuje v enkratnem znesku. Pravica do dodatka za veliko družino je določena v 77. členu. To pravico ima eden od staršev, če imajo eden od staršev in otroci skupno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Pravico do dodatka ima tudi eden od otrok, kadar trije ali več otrok iz iste družine živijo brez staršev. Upoštevajoč do sedaj navedeno je odločitev tako v predhodnem postopku, kakor v sodnem postopku, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 77. člena, pravilna. Povedano drugače pravica do dodatka za veliko družino je vezana na enega od staršev v družini z več otroki, s tem, da gre za otroke teh staršev in ne za otroke - rejence. Tožnica je le mati A.B., ostali otroci H.R., P.P. in Z.D. pa so rejenci v družini tožnice. Upoštevajoč 1. odstavek 77. člena je 2. odstavek 77. člena, kjer je definirana velika družina, moč razumeti le tako, kakor to tolmači sodišče prve stopnje in sicer, da se rejniška družina ne šteje za veliko družino po tem zakonu, saj ne gre za družino, v kateri bi bili starši in njihovi otroci, temveč za družine in sicer za rejniške družine, kjer so rejniki in rejenci in tako tožnici tudi ne pripada dodatek po 76. členu ZSDP-UPB1. Navedeno je v predmetni zadevi edino relevantno za rešitev zadeve in zato pritožbeno sodišče na ostale navedbe pritožnice ne odgovarja.

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.