Jedro

Za obstoj razlogov za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, kot tudi za domnevo nepodrejanja pravnemu redu ni treba, da bi bila izkazana kakšna konkretna okoliščina v zvezi s predhodno kaznovanostjo tujca na podlagi kazenskih ali prekrškovnih predpisov v državi gostiteljici, niti v njegovi izvorni državi, še posebej, če v slednji skozi daljše časovno obdobje sploh ni živel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.V saka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika z dne 10. 9. 2015 za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji ob sklicevanju na določila 2. odstavka 86. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 45/2014 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) v povezavi s 5. in 6. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, po ugotovitvi, da so izkazani razlogi za domnevo, da v primeru tožnika obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost in da obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, ker ga je policija že večkrat obravnavala zaradi kršitev cestnoprometnih predpisov, kakor tudi zaradi kršitev določb ZTuj-2 zaradi nezakonitega bivanja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) in zaradi nedovoljenega vstopa v RS, zaradi česar mu je bilo izdanih več plačilnih nalogov in tudi obdolžilni predlog na podlagi 8. odstavka 50. člena Zakona o voznikih, enkrat pa je bil obravnavan tudi zaradi kršitve 1. odstavka 22. člena Zakona o varnosti javnega reda in miru zaradi neupoštevanja zakonitega ukaza policista, poleg tega pa mu je Policijska postaja Brežice izdala tudi odločbo o prostovoljnem vračanju št. 225-5/2015/1 (3JŠ697-51) z dne 22. 1. 2015. 2. Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da je izdala nepravilno in nezakonito odločbo. Očita ji kršitve določb postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega predpisa. Kot napačne in protispisne označuje njene zaključke, da pri tožniku obstajajo tako razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, kakor tudi razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Meni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, češ da formalno sicer vsebuje obrazložitev, vendar naj bi dejansko sploh ne bila obrazložena, ker naj ne bi bili navedeni razlogi za domnevo, da pri tožniku obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, niti za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS, kljub sklicevanju tožene stranke na navedbe v odgovoru Policijske postaje Brežice z dne 24. 9. 2015, iz katerega izhaja, da je bil tožnik v letu 2014 obravnavan za kaznivo dejanje tatvine, ne pa tudi, ali je bila zoper tožnika vložena obtožnica, češ da naj ta podatek glede na domnevo nedolžnosti sploh ne bi smel biti upoštevan, četudi iz obrazložitve nadalje še izhaja, da je bil tožnik obravnavan zaradi več prekrškov. Tožnik v nasprotju s toženo stranko meni, da zgolj na podlagi „teh nekaj prekrškov“ ne bi smel biti napravljen zaključek o obstoju domneve, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, niti da bi bili podani razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost. Navaja, da navedene prekrške obžaluje in da je poravnal tudi plačilne naloge, ki so mu bili izdani. Toženi stranki nadalje očita, češ da se ni opredelila do predloženega potrdila o nekaznovanosti tožnika, oziroma do tega, zakaj bi navedeno potrdilo ne bilo pomembno pri presoji, ali bo tožnik ravnal v skladu s pravnim redom RS, dodatno tudi ob upoštevanju načela sorazmernosti, češ da je zavrnitev zaprošenega dovoljenja tožniku bistveno pretirana oziroma nesorazmerna s storjenimi prekrški in za tožnika predstavlja dodatno sankcijo, ki je nesorazmerna v primerjavi s težo storjenega prekrška, češ da je bil tožnik za prekrške sankcioniran že s plačilom globe. Ne glede na navedeno pa meni, da naj bi iz tega še ne bilo mogoče zaključiti, da se tožnik ne podreja in se ne bo podrejal pravnemu redu RS, češ da naj le zaradi nekaj prekrškov še ne bi obstajali razlogi za takšno domnevo, niti za sum, da utegne povzročiti nevarnost za javni red in varnost. Prav tako meni, da tudi ne obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, češ da storjeni prekrški niso take narave, da bi utemeljevali očitek, da obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. V tej zvezi uporabljeni zakonski določbi tožnik očita neustavnost, češ da pušča upravnim organom preširoko polje presoje, zato tožnik navaja, da bo sprožil ustrezen postopek pri Ustavnem sodišču. Odločitvi tožene stranke očita tudi restriktivnost in neživljenjskost. Poudarja, da med leti 2008 do 2014, ko je prav tako živel v Sloveniji ni bil nikoli kaznovan, spoštoval je pravni red RS in ni imel težav pri pridobivanju dovoljenj za začasno prebivanje tujca zaradi združitve družine. Zavrnjena je bila šele njegova prošnja za bivanje zaradi zaposlitve oziroma dela tujega zastopnika, navkljub izdanemu dovoljenju za delo, kar mu onemogoča opravljanje pridobitne dejavnosti za pridobivanje dohodkov za svoje preživljanje. Sodišču predlaga, da naj opravi glavno obravnavo in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču v danem roku predložila listine predmetnega upravnega spisa, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1:

