Jedro

Sodišče druge stopnje je s tem, ko je, ne da bi samo opravilo glavno obravnavo, odločilna dejstva ugotovilo samo tako, da je dokaze ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje in tako ugotovilo drugačno dejansko stanje, prekoračilo okvir petega odstavka 392. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba Višjega sodišča v Mariboru se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 56860/2012 z dne 16. 4. 2013 obsojenega M. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje je obsojencu ob uporabi omilitvenih določil 1. in 2. alineje 50. člena in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 določilo kazen štiri leta in šest mesecev zapora, za drugo dve leti zapora, za tretje tri mesece zapora in četrto dva meseca zapora, nakar mu je po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu od 22. 11. 2012 od 19.05 ure naprej. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo pritožbi okrajnega državnega tožilca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka spremenilo tako, da ta odtlej glasi: „da je dne 22. 11. 2012 okoli 13.10 ure na regionalni cesti, št. ..., po tem, ko je M. K. konec oktobra 2012 proti njegovi volji prekinila njuno ljubezensko razmerje in je zoper njega podala kazensko ovadbo, v zvezi s katero je bil predhodno tega dne med 8.10 in 8.40 uro v prostorih Policijske postaje Lenart z njim, kot osumljencem, opravljen razgovor, iz maščevanja, torej iz nizkotnega nagiba poskusil umoriti M. K., dejanje pa je storil na način, da je z osebnim avtomobilom znamke VW Passat, ..., ki ga je upravljala M. K., jo pospešeno prehitel in nadaljeval z vožnjo nato pa svoje vozilo obrnil ter odpeljal nazaj proti vozilu M. K., nakar pa je s hitrostjo najmanj 90 km/h zapeljal na nasprotno smerno vozišče, po katerem je vozila M. K., in z nezmanjšano hitrostjo ter brez zaviranja trčil v njen osebni avtomobil z namenom, da ji na ta način vzame življenje, pri tem pa je izvršitev naklepnega kaznivega dejanja začel, pa ga ni dokončal, ker je K. z zaviranjem in manevrom umikanja v smeri desnega roba ceste preprečila neposredno čelno trčenje, vozili pa sta kljub temu trčili s sprednjima levima deloma, v posledici česar je M. K. utrpela pretres možganov, udarnino v področju levega kolena, udarnino in odrgnino levega komolca, nateg vratnih mišic, udarnino levega dela obraza ter udarnino levega sprednjega in senčničnega dela glave;“ s čemer je storil pod točko 1 izreka kaznivo dejanja poskusa umora po 4. točki 116. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. V odločbi o kazni za to kaznivo dejanje pa tako, da se mu po 116. členu v zvezi s 34. členom ter ob uporabi omilitvenih določil iz 1. in 2. alineje 50. člena in 1. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 namesto kazni štiri leta in šest mesecev zapora, določi kazen deset let zapora in v odločbi o enotni kazni tako, da se mu namesto kazni šest let in šest mesecev zapora, izreče kazen deset let in osem mesecev zapora.

V tako spremenjeno kazen se obsojenemu po prvem odstavku 56. člena KZ všteje čas, prestan v priporu in sicer od 22. 11. 2012 od 19.05 ure dalje.

V ostalem je pritožbo okrajnega državnega tožilca, pritožbo obsojenčevega zagovornika in pritožbo samega obsojenca zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenega je oprostilo plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

