Jedro

Toženec (veleposlanik RS v tujini) je od tožeče stranke prejel depozit na podlagi tretjega odstavka 2. člena Navodila o nadomestilu stroškov bivanja v tujini, ki je določal, da ima delavec ob sklenitvi (najemne) pogodbe pravico do nadomestila za plačilo depozita za najem stanovanja. Ta sredstva založi predstavništvo, delavec pa ga mora vrniti v celoti ob prenehanju najemne pogodbe. Toženec je z najemodajalcem (tudi za prostore, namenjene dejavnosti veleposlaništva) sklenil dve najemni pogodbi v lastnem imenu in za svoj račun. S tem je tožeči stranki onemogočil, da bi kot pogodbena stranka zahtevala vračilo depozita neposredno od najemodajalca. Toženec je dolžan vrniti prejeti depozit na podlagi določb splošnega akta tožeče stranke, ki so se nanašale na nadomestilo stroškov bivanja v tujini. Na njegovo obveznost vrnitve ne vpliva okoliščina, da mu najemodajalec ni vrnil depozita. Določbe splošnih aktov tožeče stranke namreč ne opredeljujejo nobenih izjem v zvezi z vračilom tega depozita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 10.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2011 dalje do plačila. V II. točki izreka je naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 971,05 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji naloži tudi plačilo pravdnih stroškov, oz. podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, ko je zgolj na podlagi dejstva, da je toženec podpisal najemno pogodbo z najemodajalcem, štelo, da je pogodbo sklenil v lastnem imenu in ne v imenu tožeče stranke. Toženec A. je to storil kot uradni predstavnik - veleposlanik (ambasador) Republike Slovenije v državi B.. Že iz same vsebine najemne pogodbe izhaja, da gre za najem rezidence veleposlanika. Dejstvo, da v pogodbi Republika Slovenija ni izrecno navedena, na vsebino ter pomen sklenjenih pogodb v ničemer ne vpliva. Opozoriti je potrebno, da so vse pogodbe, ki jih sklepajo veleposlaniki za uradne prostore diplomatskih predstavništev, vključno z rezidencami veleposlanikov, podvržene strogi kontroli Ministrstva za zunanje zadeve, ki pa v zvezi z najemnima pogodbama v letu 2007 in 2009 ni imelo niti najmanjše pripombe. Ministrstvo popravkov teh pogodb ni zahtevalo. Pomembna je tudi okoliščina, da je tožeča stranka tudi po prenehanju toženčevega veleposlaniškega mandata v B. plačevala najemnino do konca najemnega razmerja, ki se je izteklo konec leta 2010, česar prav gotovo ne bi storila, če bi štela, da je toženec sklenil najemno pogodbo v svojem imenu in za svoj račun. Tudi dejstvo, da so bili najeti prostori zasedeni tudi po tem, ko je toženec rezidenco že zapustil, potrjuje njegovo trditev, da je bila najemna pogodba sklenjena v imenu in na račun tožeče stranke in ne toženca. Toženec je že po svoji funkciji lahko sklepal najemne pogodbe za uradne prostore diplomatskega predstavništva, kar sicer potrjuje tudi dikcija sporne najemne pogodbe. Sploh pa je brezpredmetno, v čigavem imenu je bila najemna pogodba sklenjena, saj so pravni akti tožeče stranke v času sklepanja pogodbe dopuščali možnost, da najemno pogodbo sklene bodisi predstavništvo bodisi vodja predstavništva. To se je spremenilo šele z Navodili o finančnem in materialnem poslovanju predstavništva RS v tujini z dne 30. 5. 2011. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo 4. člen Navodil o povračilu stroškov za nastanitev z dne 30. 6. 