4. Tožba ni utemeljena.

5. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo, za kar gre v obravnavanem primeru, tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji. Tujcu se izda na podlagi 37. člena v času odločanja veljavnega ZTuj-2, če kumulativno izpolnjuje vse predpisane pogoje iz 3. odstavka 33. člena ZTuj-2. Dodatno mora izpolnjevati tudi vse pogoje, ki se zahtevajo za posamezne vrste dovoljenj za prebivanje (4. odstavek 33. člena ZTuj-2). Razen tega pa mora biti izpolnjen tudi pogoj, da ni podan nobeden izmed razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje iz 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Zakonodajalec je tako normativno opredelil splošne pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca v 3. odstavku 33. člena ZTuj-2, ki določa, da mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva v času prebivanja v državi, oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji; za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje lahko tujec izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s sredstvi, ki si jih zagotavlja sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja, z dohodki iz kapitala in iz drugih virov ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, s štipendijo ali s sredstvi na računu, odprtem pri banki ali hranilnici v Republiki Sloveniji ali v tujini. ZTuj-2 v 5. alineji 1. odstavka 55. člena med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, medtem ko v določilu 6. alineje 1. odstavka 55. člena zapoveduje, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

6. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da pri tožniku obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja, ki so določeni v 5. in 6. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Obrazložitev izpodbijane odločbe po presoji sodišča vsebuje vsa pravno relevantna dejstva, ki med strankama niti niso sporna in jih tožena stranka v svoji obrazložitvi tudi logično prepričljivo veže na ustrezno pravno podlago na podlagi ugotovitve, da so izkazani razlogi za domnevo, da v primeru tožnika obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost in da obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, ker ga je policija že večkrat obravnavala zaradi kršitev cestnoprometnih predpisov, kakor tudi zaradi kršitev določb ZTuj-2 zaradi nezakonitega bivanja v RS in zaradi nedovoljenega vstopa v RS, zaradi česar mu je bilo izdanih več plačilnih nalogov in tudi obdolžilni predlog na podlagi 8. odstavka 50. člena Zakona o voznikih, enkrat pa je bil obravnavan tudi zaradi kršitve 1. odstavka 22. člena Zakona o varnosti javnega reda in miru zaradi neupoštevanja zakonitega ukaza policista, poleg tega pa mu je Policijska postaja Brežice izdala tudi odločbo o prostovoljnem vračanju št. 225-5/2015/1 (3JŠ697-51) z dne 22. 1. 2015. Zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je obrazložitev nezakonita, protislovna in pomanjkljiva in sledi utemeljitvi tožene stranke na podlagi zakonskega pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1. 7. Glede na tožbene navedbe sodišče le še dodaja, da odločitev o zavrnitvi prošnje tožnika, roj. ... 1993 v kraju A., BIH, za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, temelji na podlagi 5. in 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, veljavnega v času odločanja, v dejanskem pogledu pa na podlagi ugotovitve, da so tožnika prekrškovni organi RS že obravnavali zaradi večkratnih kršitev cestno prometnih predpisov in predpisov o tujcih (ZTuj-2), zaradi česar so mu izdali več plačilnih nalogov, vložen pa je bil tudi obdolžilni predlog na podlagi 8. odstavka 50. člena Zakona o voznikih, poleg tega pa mu je Policijska postaja Brežice izdala tudi odločbo o prostovoljnem vračanju št. 225-5/2015/1 (3JŠ697-51) z dne 22. 