Jedro

Priznanje, ki je izključno v obdolženčevi domeni, dokazanosti posameznega kaznivega dejanja ne določa, temveč ga zgolj olajšuje in tako tedaj, ko ni dano, še ne more pomeniti, da kaznivo dejanje obdolžencu ne bi bilo dokazano.

Izrek

I. Pritožbi okrajnega državnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka za obdolženega spremeni tako, da ta odslej glasi: „da je dne 22. 11. 2012 okoli 13.10 ure na regionalni cesti št. 229, iz smeri L v smeri T vasi izven naselja G, km 15.900, v odseku 1286, po tem, ko je MK konec oktobra 2012 proti njegovi volji prekinila njuno ljubezensko razmerje in je zoper njega podala kazensko ovadbo, v zvezi s katero je bil predhodno tega dne med 08.10 in 08.40 uro v prostorih Policijske postaje L z njim, kot osumljencem, opravljen razgovor, iz maščevanja, torej iz nizkotnega nagiba poskusil umoriti MK, dejanje pa je storil na ta način, da je z osebnim avtomobilom znamke VW P, 1.9 TDI z reg. oznako MB ... najprej dohitel osebni avtomobil znamke VW Golf z reg. oznako MB ..., ki ga je opravljala MK, jo pospešeno prehitel in nadaljeval z vožnjo, nato pa svoje vozilo obrnil ter odpeljal nazaj proti vozilu MK, nakar pa je s hitrostjo najmanj 90 km/h zapeljal na nasprotno smerno vozišče, po katerem je vozila K, in z nezmanjšano hitrostjo ter brez zaviranja trčil v njen osebni avtomobil z namenom, da ji na ta način vzame življenje, pri tem pa je izvršitev naklepnega kaznivega dejanja začel, pa ga ni dokončal, ker je K z zaviranjem in manevrom umikanja v smeri desnega roba ceste preprečila neposredno čelno trčenje, vozili pa sta kljub temu trčili s sprednjima levima deloma, v posledici česar je K utrpela pretres možganov, udarnino v področju levega kolena, udarnino in odrgnino levega komolca, nateg vratnih mišic, udarnino levega dela obraza ter udarnino levega sprednjega in senčničnega dela glave; s čemer je storil pod točko 1 izreka kaznivo dejanje poskusa umora po 4. točki 116. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika; v odločbi o kazni za to kaznivo dejanje pa tako, da se mu po 116. členu v zvezi s 34. členom ter ob uporabi omilitvenih določil iz prve in druge alineje 50. člena in 1. točke prvega odstavka 51. člena Kazenskega zakonika namesto kazni 4 (štiri) leta in 6 (šest) mesecev zapora, določi kazen 10 (deset) let zapora in v odločbi o enotni kazni tako, da se mu namesto kazni 6 (šest) let in 6 (šest) mesecev zapora, izreče kazen 10 (deset) let in 8 (osem) mesecev zapora.

V tako spremenjeno kazen se obdolženemu po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika všteje čas, prestan v priporu in sicer od 22. 11. 2012 od 19.05 dalje.“

II. V ostalem se pritožba okrajnega državnega tožilca, pritožba obdolženčevega zagovornika in pritožba samega obdolženega zavrnejo kot neutemeljene ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 59860/2012 z dne 16. 4. 2013 obdolženega MT spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje je obdolženemu ob uporabi omilitvenih določil prve in druge alineje 50. člena in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 določilo kazen 4 leta in 6 mesecev zapora,za drugo 2 leti zapora, za tretje 3 mesece zapora in za četrto 2 meseca zapora, na kar mu je po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 6 let in 6 mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu od 22. 11. 2012 od 19.05 naprej. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi plačila stroškov kazenskega postopka oproščen.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - okrajni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega za dejanje pod točko 1 izreka sodbe spozna za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa umora po 4. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 ter mu ob uporabi omilitvenih določil iz prve in druge alineje 50. člena ter 1. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 določi kazen 12 let zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka po drugem odstavku 314. člena KZ-1 kazen 2 leti in 6 mesecev zapora ter za kaznivo dejanje pod točko 3 izreka po drugem odstavku 135. člena KZ-1 kazen 4 mesece zapora, na kar mu naj po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotno kazen 14 let in 8 mesecev zapora; - obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni „v skladu z navedbami v pritožbi“ in - obdolženi smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji s splošnim predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni.