3. Zoper izpodbijano pravnomočno sodbo s katero je bil obsojenec spoznan za krivega štirih kaznivih dejanj, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti njegov zagovornik ter utemeljuje le kršitve, ki naj bi jih sodišče zagrešilo pri odločanju o kaznivem dejanju, opisanem pod točko 1 izpodbijane sodbe, to je o kaznivem dejanju poskusa umora po 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1. V zahtevi sodišču očita bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih utemeljuje z zatrjevanjem, da je sodišče nekritično sprejelo izpoved oškodovankine sopotnice priče M. P. ter s predstavitvijo dejstev, izhajajočih iz izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke ter kršitev Kazenskega zakona po prvem odstavku 372. člena ZKP, ker dejanje za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, naj ne bi imelo znakov poskusa kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, razveljavi sodbi nižjih sodišč ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Z zatrjevanjem, da naj bi sodišče nekritično sprejelo izpoved oškodovankine sopotnice M. P. ter s predstavitvjo dejstev, izhajajočih iz izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, obsojenčev zagovornik ne utemeljuje kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in podaja svoje nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem sprejeli sodišče prve in druge stopnje. Sodišče glede očitanega mu kaznivega dejanja ni sledilo zagovoru obsojenega, ki dejanje zanika in nastanek trčenja pripisuje posledici svojega brskanja po mobilnem telefonu in nepozornosti na cestišče. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je obsojenec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonite znake poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1. Tako ugotovljenem dejanskem stanju je ob ugoditvi pritožbi državnega tožilca, zaradi kršitve zakona in ob zavrnitvi pritožbe obsojenca zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sledilo tudi sodišče druge stopnje. Neutemeljene so po mnenju vrhovne državne tožilke tudi nadaljnje navedbe, ko zagovornik očita kršitev materialnega zakona z utemeljitvijo, da obravnavano dejanje nima znakov poskusa kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, temveč gre kvečjemu za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 324. členu KZ-1. Kršitev kazenskega zakona po prvem odstavku 372. člena ZKP je namreč podana, če opis dejanja, ki je predmet obtožbe, ni katero od kaznivih dejanj, kakor tudi če manjka v opisu dejanja le en sam zakonski znak kaznivega dejanja. V konkretni kazenski zadevi pa iz opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja in zagovornikovo razlogovanje, da gre v obravnavani zadevi za drugo kaznivo dejanje pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

B.

5. Obtožba je M. T. glede dejanja pod točko 1 izreka prvostopenjske sodbe do konca postopka na prvi stopnji očitala izvršitev poskusa kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, torej da je drugega poskušal umoriti iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov, na naroku dne 16. 4. 2014 pa je državni tožilec obtožbo spremenil toliko, da je odslej obsojencu očital storitev dejanja iz maščevanja, kot drugega nizkotnega nagiba. Sodišče prve stopnje, pa kot navaja pod 1 obrazložitve sodbe, po materialni vrednostni oceni izvedenih dokazov, v obsojenčevem ravnanju ni ugotovilo zakonskega znaka - elementa brezobzirnega maščevanja oziroma kakšnega drugega nizkotnega nagiba; pač pa je ugotovilo obstoj vseh znakov poskusa storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Ker glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZKP ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja, je pravno kvalifikacijo dejanja spremenilo na način ter v obsegu, razvidnem iz izreka sodbe, ter obravnavano dejanje opredelilo kot poskus uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. 6. V zvezi s spremembo pravne opredelitve obravnavanega dejanja je sodišče prve stopnje pod točko 15 obrazložitve sodbe zapisalo, da je glede na obdolženčev zagovor, da se je znašel v življenjski stiski, ker ga je proti njegovi volji zapustilo dekle, ki mu je pomenilo vse, ter skladno pričanje M. K., M. L., V. K., N. R., U. P. ter M. V. o šibki osebnostni trdnosti (dobre osebnosti in prijaznosti, ustrežljivosti, marljivosti na eni strani ter napadih ljubosumja, izgube realitetne kontrole, kratkotrajnih izbruhih jeze na drugi strani) v postopek pritegnilo izvedenca psihiatrične stroke, mag. M. Z., ki je pri obsojencu izpostavil prisotnost znakov izrazite osebnostne patologije. Presoja sodišča prve stopnje, da obsojenca, kljub dejstvu, da je ponavljal grožnje z odvzemom življenja oškodovanki, ni vodilo brezobzirno maščevanje ali kakšen drug nizkoten nagib, temveč življenjska stiska in strah pred negotovostjo zaradi izgube ljubezenskega razmerja proti njegovi volji, temelji na argumentiranih zaključkih psihiatričnega izvedenskega poročila z dne 12. 1. 2013, glede na katere prvostopenjsko sodišče sprejema ugotovitev diagnostičnega kriterija mejno strukturirane osebnostne motenosti, čustveno neuravnovešenega tipa. Po mnenju sodišča prve stopnje bi bil element brezobzirnega maščevanja podan ob izključenosti običajnega maščevanja obdolženega iz nizkotnih nagibov, v konkretnem primeru mržnje, zlobe, „navadnega“ ljubosumja ipd., med tem ko je bil razlog za odklonsko ravnanje obsojenega, ki je prešlo cono zakonsko dovoljenega (in nenazadnje „normalnega“) po prepričanju tega sodišča v protipravni reakciji zoper izgubo bližnjega.

