Jedro

Delovno razmerje je osebno razmerje, saj je vezano tako na osebo delavca kot na osebo delodajalca. To pa ne pomeni, da so avtomatično neprenosljive vse terjatve, ki nastanejo v zvezi z delovnim razmerjem. Pri vsaki od teh posameznih terjatev je treba presojati, ali gre za terjatev, katere prenos je z zakonom prepovedan, oziroma za terjatev, ki je povezana z osebnostjo upnika ali njena narava nasprotuje prenosu na drugega. V konkretnem primeru je odločilno, da gre za zapadle terjatve za plačilo plač in regresa za letni dopust v neto zneskih.

Ker ni šlo za razpolaganje vnaprej, pač pa za odstop zapadle terjatve, tudi ni treba upoštevati omejitve, ki jo glede razpolaganja s terjatvami iz delovnega razmerja določa izvršilno pravo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (v katerem je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke zoper točko I in prvi odstavek točke III izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter glede odločitve o stroških postopka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun in plačilo neto plač za obdobje od 1. 3. 2009 do 12. 2. 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka), zavrnilo pa je zahtevek za plačilo davkov in prispevkov za navedeno obdobje (točka II izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo obračun regresa za leto 2009 v bruto znesku 710 EUR in izplačilo ustreznega neto zneska ter za leto 2010 obračun sorazmernega dela regresa v bruto znesku 59,20 EUR in izplačilo neto zneska, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek točke III izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek iz naslova regresa zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine (točka IV izreka). Ugotovilo je, da je bivši delavec tožene stranke tožniku s pogodbo 24. 6. 2011 odstopil (cediral) svoje terjatve (iz naslova neizplačanih plač, regresa, odpravnine in odškodnine zaradi kršitve pogodbenega razmerja) do tožene stranke. Tožnik je dokazal, da tožena stranka cedentu ni obračunavala in izplačevala plače od marca 2009 do vključno februarja 2010. Cesija je bila glede plač in regresa veljavno sklenjena, vendar je tožnik upravičen le do izplačila neto plač, medtem ko ni prenosljiva terjatev za odvod davkov in prispevkov, ker gre za neodtuljive pravice delavca.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Obrazložilo je, da je delovno razmerje zaupno razmerje, zato terjatev iz tega razmerja ni mogoče odstopiti s pogodbo. Tožnik tako ne more biti cesionar, zato nanj niso bile prenesene terjatve iz delovnega razmerja in je njegov zahtevek neutemeljen.

3. Na predlog tožnika je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 77/2013 z dne 18. 2. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je dopustno s pogodbo odstopiti denarno terjatev iz delovnega razmerja.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da ne obstojijo nobene ovire, ki bi onemogočale odstop terjatev iz delovnega razmerja. Terjatev denarnega zneska namreč ne more biti povezana z osebnostjo upnika. Naravo osebne povezanosti imajo drugi elementi delovnega razmerja, nikakor pa ne denarno plačilo. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča VIII Ips 178/2013. 5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je vtoževana terjatev na podlagi 417. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) neprenosljiva in njena narava tudi nasprotuje prenosu na drugega, poleg tega pa tudi ni izvršljiva.

6. Revizija je utemeljena.

7. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Kot v reviziji navaja tožnik, je Vrhovno sodišče o podobni zadevi že odločalo (sklep VIII Ips 178/2013 z dne 25. 11. 2013) (1). V citirani zadevi je obrazložilo, da je odstop terjatve ali cesija razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, s katerim prehaja obstoječa terjatev. Usmerjena je v prenos obligacijsko pravne pravice z enega upravičenca na drugega in s tem v spreminjanje obligacijskega razmerja (2). Predmet cesije je lahko vsaka terjatev, razen tistih, katerih prenos je z zakonom prepovedan, in terjatve, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega (417. člen OZ). Na podlagi 421. člena OZ ima prevzemnik nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. Dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop.