3. Pritožbeno sodišče je o seji pravilno obvestilo višjo državno tožilko in po zahtevi še obdolženčevega zagovornika ter obdolženega. Seje so se udeležili vsi obveščeni z izjemo višje državne tožilke, ki je svoj izostanek opravičila, kar pa ni bilo ovira, da seja ne bi bila opravljena (četrti odstavek 378. člena ZKP). Na seji je obdolženčev zagovornik v nastopu predložil potrdilo gospodarske družbe E-E d.o.o. z dne 19. 9. 2013, obdolženi pa je povedal, da je 22. 11. 2012 prišlo do prometne nezgode zaradi uporabe telefona, ko je klical delodajalca in pisal SMS sporočila neznani osebi. Oboje je pritožbeno sodišče po vsebini štelo kot dopolnitev pritožb, do katerega pritožnika zaradi poteka pritožbenega roka iz prvega odstavka 366. člena ZKP nista upravičena, medtem ko novih dokazov ali dejstev na seji, različno od obravnave (četrti odstavek 381. člena ZKP) ne smeta navajati.

4. Po seji je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je utemeljena le pritožba okrajnega državnega tožilca v obsegu kot izhaja iz izreka te sodbe.

5. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s pritožnikom, ko v splošnem pravi, da je imelo sodišče prve stopnje za opredelitev obdolženčevega ravnanja kot maščevalnega, na voljo vso dejstveno podlago, kar nenazadnje izhaja iz razlogov sodbe, na katere se pritožnik v pritožbeni obrazložitvi upravičeno sklicuje. Še zlasti, ko se za izhodišče vzame izpovedba oškodovane MK, po kateri ji je obdolženi neposredno grozil z odvzemom življenja že pred 22. 11. 2012, in to vedno za primer, če bo imela koga drugega, če ga ne bo ubogala ipd., skratka za nekaj, kar mu kot partnerju ali nekdanjemu partnerju ni ustrezalo. Oškodovankino izpovedbo je nato treba v povzetih delih tudi po presoji pritožbenega sodišča povezati z izpovedbami prič VK, MV, SK, MZ in ML, po katerih je obdolženi 22. 11. 2012 oškodovanki znova - to pot posredno grozil z odvzemom življenja in spet za nekaj, s čemer se sam ni strinjal. Maščevanje kot povzročanje slabih, neprijetnih posledic (SAZU, Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, Ljubljana 1998, str. 527) za tisto kar bi se utegnilo zgoditi oziroma za tisto, kar se je kasneje zgodilo, ko je oškodovanka zvezo z obdolžencem zoper njegovo voljo prekinila, ter ko ga je za storjeno kaznivo dejanje prijavila je s tem nedvomno podano in nobenega dvoma ni, da je bil to tisti nagib, ki je obdolženca vodil k storitvi kaznivega dejanja pod točko 1 izreka sodbe. Hkrati ima pritožnik prav v oceni, da možnost samopoškodovanja, ki se lahko konča celo z maščevalčevo smrtjo, navedenega nagiba po sebi ne izključuje, medtem ko ga po sodišču prve stopnje ugotovljeno zlitje obdolženčevih osebnih lastnosti s končano partnersko zvezo pravzaprav le še utrjuje. V nasprotnem bi prvo terjalo opredelitev maščevanja kot ravnanja, ki je strogo odmerjeno ter za tistega, ki se maščuje neškodljivo, kar je logično in izkustveno nesprejemljivo in drugo, da bi bilo prezrto celotno dogajanje med obdolžencem in oškodovanko, česar pa sodišče prve stopnje, kot rečeno po razlogih sodbe ni storilo.