7. Pritožbeno sodišče je pritožbi državnega tožilca ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o krivdi (tako, da je dejanje pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1) ter v odločbi o kazni. V obrazložitvi je pod točko 5 navedlo, da se s pritožnikom strinja, ko v splošnem pravi, da je imelo sodišče prve stopnje za opredelitev obdolženčevega ravnanja kot maščevalnega, na voljo vso dejstveno podlago, kar navsezadnje izhaja iz razlogov prvostopenjske sodbe. Še zlasti, ko se za izhodišče vzame izpovedba oškodovanke M. K., po kateri ji je obsojenec neposredno grozil z odvzemom življenja že pred 22. 11. 2012, in to vedno za primer, če bo imela koga drugega, če ga ne bo ubogala ipd., skratka za nekaj, kar mu kot partnerju ali nekdanjemu partnerju ni ustrezalo. Oškodovankino izpovedbo je nato v povzetih delih povezalo z izpovedbami prič V. K., M. V., S. K., M. Z. in M. L., po katerih je obdolženi 22. 11. 2012 oškodovanki znova - to pot posredno grozil z odvzemom življenja in spet za nekaj, s čemer se sam ni strinjal. Maščevanje kot povzročanje slabih, neprijetnih posledic za tisto, kar bi se utegnilo zgoditi, oziroma za tisto, kar se je kasneje zgodilo, ko je oškodovanka zvezo z obdolžencem zoper njegovo voljo prekinila ter ko ga je za storjeno kaznivo dejanje prijavila, je s tem po presoji pritožbenega sodišča nedvomno podano in nobenega dvoma za pritožbeno sodišče ni, da je bil to tisti nagib, ki je obsojenca vodil k storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. V zvezi s pravno opredelitvijo obsojencu očitanega dejanja pritožbeno sodišče pod točko 6 obrazložitve navaja še, da je lahko maščevanje, kljub predhodno posebej določenem brezobzirnemu maščevanju, eden izmed nadaljnjih ali drugih nizkotnih nagibov iz 4. točke 116. člena KZ-1, zaradi katerega kaznivo dejanje uboja iz 115. člena KZ-1 preraste v kaznivo dejanje umora po 116. členu KZ-1, kot njegovo kvalificirano obliko. V zvezi s pravno opredelitvijo dejanja ter opredelitvijo nizkotnosti nagiba kot znaka kaznivega dejanja pa je še navedlo, da se je celotno obsojenčevo ravnanje samo stopnjevalo, s čimer so bile okoliščine, ki bi to ravnanje v kateremkoli smislu opravičevale oziroma, da bi ga bilo mogoče na kakršenkoli način razumeti, same po sebi izključene. Ob takšnem manjku pa po presoji pritožbenega sodišča maščevanje ne more biti drugega kot nizkotno.

8. Iz razlogov izpodbijane sodbe torej izhaja, da po stališču sodišča druge stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni bila potrebna izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, temveč je zadostovala zgolj ponovna presoja sicer pravilno ugotovljenih dejstev v sodbi sodišča prve stopnje. Zato sodišče druge stopnje, prvostopenjske sodbe ni razveljavilo, ampak jo je na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 392. člena ZKP spremenilo tako, da je dejanje pod točko 1 izreka prvostopenjske sodbe pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, saj je drugače kot sodišče prve stopnje v ravnanju obsojenca ugotovilo element brezobzirnega maščevanja oziroma maščevanje kot drug nizkoten motiv kot zakonski znak kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja. Iz navedenega po oceni Vrhovnega sodišča izhaja, da pritožbeno sodišče sprejema dejstva, tako kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, le da na podlagi njihove presoje ugotavlja drugačno dejansko stanje. Iz prvostopenjske sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene dokazov, ki jih je neposredno izvedlo na glavni obravnavi (zaslišanje obdolženca, oškodovanke ter prič in izvedenca psihiatrične stroke) presodilo, da brezobzirno maščevanje ni bil tisti nagib, ki je obdolženca vodil k storitvi kaznivega dejanja pod točko 1 izreka sodbe, pač pa da so v njegovem ravnanju podani zakonski znaki poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Sodišče druge stopnje pa, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, ni izhajalo iz dejstev, ugotovljenih v sodbi sodišča prve stopnje. Ne da bi samo opravilo glavno obravnavo in tudi v nasprotju z načeloma neposrednosti in kontradiktornosti na kar opozarja obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti, je odločilna dejstva na katera je oprlo svojo odločitev, ugotovilo samo tako, da je dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, na seji pritožbenega senata ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje in tako ugotovilo drugačno dejansko stanje. S tem je po oceni Vrhovnega sodišča prekoračil okvir petega odstavka 392. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost za zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijane sodbe, kar utemeljeno opozarja vložnik zahteve.

C.

9. Vrhovno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Zato je z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Mariboru na podlagi 426. člena razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo odločitev.