Jedro

Dokazne novote so dopustne, če izvedba novega dokaza ne zavleče reševanja spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 479,79 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 106143/2015 z dne 15. 9. 2015 (v prvem in tretjem odstavku izreka), po katerem toženec dolguje tožniku 27.904,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2015 dalje in 186,00 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. Tožencu je še naložilo, da mora tožniku povrniti tudi 4.576,55 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je glavni dokaz - toženčev SMS z dne 28. 10. 2012 sodišču predložil šele po dveh narokih, kar predstavlja zlorabo procesnih pravic. Sodišče kljub temu ni upoštevalo prekluzije, ampak je enostavno ponovilo obrazložitev svoje prejšnje sodbe. Izpovedba priče M.L., ki ji sodišče ni verjelo, je bila dovolj prepričljiva, nasprotno pa so bile izjave tožnikovih prič pripravljene po tožnikovem navodilu. Pri izročitvi posojila ni bilo nobene priče, ker tudi posojila ni bilo. Ni mogoče, da bi tožnik tolikšno vsoto denarja posodil brez vsakršnega zapisa, brez obresti in zavarovanja ter še potem, ko mu toženec denarja v dogovorjenem roku ni vrnil. Višina posojila ni dokazana, ampak je znesek izmišljen za potrebe te pravde. Poleg tega je bil sklep o izvršbi izdan nezakonito, saj verodostojna listina ni bila predložena.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je postopek zoper toženca začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Že izvršilno sodišče je izdani sklep o izvršbi v delu, kjer je bila izvršba dovoljena, po toženčevem ugovoru razveljavilo, odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa je prepustilo pravdnemu sodišču. Odveč je torej pritožbeni očitek, da tožnik za izvršbo ni predložil (ustrezne) verodostojne listine. Sicer pa se je sodišče prve stopnje o obstoju sporne tožnikove terjatve do toženca lahko zanesljivo prepričalo na podlagi dokazov, zbranih v pravdnem postopku.

6. Odločitev o tožbenem zahtevku je resda ostala enaka kot v prejšnjem sojenju, vendar tokrat ni podlage za pritožbeni dvom o pravilnosti in celovitosti ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč skladno z napotki pritožbenega sodišča ustrezno dopolnilo svojo dokazno oceno. V izpodbijani sodbi je povzelo bistveno vsebino izvedenih dokazov ter nato sprejemljivo pojasnilo, kateremu dokazu in zakaj verjame.

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnikova izpoved prepričljivejša od toženčeve. Enako velja za izpovedi tožnikovih prič. Dejstvo, da nobena ni bila navzoča ob izročitvi posojila, pač ni zadosten razlog za dvom o njihovi verodostojnosti. Sicer pa tožnikovih trditev niso potrdile samo njegove priče, ampak se ujemajo tudi s predloženimi listinskimi dokazi, fotografijami in korespondenco pravdnih strank. Zlasti vsebina toženčevega sporočila (SMS) z dne 28. 10. 2012 je dovolj povedna, da je sodišče prve stopnje to sporočilo utemeljeno ocenilo kot priznanje toženčevega dolga. Poleg tega niti toženec niti toženčeva žena, priča M.L., na katero se pritožba posebej sklicuje, nista znala razumno pojasniti, zakaj sta tožniku obljubljala vračilo denarja, če med pravdnima strankama ni bilo zatrjevanega posojilnega razmerja.

8. Čeprav je tožnik navedeno toženčevo sporočilo predložil sodišču šele po končanem prvem naroku za glavno obravnavo, je sodišče izpodbijano sodbo smelo opreti tudi na ta dokaz. Toženčev ugovor prekluzije je namreč pravilno zavrnilo, upoštevaje tretji odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem so dokazne novote dopustne, če izvedba novega dokaza ne zavleče reševanja spora. Takšno tožnikovo ravnanje nima znakov zlorabe procesnih pravic (drugi odstavek 11. člena ZPP), kot si zmotno razlaga pritožba.

9. Ker je dokazni postopek med drugim razkril, da sta bili pravdni stranki tesna prijatelja, preden je prišlo do spora med njima, ni nenavadno, da nista sklenili pisne posojilne pogodbe, da se nista dogovorili za zavarovanje posojila niti za plačilo obresti in da tožnik ob izročitvi posojenih zneskov od toženca ni zahteval zadolžnice. Tožnik si je s tem resda otežil dokazovanje, na veljavnost sklenjenega posojilnega dogovora pa navedene okoliščine nimajo nobenega vpliva. Posledično se toženec ne more izogniti zahtevanemu vračilu posojila, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Sicer pa ima izpodbijana sodba zadostne in prepričljive razloge tudi o višini toženčevega dolga. Pritožbena trditev, da naj bi šlo za izmišljen znesek, namreč nima nobene podlage v izvedenih dokazih.

10. Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni. Izpodbijana sodba je v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo procesnih kršitev, na katere meri pritožba, niti tistih, ki jih mora sodišče druge stopnje upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Toženčevo pritožbo je zato zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker je toženec s pritožbo propadel, mora svoje pritožbene stroške kriti sam, tožniku pa mora povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo, ki so bili priglašeni skladno z Odvetniško tarifo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).