6. Pritožbeno sodišče se še strinja s pritožnikom, da je lahko maščevanje, kljub predhodno posebej določenemu brezobzirnemu maščevanju, eden izmed nadaljnjih ali drugih nizkotnih nagibov iz 4. točke 116. člena KZ-1, zaradi katerega je kaznivo dejanje uboja iz 115. člena KZ-1 preraste v kaznivo dejanje umora po 116. členu KZ-1 kot njegovo kvalificirano obliko. Nekaj zaradi strokovno utemeljenega izhodišča, ki ga pritožnik v pritožbeni obrazložitvi pravilno povzema in zlasti, ker se je celotno obdolženčevo ravnanje samo še stopnjevalo, s čemer so bile okoliščine, ki bi to ravnanje v kateremkoli smislu opravičevale oziroma, da bi ga bilo mogoče na kakršenkoli način razumeti, po sebi izključene. Ob takšnem manjku pa maščevanje ne more biti drugega kot nizkotno.

7. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče sodbo v 1 točki izreka v odločbi o krivdi spremenilo skladno s pritožbenim predlogom, ne pa tudi povsem v odločbi o določeni kazni za to kaznivo dejanje in ne v odločbah o določenih kaznih za kaznivi dejanji pod točko 2 in 3 izreka sodbe ter končno ne v odločbi o izrečeni enotni kazni. Razsežnosti obdolženčevega ravnanja, ki segajo v področje še ene oškodovanke ter posredno nedoločenega kroga oseb, pri odmeri kazni obdolžencu s strani sodišča prve stopnje niso bile prezrte, medtem ko njegovega stopnjevanja, kot ene izmed okoliščin za opredelitev nizkotnosti nagiba (torej znaka kaznivega dejanja) ni mogoče še enkrat upoštevati. Po drugi strani je res, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo, da je kaznivo dejanje pod točko 1 izreka sodbe ostalo pri poskusu zaradi odziva oškodovane MK in ne morebiti, ker bi si obdolženec to želel ter da ta oškodovanka še danes trpi določene posledice zaradi storjenih kaznivih dejanj, vendar hkrati ne smejo ostati zanemarjene okoliščine na obdolženčevi strani, ki jih je sodišče prve stopnje upravičeno izpostavilo. Čeprav ne na prvem mestu gre posebna veljava obdolženčevi mladosti in z njo povezani odsotnosti življenjskih izkušenj, ki se ob ustreznem lastnem vložku kažeta kot priložnost za pridobitev potrebnih osebnih kvalitet in socialnih veščin, za katere je bil obdolženi do sedaj zaradi neurejenih družinskih razmer očitno prikrajšan. Dana je bila torej prednost specialni prevenciji v smislu možnosti obdolženčeve ponovne vključitve v družbo pred specialno prevencijo v smislu njegove trajnejše izločitve iz družbe, ki bi se ob ugotovljenih izgledih izkazala za čezmerno. Na koncu je pritožbeno sodišče v izrečeno „novo“ enotno kazen vštelo čas, ki ga je obdolženi do sedaj prestal v priporu (prvi odstavek 56. člena KZ-1).

8. Obdolženčev zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče prve stopnje v zvezi s kaznivima dejanjema pod točko 1 in 2 izreka sodbe, v razlogih ni opredelilo do izpovedbe priče UP kot se v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 3 izreka sodbe, v razlogih sodbe ni opredelilo do izpovedbe oškodovane MK oziroma, ker ni bilo obrazloženo, čemu je njena izpovedba bolj prepričljiva od obdolženčevega zagovora.

9. Kršitev ni podana. Prva navedba sicer drži, vendar izhajajoč iz opisa obeh dejanj izpovedba priče UP ni v ničemer odločilna. Priča je v glavnem izpovedovala o obdolženčevi prizadetosti zaradi težav v partnerski zvezi, kar je zgolj v posredni povezavi z odločilnimi dejstvi in zato drugotnega pomena. Druga navedba pa ne drži, saj se razlogi v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 3 izreka sodbe, ki jih pritožnik pogreša nahajajo v 24. in 25. točki obrazložitve. So razumljivi in jim glede na obseg odločilnih dejstev, vključno z ustrezno ocenjenim obdolženčevim zanikanjem ni treba ničesar dodati.

