Jedro

Ker gre za ravnanja, ki pomenijo prekrške na področju zakonodaje o tujcih kot tudi prekrške s področja javnega reda in prekrške s področja cestnoprometnih predpisov, vsa navedena pritožnikova ravnanja oziroma nezakonitosti tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavljajo zadosten razlog za sum, da pritožnik tudi v bodoče utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost Republike Slovenije ter razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, in so zadostna podlaga, da se mu prošnja za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 214-581/2015/13 z dne 23. 10. 2015. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 86. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) zavrnila prošnjo tožnika za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, ker je ugotovila, da obstajajo razlogi za sum, da tožnik utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ter razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka pravilno presodila, da pri tožniku obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja, ki so določeni v peti in šesti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje vsa pravno relevantna dejstva, ki med strankama niti niso sporna, prav tako prepričljivo in jasno navaja razloge za sum in domnevo po navedeni določbi. Odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje temelji na podlagi ugotovitev, da so ga prekrškovni organi Republike Slovenije že večkrat obravnavali zaradi kršitev cestnoprometnih predpisov in predpisov o tujcih zaradi nezakonitega bivanja v Republiki Sloveniji ter zaradi nedovoljenega vstopa v Republiko Slovenijo, zaradi česar mu je bilo izdanih več plačilni nalogov, vložen pa je bil tudi obdolžilni predlog na podlagi osmega odstavka 50. člena Zakona o voznikih. Policijska postaja Brežice mu je izdala tudi odločbo o prostovoljnem vračanju. Po mnenju sodišča prve stopnje za obstoj razlogov iz pete in šeste alineje 55. člena ZTuj-2 ni potrebno izkazati kakšne konkretne okoliščine v zvezi s predhodno kaznovanostjo tujca.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do določenih tožbenih navedb. V tožbi je namreč zatrjeval, da je odločitev upravnega organa v očitnem nesorazmerju z domnevnimi prekrški. Odločba je zanj izrazito restriktivna in predstavlja dodatno sankcijo. Izpodbijana odločitev mu onemogoča zaposlitev oziroma opravljanje pridobitne dejavnosti, saj je v Republiki Sloveniji lastnik gospodarske družbe. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do naštetih trditev, je podana bistvena kršitev določb postopka, kršitev ustavnega jamstva enakega varstva pravic po 22. členu in pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije. Nadalje navaja, da upravni organ ni pojasnil, kateri prekrški konkretno naj bi predstavljali razloge za domnevo oziroma sum. Nasprotno pa upravni organ ne bi smel povzemati, da je v letu 2014 bil obravnavan za kaznivo dejanje tatvine, saj za to dejanje še ni sprožen niti predkazenski postopek, zato takšno ravnanje pomeni grob poseg v ustavno zagotovljene pravice. Prepričan je, da v odločbi našteti prekrški nimajo takšne teže, da bi lahko na podlagi njih sklepali o obstoju navedene domneve oziroma suma. Že dalj časa živi v Republiki Sloveniji, do posameznih primerov pa je prišlo zaradi njegove mladostne neizkušenosti in lahkomiselnosti. Te okoliščine obžaluje in zatrjuje, da se to več ne bo ponovilo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V 55. členu ZTuj-2 so taksativno navedeni razlogi, zaradi katerih se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda. Po peti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost Republike Slovenije, medtem ko se po šesti alineji prvega odstavka 55. člena dovoljenje ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Podrejanje tujca pravnemu redu in sum nevarnosti za javni red ter varnost Republike Slovenije sta nedefinirana pojma, ki ju je treba presojati v vsakem primeru posebej, pri čemer navedena zakonska določba postavlja standard za presojo obstoja razloga za ta pravna pojma na raven domneve in suma. Navedena zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti ti razlogi, zato je ocena teh razlogov prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, ta ocena pa mora biti posebej obrazložena.(1)

7. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke, kot jo povzema sodišče prve stopnje, in iz podatkov upravnega ter sodnega spisa izhaja, da je bil pritožnik s strani policijske postaje Brežice v letu 2015 obravnavan zaradi več kršitev po Zakonu o pravilih cestnega prometa in ZTuj-2, zaradi česar mu je bilo izdanih več plačilnih nalogov. Zaradi nezakonitega bivanja na območju Republike Slovenije je bil obravnavan dne 22. 1. 2015, za kar mu je bila izdana odločba o prostovoljnem vračanju, št. 225-5/2015/1 (3J697-51) z dne 22. 1. 2015, na podlagi katere je moral območje Republike Slovenije zapustiti v roku 30 dni. Zaradi kršitev ZTuj-2 je bil ponovno obravnavan dne 8. 3. 2015, in sicer zaradi nedovoljenega vstopa v Republiko Slovenijo. S strani Policijske postaje Krško je bil pritožniku izdan plačilni nalog, št. 000011070199, zaradi kršitev cestnoprometnih predpisov po Zakonu o motornih vozili, Zakonu o pravilih cestnega prometa in Zakonu o voznikih, obravnavan pa je bil tudi zaradi kršitve prvega odstavka 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (neupoštevanje zakonitega ukaza policista). Zoper pritožnika je bil zaradi cestnoprometnih kršitev podan obdolžilni predlog po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (vožnja brez vozniškega dovoljenja).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, v kateri je sledilo odločitvam in razlogom upravnega organa, pravilno presodilo, da pritožnikova ravnanja, ki izhajajo iz pravnomočnih odločb državnih organov, izkazujejo sum, da pritožnik kot tujec (tudi v bodoče) utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost Republike Slovenije, ter domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

