Jedro

Predmet najemne pogodbe, sklenjene med A. najemodajalcem in tožencem kot najemnikom, je bila rezidenca. Iz določb Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih in 8. ter 9. člena ZZZ-1 jasno izhaja, da je za zagotovitev prostorov rezidence, kot tudi drugih (poslovnih) prostorov odgovorna tožnica, vključno z njihovimi stroški. Prostori diplomatskega predstavništva predstavljajo tožnico, odražajo njen ugled in se uporabljajo za izvrševanje njenih nalog. Ob dejstvu, da so bili prostori najeti za rezidenco in jih je tožnica kot take tudi uporabljala, je jasno, da s tem povezane stroške nosi tožnica, ne glede na to, kdo je nastopal kot dejanska pogodbena stranka (najemnik), še zlasti ob dejstvu, da je tožnica omogočala veleposlanikom, da pri najemu rezidence lahko nastopajo kot pogodbena stranka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 10.000 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 do plačila.“ Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 3.453,38 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 do plačila. Presodilo je, da je toženec ob izteku najemne pogodbe za rezidenco dolžan tožnici vrniti znesek depozita, ki ga je ta zanj založila, ker je kot stranka (najemnik) najemne pogodbe nastopal toženec sam in ne tožnica.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 12/2015 z dne 22. 4. 2015 ugodilo predlogu za dopustitev revizije in revizijo dopustilo glede pravne podlage za zahtevek tožnice zoper javnega uslužbenca za vračilo depozita za najem stanovanja v primeru, ko najemodajalec depozita ne vrne, in glede pobota terjatev najemodajalca iz naslova stroškov nastanitve z depozitom, ki ga je najemodajalec dolžan vrniti.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da javnemu uslužbencu na podlagi Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (v nadaljevanju Uredba) (1) pripada povračilo stroškov za nastanitev, med katere na podlagi Navodil o povračilu stroškov za nastanitev z dne 30. 6. 2009, sodi tudi depozit (v nadaljevanju Navodila). Pri depozitu naj bi šlo za sredstva, katerih vračilo je pogojno preloženo v prihodnost. Javni uslužbenec naj bi bil ob vračilu depozita neupravičeno obogaten, zaradi česar naj bi bilo jasno, da mora vrnjeni depozit izročiti delodajalcu. Navodila naj bi javnega uslužbenca zavezovala k izročitvi depozita ne pa k povrnitvi stroškov depozita, kadar ta ni vrnjen. Navodila naj ne bi urejala situacij, ko najemodajalec neutemeljeno ali pa utemeljeno zadrži depozit. Okoliščina, da navodila teh situacij posebej ne urejajo, ne pomeni, da v tem primeru pravno podlago za izterjavo depozita od javnega uslužbenca predstavlja določba tretjega odstavka 4. člena Navodil. V situaciji, ko najemodajalec neutemeljeno zadrži depozit, naj bi bila pravna podlaga za vrnitev depozita v odškodninski odgovornosti javnega uslužbenca. Tožnica pa naj odškodninske odgovornosti toženca sploh ne bi zatrjevala.

5. Tožnica je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da Uredba v 32. členu taksativno našteva stroške nastanitve, ki se povrnejo javnemu uslužbencu, med njimi pa ni stroškov depozita in da toženka ni pristojna določati dodatnih prejemkov javnih uslužbencev s splošnim aktom (ali pogodbo o zaposlitvi).

6. Revizija je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bil toženec od 14. 6. 2006 do 19. 6. 2010 zaposlen na delovnem mestu vodje diplomatskega predstavništva (veleposlanika) v A. Dne 13. 11. 2007 in ponovno dne 1. 7. 2009 je sklenil pogodbo za najem rezidence, kot pogodbena stranka (najemnik). Ob sklenitvi prve najemne pogodbe z dne 13. 11. 2007 je toženec najemodajalcu izročil depozit v višini dveh najemnin oziroma 10.000 EUR, tožnica pa mu je nekaj dni kasneje ta znesek povrnila. Najemodajalec ob prenehanju najemne pogodbe položenega depozita v višini 10.000 EUR ni vrnil. 9. Toženec v reviziji utemeljeno navaja, da Navodila ne predstavljajo pravne podlage za tožničino terjatev, in da bi ta svoj zahtevek lahko utemeljila z odškodninsko odgovornostjo toženca, česar pa ni storila.

10. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku obsežno raziskalo vsebino pogodbenega razmerja o najemu prostorov rezidence in ugotovilo, da je v najemnem razmerju z najemodajalcem kot pogodbena stranka v vlogi najemnika nastopal toženec in ne tožnica. Sodišče je kot ključno dejstvo v tem sporu štelo, kdo je bil stranka najemne pogodbe, to pa ima za posledico zmotno uporabo materialnega prava. V predmetni zadevi ne gre za spor med tožencem in najemodajalcem (najemno razmerje tukaj ni bistveno niti sporno), ampak za spor med tožencem in tožnico. Odgovoriti je treba na vprašanje, kdo - toženec ali tožnica - nosi breme s strani najemodajalca nevrnjenega depozita za najem prostorov rezidence in zakaj - na kakšni pravni podlagi. Vprašanje je torej, ali lahko tožnica od toženca zahteva izplačilo zneska v višini depozita, ki ga je zagotovila za najem rezidence, če depozit tožencu (niti tožnici) ni bil vrnjen s strani najemodajalca.

11. Po presoji revizijskega sodišča je za odgovor na zgoraj zastavljena vprašanja ključno, da je toženec kot veleposlanik najemno pogodbo sklenil za prostore rezidence, kar sta nižji sodišči spregledali.

12. Na podlagi 18. člena Zakona o zunanjih zadevah (2) (v nadaljevanju ZZZ-1) vodja diplomatskega predstavništva (kamor sodi tudi veleposlanik) opravlja naloge v skladu z Dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih (3) (v nadaljevanju Dunajska konvencija). Na podlagi 1. člena Dunajske konvencije sodi rezidenca vodje diplomatskega predstavništva med prostore diplomatskega predstavništva, ki imajo poseben status. Ti prostori so nedotakljivi, oproščeni vseh davkov in dajatev, predmeti v njih pa ne morejo biti predmet preiskovanja, zaplembe, zasega ali izvršbe (22. in 23. člen Dunajske konvencije). Ker je rezidenca del prostorov diplomatskega predstavništva, se v prostorih rezidence lahko opravljajo naloge diplomatskega predstavništva in naloge vodje diplomatskega predstavništva, navedene v 18. in 19. členu ZZZ-1. Označena je z grbom in zastavo države pošiljateljice, kar že samo po sebi kaže na to, da predstavlja in odraža državo pošiljateljico.

13. Določba prvega odstavka 8. člena ZZZ-1 med drugim določa, da Ministrstvo za zunanje zadeve (v nadaljevanju MZZ) zagotavlja ugledu države primerne in v posameznih državah primerljive personalne, materialne in prostorske pogoje za delovanje predstavništev, vključno z rezidencami vodij predstavništev. MZZ v imenu Republike Slovenije pridobiva prostore za delovanje diplomatskih predstavništev in konzulatov, vključno z rezidencami vodij predstavništev, z nakupom, najemom ali dolgoročnim finančnim najemom (prvi odstavek 9. člena ZZZ-1).