10. Z obrazložitvijo, da bi morali biti kaznivi dejanji pod točko 1 in 2 izreka sodbe opredeljeni kot prekršek pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, z obrazložitvijo pa, da bi morali biti podrejeni opredeljeni kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 122. členu KZ-1 ali kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po tretjem odstavku 314. člena KZ-1, kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Isto kršitev pritožnik uveljavlja še v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 3 izreka sodbe, saj bi to po njegovem smelo biti opredeljeno po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in ne po drugem odstavku tega člena.

11. Tudi to pot nobena izmed navedenih kršitev kazenskega zakona ni podana. Najprej zato, ker pritožnik v pritožbeni obrazložitvi izhaja iz dejstev kot jih sam šteje za ugotovljena in ne iz dejstev, opisanih v izrekih kaznivih dejanj in iz dejstev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zgolj to je pogoj za presojo kršitev kazenskega zakona, pri čemer je za prvi dve kaznivi dejanji že po obsegu in vsebini obeh opisov jasno, da ne gre za prekršek, ki ga mimogrede niti pritožnik ne identificira. Jasno je še, da pri nobenem izmed teh dveh dejanj ne gre za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 122. členu KZ-1, ki je po zakonskem opisu preprosto preozko, medtem ko pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti po tretjem odstavku 314. člena KZ-1 pritožnik zatrjuje zgolj drugo krivdno obliko (malomarnost), ki je kot rečeno opis dejanja ne vsebuje in tudi sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ni ugotovilo. Nekoliko drugače velja za kaznivo dejanje pod točko 3 izreka sodbe, za katerega je po pritožbeni obrazložitvi razumeti, da zajema še kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ki ga je obdolženi priznal in za katerega je bil po 4. točki izreka sodbe prav tako spoznan za krivega. To ne drži. Obdolženčevo (iz)trganje telefona iz oškodovankinih rok je zgolj uvod v izvršitveni ravnanji, ki se v nadaljevanju po jasnih opisih do te mere razlikujeta, da morata biti obravnavani kot samostojni kaznivi dejanji.

12. Pritožnik se z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja zato, ker se izpovedbi oškodovane MK in MP ne skladata z ugotovitvami izvedenca cestno prometne stroke in ne z izpovedbama prič MV, UP in NR. Izvedenec namreč ni mogel izključiti možnosti, da je obdolženi trčil v oškodovankino vozilo zaradi malomarnosti in ne, da obdolženi krmila ne bi obrnil v desno, kar pravzaprav potrjuje njegov zagovor, da nikomur ni želel ničesar slabega. Razen tega izvedenčeve ugotovitve o času zadrževanja obdolženčevega vozila na oškodovankinem pasu, nasprotujejo njeni izpovedbi, sploh pa je po izvedencu ugotoviti, da obravnavani dogodek ne odstopa od običajnih prometnih nesreč. Po drugi strani sta omenjeni priči V in P obdolženega razbremenili, saj nobeni ni bilo znano ali povedano, da bi obdolženi hotel oškodovani MK kaj žalega storiti, priča NR oškodovankine bojazni pred obdolžencem ni potrdila, medtem ko so priče, ki so obdolženega obremenjevale nezanesljive (SK, MZ in SK) ali kako drugače neverodostojne (VK). Njihove izpovedbe so bodisi omejene na posamezno dejstvo ali zgolj posredne, potem pogojene z okoliščino, da se priče medsebojno poznajo in so zato njihove izpovedbe usklajene ali pa so se v zvezi s kakšnim drugim dogodkom izkazale za neresnične. Pritožnik se v zvezi s kaznivima dejanjema pod točko 1 in 2 izreka sodbe sklicuje še na posamezne ugotovitve, sicer obdolžencu nenaklonjenega izvedenca psihiatrične stroke, ki po njegovem očitano maščevalnost nasproti oškodovani MK in še bolj MP izključujejo. Slednje obdolženi v vozilu niti ni videl in tudi ona ni videla njega. Končno, pri kaznivem dejanju pod točko 3 izreka sodbe izpovedba oškodovane MK ni potrjena z izpovedbo oškodovane MP, potem z izpovedbo priče MK in ne s povprečno življenjsko izkušnjo, hkrati pa bi obdolženi, če bi dejanje resnično storil, le-to tudi priznal, enako kot je priznal kaznivo dejanje pod točko 4 izreka sodbe.