9. Spoštovanje pravnega reda je temelj vseh demokratičnih držav. Tujec mora med bivanjem v Republiki Sloveniji spoštovati ustavo, zakone in druge splošne pravne akte v Republiki Sloveniji ter se podrejati ukrepom pristojnih državnih organov (drugi odstavek 4. člena ZTuj-2). V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik storil več prekrškov zoper cestnoprometne predpise, za kar mu je bilo izdanih več plačilni nalogov in tudi obdolžilni predlog. Prav tako ni sporno, da je pritožnik bil obravnavan za nezakonito prebivanje, za kar mu je bila izdana odločba o prostovoljnem vračanju, in za nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo, kar po določbah ZTuj-2 predstavlja prekršek. Teh ugotovitev pritožnik v pritožbi niti ne izpodbija.

10. Z vsemi navedenimi ravnanji je pritožnik večkrat kršil pravni red Republike Slovenije. Ker gre za ravnanja, ki pomenijo prekrške na področju zakonodaje o tujcih kot tudi prekrške s področja javnega reda in prekrške s področja cestnoprometnih predpisov, vsa navedena pritožnikova ravnanja oziroma nezakonitosti tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavljajo zadosten razlog za sum, da pritožnik tudi v bodoče utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost Republike Slovenije ter razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, in so zadostna podlaga, da se mu prošnja za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji zavrne.

11. Okoliščine obravnavanega primera, ki jih pritožba izpostavlja, da je prišlo do posameznih primerov zaradi njegove mladostne neizkušenosti in lahkomiselnosti, so pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati, saj pritožnik ni verjetno izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Pritožniku je bila krivda dokazana v ustreznih postopkih, odločbe, s katerimi so mu bile izrečene globe zaradi prekrškov, pa so postale pravnomočne, s tem pa tudi vsi opisi dejanj, ki iz njih izhajajo.

12. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, da našteti prekrški nimajo takšne teže, da bi lahko na njihovi podlagi sklepali o obstoju navedene domneve in suma oziroma, da je odločitev v nesorazmerju z domnevnimi prekrški ter da upravni organ ni pojasnil, kateri prekrški konkretno bi naj predstavljali razloge za domnevo oziroma sum. ZTuj-2 v 5. in 6. alineji prvega odstavka 55. člena postavlja zelo stroga merila, ko gre za presojo, ali nekdo utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost Republike Slovenije oziroma za presojo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Po tem določilu se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda že zgolj zaradi razlogov za sum oziroma razlogov za domnevo. Ravnanja pritožnika v zvezi s kršitvijo cestnoprometnih predpisov in predpisov s področja javnega reda in miru ter tujcev sama po sebi še niso razlog, da se mu ne izda dovoljenje, ampak se na podlagi njih lahko utemeljeno sklepa, da se pritožnik ne bo podrejal pravnemu redu ter da pomeni nevarnost za javni red in varnost Republike Slovenije, zato zatrjevani ugovori niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo, da v konkretnih okoliščinah obravnavanega primera vsa pritožnikova ravnanja skupaj zadoščajo za oceno, da obstajajo razlogi za sum po peti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 in razlogi za domnevo po šesti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do vseh navedb, ni podana. Ni namreč vedno nujno, da je opredelitev do navedb stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve.

13. V zvezi z pritožbenimi navedbami, da bo pritožniku zaradi zavrnitve prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo onemogočena zaposlitev in opravljanje pridobitne dejavnosti, pa Vrhovno sodišče dodaja, da pritožnik z ničemer ni izkazal, da bo z izvršitvijo odločbe prekomerno poseženo v pravico do dela, ob sicer legitimnem interesu države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda. Kar pa zadeva nestrinjanje pritožnika z navedbami upravnega organa, da je bil v letu 2014 obravnavan za kaznivo dejanje tatvine, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je dolžnost pristojnega organa, da se seznani z navedbami strank in predlaganimi dokazi, prouči njihovo pravno relevantnost ter se do njih v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka le povzela navedbe dopisa Policijske postaje Brežice, vendar odločitve na teh navedbah ni utemeljila, je pritožbeni ugovor o posegu v ustavno zagotovljene pravice neutemeljen.

14. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 316/2013.