2009, saj ta določa, da je dolžan javni uslužbenec vrniti depozit tožeči stranki, ki mu je vrnjen s strani najemodajalca. Citirana določba ne ureja situacije, ko najemodajalec depozita javnemu uslužbencu ne vrne. Na podlagi napačne interpretacije te določbe, ki jo je podalo sodišče prve stopnje, bi bil javni uslužbenec dolžan vrniti depozit tudi v primeru, ko bi se terjatev zadnjih dveh najemnin pobotala s terjatvijo depozita, kar je nesmiselno in nelogično. Pravna podlaga za vrnitev depozita je kvečjemu v določbah odškodninske odgovornosti, vendar pa tožeča stranka predpostavk odškodninske odgovornosti toženca ni izkazala. Zgolj okoliščina, da najemodajalec depozita ni vrnil, še ne predstavlja škode, saj bi morala tožeča stranka izkazati, da do vračila depozita s strani najemodajalca sploh ni upravičena. Pogoj za vračilo depozita je poravnava neplačanih računov in predaja stanovanja v stanju, v kakršnem ga je najemnik prejel. Toženec je kasneje izvedel, da tožeča stranka ni poravnala vseh stroškov in ni vrnila ključev rezidence, kar naj bi bil na strani najemodajalca razlog, da ni vrnil depozita. V času izročitve rezidence se je veleposlaniški mandat tožencu že končal, to izročitev pa je opravila C.C., ki je toženca nasledila po njegovem odhodu. Toženec ni ravnal protipravno, celo nasprotno, C.C. je izrecno svetoval, naj v primeru izselitve veleposlaništva iz rezidence zadrži plačilo dveh najemnin in naredi poračun šele po pregledu vseh obveznosti. Enako ji je svetovala tudi nepremičninska agentka D.D., vendar C.C. teh nasvetov ni upoštevala. Za odškodninsko odgovornost toženca bi se terjala najtežja stopnja krivde, to je naklep. Do vseh teh navedb toženca se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan vrniti znesek depozita v višini 1.000,00 EUR, ki je bil ob prejemu najemne pogodbe z dne 13. 11. 2007 pobotan s terjatvijo najemodajalca do predstavništva iz naslova stroškov. Ker je končni plačnik teh stroškov v vsakem primeru tožeča stranka, je brezpredmetno, kako je bila transakcija izvedena (ali kot plačilo s strani toženca in nato povrnitev stroškov toženca s strani tožeče stranke ali kot pobot z zneskom depozita, ki bi ga najemodajalec vrnil tožencu, ta pa nato tožeči stranki). O tem izpodbijana sodba nima razlogov. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določb Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih iz leta 1961, predvsem člen 1.a 1.i in 1. točko 13. člena. Sodišče se ni opredelilo niti do okoliščine, da se prostori veleposlaništva in rezidence običajno sklepajo za daljše obdobje in niso vezani na osebo samega veleposlanika. Tožencu tudi ni znano, da bi do sedaj moral katerikoli veleposlanik vrniti depozit, ki ga najemodajalec ob prenehanju najemne pogodbe za prostore veleposlaništva in rezidence ne bi vrnil. Tožeča stranka je tista, ki bi lahko od najemodajalca zahtevala vrnitev depozita, pa tega ni storila, da pa ta depozit zdaj zahteva od toženca, pa je pravno nevzdržno in že v osnovi nepravično. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ker naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih zato, ker se sodišče prve stopnje ni izjavilo do navedb toženca o pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke glede njegove odškodninske odgovornosti. Ker tožeča stranka svojega tožbenega zahtevka ni utemeljevala z odškodninsko odgovornostjo toženca, se tudi sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z ugotavljanjem predpostavk za toženčevo odškodninsko odgovornost in svoje odločitve ni oprlo na toženčevo odškodninsko odgovornost. To pa pomeni, da predpostavke odškodninske odgovornosti toženca niso tista odločilna dejstva, do katerih bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti v razlogih izpodbijane sodbe. Zato glede navedenega pritožba toženca o zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP ni podana.

Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba toženca, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP zato, ker se ni izrecno opredelilo do njegovih navedb, da je svetoval začasni odpravnici poslov, naj zadrži izplačilo dveh najemnin in kasneje naredi poračun (po pregledu vseh obveznosti) oziroma da se prostori veleposlaništva in rezidence običajno najemajo za daljše obdobje, saj ta dejstva niso odločilna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke oz. za presojo pravne pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe. To, da začasna odpravnica poslov ni upoštevala nasveta toženca v zvezi z zadržanjem dveh najemnin (kar je bilo sicer tudi v nasprotju z B. zakonodajo - pisni izjavi C.C. in E.E. - A48, A49) ne vpliva na obveznost toženca, da vrne depozit, ki ga je prejel s strani tožeče stranke dne 29. 11. 2007 (A4), prav tako pa ni odločilno dejstvo za rešitev tega individualnega delovnega spora obdobje, za katero se običajno sklepajo najemne pogodbe za prostore veleposlaništva.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno odločilo, da je dolžan toženec tožeči stranki vrniti depozit v višini 10.000,00 EUR, ki ga je prejel na podlagi tretjega odstavka 2. člena Navodila o nadomestilu stroškov bivanja v tujini (A3), ki je določal, da ima delavec ob sklenitvi (najemne) pogodbe pravico do nadomestila za plačilo depozita za najem stanovanja. Ta sredstva založi predstavništvo, delavec pa ga mora vrniti v celoti ob prenehanju najemne pogodbe. V postopku je bilo ugotovljeno, da je v letu 2007 (A4) toženec prejel depozit v višini 10.000,00 EUR, da je z najemodajalcem sklenil dve najemni pogodbi (in sicer v letih 2007 in 2009), vendar pa ti najemni pogodbi ni sklenil v imenu tožeče stranke, temveč v lastnem imenu. S tem sicer ni kršil splošnih aktov tožeče stranke, ki so v spornem obdobju dopuščali tudi možnost, da lahko veleposlanik sklene pogodbo v lastnem imenu in za svoj račun ter tudi za prostore, namenjene dejavnosti veleposlaništva. Toženec pa je s to svojo odločitvijo dejansko onemogočil tožeči stranki, da bi kot pogodbena stranka zahtevala od najemodajalca pravice oz. terjatve, do katerih bi bila upravičena na podlagi sklenjenih najemnih pogodb (pod pogojem, da bi bila stranka tega pogodbenega razmerja) vključno z zahtevkom za vračilo depozita neposredno od najemodajalca.

V zvezi z omenjenima najemnima pogodbama je potrebno opozoriti tudi na dejstvo, ugotovljeno po sodišču prve stopnje, da je toženec ob sklenitvi teh pogodb vedel, da kot najemnik njih nastopa on in ne tožeča stranka, kar izhaja tudi iz izjave odvetnice E.E.. Dejstvo, da je toženec vedel, da je sklenil najemno pogodbo on (in ne tožeča stranka) potrjuje tudi okoliščina, da je toženec znesek depozita v višini 10.000,00 plačal najemodajalcu (torej iz lastnih sredstev), še preden je ta znesek prejel od tožeče stranke. V zvezi s pritožbeno navedbo toženca, da so najemne pogodbe, ki so sklenjene za uradne prostore veleposlaništva, podvržene strogi kontroli Ministrstva za zunanje zadeve in da ministrstvo v zvezi z najemnima pogodbama z dne 2007 in 2009 ni imelo nikakršnih pripomb, pa je potrebno ugotoviti, da iz dokaznega postopka izhaja, da sta bili obe najemni pogodbi že sklenjeni, še preden sta bili poslani v kontrolo na pristojno ministrstvo. Poleg tega pa se je tudi izvod najemne pogodbe iz leta 2009, ki ga je prejelo ministrstvo, razlikoval od originalne najemne pogodbe (tudi glede strank te pogodbe - A7, A22). To pa pomeni, da tožeči stranki ni mogoče utemeljeno očitati, da je opustila svojo dolžnost dajanja pripomb oz. zahtev za dopolnitev te pogodbe. Ker je bilo pogodbeno razmerje sklenjeno za obdobje do 31. 