13. Neskladja v izpovedbah oškodovank MK in MP z ugotovitvami izvedenca cestno prometne stroke ni, medtem ko neskladja z izpovedbami prič MV, UP in NR ne more biti. Izvedenčeve ugotovitve je namreč treba ocenjevati v celoti in ne le v delih. To je pomembno, kajti pritožnik se v pritožbeni obrazložitvi sklicuje le na tiste ugotovitve izvedenca cestno prometne stroke, s katerimi posameznega dejstva ni mogel potrditi ali izključiti, ne pa tudi na tiste, ki jih mogoče z izpovedbama obeh oškodovank zlahka povezati. Zadnjih pritožbeno sodišče za sodiščem prve stopnje ne bo ponavljalo, glede prvih pa je odgovoriti, da se izvedenec o krivdnih oblikah že iz načelnih razlogov ne more opredeljevati ter da je bilo zavijanje krmila v desno s strani MK ugotovljeno na ravni nedvomnega dejstva in ne le na ravni možnosti, kot je bilo to ugotovljeno v obdolženčevem primeru. Tako ostaneta razlika o času zadrževanja obdolženčevega vozila na oškodovankinem voznem pasu, ki je razumljiva, ker slednja v danih okoliščinah tega časa ni mogla meriti in pritožnikova sklepna ocena izvedenčevih ugotovitev, ki je napačna. Sam izvedenec se glede „nesrečnosti“ trčenja neposredno ni opredeljeval, medtem ko je z ugotovitvami, zaradi katerih je bil nenazadnje postavljen za izdelavo mnenja, izpovedbi obeh oškodovank o namernem trčenju po pravilni oceni sodišča prve stopnje zanesljivo potrdil. 14. Izpovedbe prič MV, UP in NR, kot so v pritožbeni obrazložitvi povzete, se nanašajo na dejstva, povezana z obdolženčevo osebnostjo, potem na dejstva, povezana z razmerjem z oškodovano MK ter na koncu še na drug dogodek, ki bi naj pokazal, da se oškodovanka obdolženca v resnici ni bala. Ne gre torej za neposredno obravnavana dejstva in tako tudi o zatrjevanih neskladjih med temi izpovedbami in izpovedbami obeh oškodovank, ki se nanašata na osrednji dogodek 22. 11. 2012 ni mogoče govoriti. Drugače je z izpovedbami prič SK, MZ, SK in VK, ki navedeni dogodek vsebinsko do te mere dopolnjujejo, da se kakršnakoli druga ugotovitev v zvezi s trčenjem med obdolženčevim in oškodovankinim avtomobilom, izkaže za logično nevzdržno. Pritožnikove pripombe o omejenosti posredovanih dejstev s strani zgornjih prič, njihovi posredni naravi in o usklajevanju pred izpovedovanjem so pavšalne ter kot takšne prejšnje ugotovitve ne morejo spremeniti. Podobno velja za pritožnikovo pripombo v zvezi z neverodostojnostjo priče VK, ki temelji na drugem dogodku in ki dejstva, ki jih je ta priča posredovala glede obravnavanega dogodka po sebi ne izključuje, kaj šele odpravlja. Pričina izpovedba je namreč notranje skladna, sklada pa se tudi z drugimi dokazi, se pravi, da niti njena verodostojnost ne more biti vprašljiva.