14. Predmet najemne pogodbe, sklenjene med A. najemodajalcem in tožencem kot najemnikom, je bila torej rezidenca. Kot izhaja iz zgoraj navedenih predpisov, izbira prostorov ni bila v prosti domeni toženca. Ti morajo ustrezati določenim standardom, saj odražajo ugled države in morajo biti primerljive drugim rezidencam. Toženec je bil ob najemu vezan na predhodno odobritev tožnice. Ker cena najema in s tem višina depozita ni poglaviten kriterij pri najemu rezidence, toženec tudi ni mogel vplivati na višino stroškov, ki bi jih ob nevarnosti nevračila depozita s strani najemodajalca potencialno lahko nosil. Iz navedenih določb Dunajske konvencije in 8. ter 9. člena ZZZ-1 tako jasno izhaja, da je za zagotovitev prostorov rezidence, kot tudi drugih (poslovnih) prostorov odgovorna tožnica, vključno z njihovimi stroški. Prostori diplomatskega predstavništva predstavljajo tožnico, odražajo njen ugled in se uporabljajo za izvrševanje njenih nalog. Dejstvo je, da bi morala kot pogodbena stranka pri najemu prostorov rezidence nastopati tožnica. To izrecno določajo tudi Navodila o finančnem in materialnem poslovanju diplomatskih predstavništev in konzulatov Republike Slovenije z dne 30. 5. 2011 (4). V nasprotju s tem je v konkretnem primeru kot najemnik nastopal sam toženec in ne diplomatsko konzularno predstavništvo (tožnica). Tožnica krivde toženca v zvezi s tem ni zatrjevala, ampak je celo sama navedla (kot ugotavljata nižji sodišči), da tožencu ne očita, da je pogodbo o najemu rezidence sklenil v svojem imenu in za svoj račun, saj to do 1. 6. 2011 ni bilo v nasprotju z njenimi notranjimi akti. Tožnica je za najem teh prostorov vedela, ga predhodno odobrila, plačevala najemnino in priskrbela sredstva za depozit. Ob dejstvu, da so bili prostori najeti za rezidenco in jih je tožnica kot take tudi uporabljala, je jasno, da s tem povezane stroške nosi tožnica, ne glede na to, kdo je nastopal kot dejanska pogodbena stranka (najemnik), še zlasti ob dejstvu, da je tožnica omogočala veleposlanikom, da pri najemu rezidence lahko nastopajo kot pogodbena stranka. Zneska 10.000 EUR tožnica torej ni izplačala tožencu, pač pa najemodajalcu.

15. Nižji sodišči sta se pri presoji oprli na podzakonske predpise, in sicer na določbe Navodil o nadomestilu stroškov bivanja v tujini z dne 13. 6. 2007 in Navodil o povračilu stroškov za nastanitev z dne 30. 6. 2009. Prav tako se na podzakonski predpis - Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (v nadaljevanju Uredba) (5) sklicuje tožnica v odgovoru na revizijo. Obveznost tožnice, da krije stroške rezidence (vključno z depozitom) jasno izhaja že iz zakona, zato je s podzakonskimi predpisi ni mogoče razlagati v nasprotju z njim. Navedeni podzakonski predpisi pa tudi ne določajo, da bi moral toženec tožnici iz lastnih sredstev nadomestiti znesek položenega depozita, ki ga najemodajalec ni vrnil. Kakor pravilno navaja toženec v reviziji, bi bila njena terjatev upravičena, če bi dokazala odškodninsko odgovornost toženca, česar pa ni storila, saj tega ni niti zatrjevala.

16. Ker je sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

17. V predmetni zadevi je šlo za najem rezidence, zato je revizijsko sodišče na prvo vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija, odgovorilo le v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov najema rezidenc, odgovor na drugo vprašanje, pa glede na zavzeto stališče, ni več relevanten, zato nanj ni odgovarjalo.

18. Tožnica je dolžna tožencu povrniti njegove stroške postopka, in sicer na prvi stopnji, nagrado za postopek v višini 409,50 EUR, nagrado za narok 378 EUR in materialne stroške v višini 20 EUR, na drugi stopnji, nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 504 EUR, materialne stroške v višini 20 EUR, skupaj z 22% DDV ter sodno takso v višini 270 EUR in na revizijski stopnji, nagrado za predlog za dopustitev revizije in revizijo v višini 1260 EUR, materialne stroške v višini 20 EUR, skupaj z 22% DDV ter sodno takso v višini 175 EUR, kar skupno znaša 3.453,38 EUR.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 69/2008. Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 45/2001 in nadaljnji.

Op. št. (3): Uradni list SFRJ - MP, št. 2/64, akt o notifikaciji nasledstva konvencij, Uradni list RS - MP, št. 9/92. Op. št. (4): Navodila v 24. členu določajo, da je pogodbena stranka najemne pogodbe za poslovne prostore diplomatsko konzularnega predstavništva in rezidenco diplomatsko konzularno predstavništvo, medtem ko je pogodbena stranka za stanovanje uslužbenec sam.

Op. št. (5): Ta uredba je bila kasneje nadomeščena z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini, Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji, ki v petem odstavku 32. člena vsebuje enako določbo.