12. 2010, ni odločilnega pomena dejstvo, da je tožeča stranka plačala najemnino za najeto stanovanje tudi po tem, ko je tožencu že prenehal mandat, saj tožeča stranka ni vedela, da je sklenil toženec najemno pogodbo v svojem imenu in ne v imenu tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša tudi z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je bil dolžan toženec depozit, ki ga je prejel od tožeče stranke, po koncu najemnega razmerja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Navodila o nadomestilu stroškov bivanja v tujini (A3) z dne 13. 6. 2007 (zelo podobno določbo ima tudi Navodilo o povračilu stroškov za nastanitev z dne 30. 6. 2009 - A9) vrniti tožeči stranki in sicer ne glede na to, če mu je najemodajalec vrnil depozit. Omenjene določbe splošnih aktov tožene stranke namreč ne opredeljujejo nobenih izjem v zvezi z vračilom tega depozita. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da bi bil ta depozit dolžan vrniti tožeči stranki le, če bi ga prejel od najemodajalca. Iz vsebine obeh sklenjenih najemnih pogodb, kot tudi zasebnega sporazuma z dne 29. 8. 2011 je razbrati, da je bil namen depozita pravzaprav v zagotovitvi najemodajalcu, da bo dobil prostore, ki jih je oddal v najem, vrnjene v dobrem stanju, brez poškodb oz. obrabe, ki presegajo običajno obrabo. Ob tem je potrebno opozoriti tudi na dejstvo, da tožeča stranka od najemodajalca ne bi mogla dobiti vrnjenega depozita niti po sodni poti, saj ni bila stranka sklenjenega najemnega razmerja. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženca, da bi lahko tožeča stranka ta depozit pobotala z dvema mesečnima najemninama oz. da bi zadržala plačilo dveh mesečnih najemnin, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da tega B. zakonodaja ni dopuščala, prav tako pa so se v pogodbi iz leta 2009 stranke izrecno strinjale, da ta depozit ne more biti del najemnine. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tudi v primeru, če bi bilo terjatev najemnika do najemodajalca za vračilo depozita možno pobotati s terjatvijo najemodajalca do najemnika iz naslova neplačane najemnine, s tem ne bi prenehala obveznost toženca, da tožeči stranki povrne prejeti depozit, saj za takšno pobotanje ne bi bili izpolnjeni pogoji vzajemnosti terjatev (člen 311 Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Toženec se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na določbe Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih iz leta 1961, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da navedena konvencija zagotavlja diplomatsko imuniteto diplomatu le pred sodno jurisdikcijo države sprejemnice, torej države, v katero je diplomat napoten. Prav tako je neutemeljena tudi pritožba toženca, ki se nanaša na vračilo dela depozita v znesku 1.000,00 EUR, ker naj bi se to povračilo poračunalo z nekaterimi neplačanimi stroški, saj ta okoliščina glede na zgoraj ugotovljeno obveznost toženca, da ob prenehanju najemnega razmerja vrne tožeči stranki prejeti depozit, nima odločilnega vpliva.

Ker je torej toženec tudi po stališču pritožbenega sodišča dolžan vrniti prejeti depozit na podlagi določb splošnega akta tožene stranke, ki so se nanašala na nadomestilo stroškov bivanja v tujini (oz. na povračilo stroškov za nastanitev), pri čemer je imelo to razmerje med tožečo stranko in tožencem v zvezi s spornim depozitom po ugotovitvi sodišča prve stopnje naravo oziroma elemente neodplačnega posojilnega razmerja (kar toženec v pritožbi izrecno niti ne izpodbija), je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.