15. Pritožnikova ocena ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke je primerljivo necelovita kot ocena ugotovitev izvedenca cestno prometne stroke. Res je edino, da se izvedenec psihiatrične stroke o maščevanju kot nagibu za storitev kaznivega dejanja neposredno ni opredeljeval, vendar to še ne pomeni, da je takšen nagib izključil. Prej nasprotno. Že okrajni državni tožilec je v pritožbeni obrazložitvi pravilno izpostavil izvedenčeve ugotovitve, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje pod točko 3 izreka sodbe v delu, „da je pri mejno strukturirani osebnostni motenosti, čustveno neuravnovešenega tipa, kot je bila ugotovljena pri obdolžencu, značilna težnja k impulzivnemu ravnanju, ne glede na posledice in da takšna oseba na strah pred ločitvijo oziroma izgubo reagira z jezo in z vsemi odtenki agresije, tudi grobe, fizične, usmerjene zoper stvari, druge ljudi in zoper sebe...“, s katerimi je pravzaprav povedano, da niti obdolženčeva prizadetost in nemožnost samopoškodovanja, kot ju je pri kaznivem dejanju pod točko 1 izreka sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje, maščevanja po sebi ne izključujeta. Čemu je bilo to v obravnavanem primeru uvrščeno med nizkotne nagibe pa je bilo že obrazloženo. Končno, ker je bila po jasnem opisu kaznivega dejanja pod točko 2 izreka sodbe predmet obdolženčevega maščevanja oškodovana MK in ne oškodovana MP, se vsa nadaljnja pritožbena prizadevanja v zvezi s to oškodovanko v smeri maščevanja izkažejo za brezpredmetna, medtem ko je njuno medsebojno zaznavanje neposredno pred trčenjem kot dejstvo povsem obrobnega pomena.

16. Pri kaznivem dejanju pod točko 3 izreka sodbe pritožnik v splošnem daje preveliko težo neskladjem v izpovedbi oškodovane MK z izpovedbama oškodovane MP in priče MK, saj je prva oškodovanka povedala, da drugi oškodovanki podrobnosti dogodka z dne 5. 11. 2012 ni opisovala, priča MK pa je bila glede posredovanih podrobnosti v izpovedbi zelo zadržana. Po drugi strani iz pritožbene obrazložitve ni jasno, čemu kaznivo dejanje tako kot ga je opisala oškodovanka, izkustveno ni moglo biti storjeno, če je že prezreti izpovedbo priče NR, ki je oškodovankino izpovedbo, sicer zelo splošno potrdila in zlasti obvestilo o telesni poškodbi, ki je, če sledimo pritožbeni obrazložitvi, nastalo ob dogodku, ki ga nihče ni opisoval. Da zadnje ne more držati je glede na vsebino dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje gotovo, kot je gotovo, da priznanje enega kaznivega dejanja po sebi ne more pomeniti, da bi bilo priznano tudi drugo kaznivo dejanje, če bi ga obdolženi v resnici storil. Priznanje, ki je izključno v obdolženčevi domeni, dokazanosti posameznega kaznivega dejanja ne določa, temveč ga zgolj olajšuje in tako tedaj, ko ni dano, še ne more pomeniti, da kaznivo dejanje obdolžencu ne bi bilo dokazano.

17. V graji odločbe o kazenski sankciji pritožnik najprej povzema olajševalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje po njegovem pravilno ugotovilo, vendar jih je v premajhni meri upoštevalo. Po drugi strani ni bilo upoštevano, da je obdolženi obravnavani dogodek iskreno obžaloval, da se je oškodovankama javno opravičil ter da hkrati ni nobenih obteževalnih okoliščin oziroma tista, ki je bila, je že zajeta v znaku kaznivega dejanja. Končno, določena kazen za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka sodbe je po pritožniku nerazumno visoka in ni v skladu s sodno prakso v podobnih primerih.