1. 2015. Teh ugotovitev namreč tožnik v tožbi ne izpodbija, zato jih sodišče šteje za nesporne. Pač pa tožnik v tožbi izrecno nasprotuje navedbi v obrazložitvi izpodbijane odločbe na str. 3, 6. odstavek, to je na edinem mestu v izpodbijani odločbi, kjer je podrobno povzet odgovor Policijske postaje Brežice toženi stranki, št. 214-12/2015/2 (3J697-52) z dne 24. 9. 2015, ki za tožnika navaja tudi to, da je bil v letu 2014 obravnavan za kaznivo dejanje tatvine. Navedeno z drugimi besedami pomeni zgolj to, da je tožena stranka v svojo obrazložitev uvodoma zelo podrobno povzela oziroma prepisala vse navedbe dopisa Policijske postaje Brežice št. 214-12/2015/2 (3J697-52) dne 24. 9. 2015, vključno z navedbo, da je bil tožnik v letu 2014 obravnavan za kaznivo dejanje tatvine. Vendar pa na tej navedbi (da je bil tožnik v letu 2014 obravnavan za kaznivo dejanje tatvine) odločitev tožene stranke niti ne temelji, saj je sprejeta odločitev , kot izhaja iz obrazložitve na strani 6 izpodbijane odločbe (2. in 3. odstavek) utemeljena na izrecni ugotovitvi, vsebovani v 4. odstavku obrazložitve na strani 6 izpodbijane odločbe, ki se glasi (cit.): „Glede na to, da je stranka že dvakrat storila prekršek po Ztuj-2 in še ostale prekrške po ZMV, ZprCP, Zvoz ter ZJRM-1 v letu 2014 in v letu 2015, upravni organ meni, da obstajajo zavrnitveni razlogi po 5. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 (utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, itd) in po 6. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 (obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije).

8. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi logično prepričljivo in jasno navedla svoje razloge za domnevo, da obstajajo razlogi za sum, da tožnik utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost in da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik v Sloveniji ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Po mnenju sodišča namreč za obstoj razlogov za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost (5. alineja 1. odstavka 55. člena ZTuj-2), kot tudi za domnevo nepodrejanja pravnemu redu (6. alineja 1. odstavka 55. člena ZTuj-2) ni treba, da bi bila izkazana kakšna konkretna okoliščina v zvezi s predhodno kaznovanostjo tujca na podlagi kazenskih ali prekrškovnih predpisov v državi gostiteljici, niti v njegovi izvorni državi, še posebej, če v slednji skozi daljše časovno obdobje sploh ni živel, kot v primeru tožnika, ki po lastnih navedbah med leti 2008 in 2014 ni živel v BIH, ker je tedaj živel in se šolal v Sloveniji na podlagi večkrat podaljšanega dovoljenja za prebivanje tujca zaradi združevanja družine.

9. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločba pravilen ter da je tudi izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu. V zadevi je skladno s 1. odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, četudi jo je tožnik v tožbi izrecno zahteval, ker za odločitev relevantno dejansko stanje, kot podlaga za sprejeto odločitev tožene stranke, med tožnikom in toženo stranko niti ni sporno.

K točki 2:

10. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, med drugim tudi, če sodišče tožbo zavrne.