9. Pri presoji, katere so tiste terjatve, ki so vezane na osebnost upnika, oziroma katerih narava nasprotuje prenosu, se je treba opreti na enega temeljnih pravil cesije, to je, da se položaj dolžnika z odstopom ne sme poslabšati. Načelo nevtralnosti dolžnikovega položaja je močnejše kot upnikova moč, da samostojno in prosto razpolaga s terjatvijo. Narava terjatve ne dopušča prenosa, če učinki cesije bistveno spreminjajo dolžnikov pravni položaj. Sprememba se kaže v drugačni vsebini izpolnitve, če se obveznost izpolni drugemu in ne prvotnemu upniku (3). Neprenosljive so predvsem strogo osebne terjatve, to je terjatve, ki so tako nerazdružljivo povezane z osebo upnika, da bi z ločitvijo od te osebe popolnoma izgubile svoj prvotni namen in funkcijo (4). Strogo osebne terjatve so na primer preživninske terjatve, pravice do odškodnine za nepremoženjsko škodo (ki ni bila priznana s sodbo ali dogovorom), predkupna pravica (5).

10. Glede na zgoraj navedena teoretična izhodišča zapadla terjatev za plačilo plač ali regresa za letni dopust (v neto znesku), čeprav ta izvira iz delovnega razmerja, ne predstavlja neprenosljive terjatve. Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen Zakona o delovnih razmerjih). To razmerje je osebno razmerje, saj je vezano tako na osebo delavca kot na osebo delodajalca. To pa ne pomeni, da so avtomatično neprenosljive vse terjatve, ki nastanejo v zvezi z delovnim razmerjem. Pri vsaki od teh posameznih terjatev je treba presojati, ali gre za terjatev, katere prenos je z zakonom prepovedan, oziroma za terjatev, ki je povezana z osebnostjo upnika ali njena narava nasprotuje prenosu na drugega. V konkretnem primeru je odločilno, da gre za zapadle terjatve za plačilo plač in regresa za letni dopust v neto zneskih. S spremembo prvotnega upnika opisana terjatev ne izgubi svojega pomena in funkcije, prav tako pa se položaj dolžnika v ničemer ne poslabša. Ta terjatev zato ne sodi med neprenosljive terjatve v smislu 417. člena OZ.

11. Ker v obravnavanem primeru ni šlo za razpolaganje vnaprej, pač pa za odstop zapadle terjatve, tudi ni treba upoštevati omejitve, ki jo glede razpolaganja s terjatvami iz delovnega razmerja določa izvršilno pravo. Namen te omejitve je, da delavcu ostane dovolj za preživetje. Ta namen omejevanja prenosljivosti pa po zapadlosti terjatve po naravi stvari odpade (6).

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter mu zadevo v tem obsegu vrača v novo sojenje, da se bo lahko opredelilo do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke (7).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): V citirani zadevi je sicer šlo za odstop premoženjske odškodninske terjatve zaradi škode, ki naj bi jo delavec povzročil delodajalcu.

Op. št. (2): M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 571. Op. št. (3): Ibidem, str. 574 in 575. Op. št. (4): M. Vedriš et al., Građansko pravo, Narodne Novine , Zagreb, 2004, str. 427. Op. št. (5): S. Cigoj, Teorija obligacij, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 352. Op. št. (6): Več o tem M. Juhart, Denarna terjatev delavca iz delovnega razmerja kot predmet odstopa in drugih poslov s primerljivimi učinki, Podjetje in delo, št. 1/2014, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 5-16. Op. št. (7): V zvezi z razlogi izpodbijane sodbe, da tožena stranka bistvene kršitve določb postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem tožene stranke ne more uveljavljati v pritožbi, ker te kršitve ni uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče, torej na zadnjem naroku za glavno obravnavo, revizijsko sodišče opozarja na stališča zavzeta v sklepih II Ips 425/2011 z dne 25. 9. 2012, VIII Ips 20/2014 z dne 22. 4. 2014 in VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014.