18. Ker pritožnik ni navedel primerov, ko so bili obdolženci za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 v takšnih okoliščinah mileje kaznovani, pritožbena obrazložitev v zadnjem delu ni zadostna. Še zlasti, ker ni bilo upoštevano, da gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, ki glede na okoliščine, v katerih je bilo storjeno terja ustrezen - strožji kazenskopravni odziv. Podobno velja za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka sodbe, s tem, da je bila obdolženemu zaradi spremenjene pravne opredelitve določena še strožja kazen, vendar z uporabljenimi omilitvenimi določili kot posledico ugotovljenih olajševalnih okoliščin, zaradi katerih je bila zakonsko predpisana minimalna kazen 15 let zapora, sodno občutno znižana. V kolikor se povzeta pritožbena prizadevanja nanašajo še na kaznivo dejanje pod točko 3 izreka sodbe je odgovoriti, da je bila obdolženemu določena kazen zapora v spodnjih mejah predpisane kazni, se pravi, da so bile olajševalne okoliščine, potem ko ni zaslediti, da bi se obdolženi oškodovanki opravičil še za ta dogodek, tudi v zadnjem primeru v zadostni meri upoštevane.

19. Kot je obrazložil, obdolženi ne uveljavlja nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč, da je bilo to ugotovljeno zmotno. Vztraja pri nosilni navedbi iz zagovora, da oškodovanki ni hotel ničesar slabega in nato nadaljuje, kako ga je ta varala in v postopku lagala, kot so lagali vsi, ki so ga z izpovedbami obremenjevali. Med slednjimi je izpostavil policiste, ki se jim je zamerila celotna njegova družina, čeprav je storil zgolj nekaj cestnoprometnih prekrškov. To ni prav, ker bi po njegovem sodišče prve stopnje moralo slediti njegovemu zagovoru, ugotovitvam izvedenca cestnoprometne stroke in priči MV, ki ga je najbolje opisal kot človeka.

20. Da obravnavanega dne ni šlo za prometno nesrečo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pri čemer niti ugotovitve izvedenca cestno prometne stroke, ko se jih poveže z izpovedbama obeh oškodovank za pritožnika niso razbremenjujoče. Pritožbeni očitki o oškodovankinem varanju in laganju ter laganju ostalih prič, ki so ga obremenjevale so pavšalni, pri čemer denimo priča VK v izpovedbi niti ni bil posebej obtožujoč, medtem ko v izpovedbah policistov tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zaznati ničesar takšnega, kar bi kazalo, da so bile te pogojene s pritožnikovim preteklim obnašanjem. Bolj kot to je pomembno, da se izpovedbe praktično večine prič po vsebini prekrivajo in da se medsebojno potrjujejo. Še zlasti ob pravilno upoštevanem časovnem zaporedju dogodkov ter kljub izpovedbi priče MV, ki je pri opisu pritožnikove osebnosti izhajal iz lastne izkušnje, ki pa ni vseobsegajoča in storitve kaznivih dejanj, glede na druge dokaze, še zdaleč ne izključuje.

21. V graji odločbe o kazenski sankciji pritožnik opozarja, da je kaznivo dejanje pod točko 4 izreka sodbe takoj priznal in da si zato in ker je škodo pripravljen poravnati, zaporne kazni ni zaslužil. 22. Res je, da pomen obeh okoliščin pri odmeri kazni v splošnem ni nezanemarljiv, vendar bi druga vrsta kazenske sankcije za to kaznivo dejanje prišla v poštev le v primeru, če bi šlo za povsem ločen dogodek in če bi bilo mogoče prezreti po sodišču prve stopnje pravilno ocenjeno težo tudi tega kaznivega dejanja, pritožnikovo krivdo in nenazadnje nagib, ki je imel znova prednost pred mislijo na posledice dejanja. Glede na to se kazenska sankcija po vrsti in višini, ki ni daleč od splošnega minimuma izkaže za ustrezno ter je pritožbeno sodišče v pritožnikovo korist ni spreminjalo.

23. Ker pritožbeni preizkus iz 383. člena ZKP, ni razkril kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti je o pritožbah okrajnega državnega tožilca, obdolženčevega zagovornika in samega obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

24. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, četrtem odstavku 95. člena in prvem odstavku 97. člena ZKP ter je delno posledica višine izrečene enotne kazni in obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.