Jedro

Navedba sodišča prve stopnje, da je C. C. (eden od dedičev in sedaj eden od tožnikov) pri podaji predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju "slepo sledil uradni osebi" je povsem neprepričljiva. Nadalje velja, da je bilo tako v tem predlogu, kot v izdanem sklepu o dedovanju jasno in očitno navedeno, da se nanaša na določene parcele, ki so bile v lasti zapustnika zgolj do 1/2. Da se dediča s tem podatkom ne bi seznanila in da dodatnega sklepa o dedovanju nista prebrala, je neverjetno ter s stališča zahtevane skrbnosti nesprejemljivo. Neutemeljeno je zato stališče izpodbijane sodbe, da tedaj nista pridobila nobene informacije, ki bi od njiju terjala kakšno "posebno skrbnost". Po oceni pritožbenega sodišča so bile opisane okoliščine takšne, da so pri C. C. in B. B. zagotovo vzbudile dvom glede izključnega lastništva po očetu podedovanih nepremičnin. Že to je dovolj, da bi morala reagirati z ustreznim raziskovanjem teh dejstev. Ker tako (kot sama zatrjujeta) nista ravnala, njuna zmota o izključni pripadnosti predmetnih nepremičnin ni mogla biti več opravičljiva. Posest je še pred iztekom priposestvovalne dobe izgubila značaj dobrovernosti. Pogoji za priposestvovanje zato niso podani.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o glavni stvari (I. točka izreka) in pravdnih stroških prve, druge in petega tožnika (drugi odstavek v zvezi s tretjim odstavkom II. točke izreka) spremeni tako, da se po novem glasi: - "Zavrne se tožbeni zahtevek: "Ugotovi se, da so prva, druga in peti tožnik solastniki solastniškega deleža ene polovice last toženca, na parcelah št. 124/46, 124/47, 284/6, 284/7, 285/7, 566/9 in 566/14, vse k.o. 1111 A., in sicer vsak z deležem ene tretjine oziroma ene šestine glede na celoto." - Prva, druga in peti tožnik so dolžni v roku 15 dni povrniti tožencu 2.153,51 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila." V preostalem pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (prvi odstavek v zvezi s tretjim odstavkom II. točke izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prvi, druga in peti tožnik morajo v roku 15 dni povrniti tožencu 781,98 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo (spremenjenemu) tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da so prva, druga in peti tožnik solastniki solastniškega deleža toženca, ki znaša eno polovico, na parcelah št. 124/46, 124/47, 284/6, 284/7, 285/7, 566/9 in 566/14, vse k.o. 1111 A.1 in sicer vsak do ene tretjine oziroma ene šestine glede na celoto (I. točka izreka). Tretji in četrti tožnici je naložilo, da povrneta tožencu pravdne stroške v znesku 538,38 EUR (prvi odstavek v zvezi s tretjim odstavkom II. točke izreka); tožencu pa je naložilo, da povrne prvi, drugi in petemu tožniku pravdne stroške v znesku 3.608,26 EUR (drugi odstavek v zvezi s tretjim odstavkom II. točka izreka).

2. Zoper to odločitev se pritožuje toženec po pooblaščenki. Opozarja na dogovor o razdružitvi solastnine, ki sta ga v letu 2018 sklenila prva tožnica in peti tožnik, ter na dedni dogovor, ki sta ga v okviru zapuščinskega postopka po pokojnem B. B. sklenili prva in druga tožnica. Navaja, da je za ugotovitev priposestvovanja bistven obstoj posesti. Da bi posest obstajala, bi jo moral toženec oziroma njegovi pravni predniki opustiti, česar pa niso storili. Tožniki obstoja posesti niso uspeli dokazati. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu je nepravilno uporabljeno. Zaključki sodišča prve stopnje glede dobroverne posesti B. B. in C. C. so zmotni in nepravilni. Tožniki niso dali soglasja tožencu, da je na spornem zemljišču (v letu 1985) zasadil več akacij. Slednji za takšno dovoljenje tudi ni zaprosil. Sodišče prve stopnje daje preveliko težo posestnemu listu iz leta 1984, ki je očitno napačen. Tudi pravni prednik (oče) B. B. in C. C. ni mogel biti prepričan o tem, da so sporne nepremičnine v celoti njegove. Nepravilni so zaključki v zvezi z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju v letu 1992. Sodišče je napačno uporabilo standard potrebne skrbnosti, ki se zahteva v pravnem prometu. Napačne so ugotovitve glede uporabe ledinskih imen. Ne drži, da so priče skladno izpovedovale glede obdelovanja spornih nepremičnin s strani Č. Č. Sodišče prve stopnje je preveliko dokazno moč namenilo usklajenim izpovedbam tožnikov. Nekatere dokaze je neutemeljeno zavrnilo, nekatere dokaze pa nepravilno štelo za neverodostojne. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Prva, druga in peti tožnik so na pritožbo odgovorili. Pritožbenim razlogom so nasprotovali ter pritrjevali odločitvi sodišča prve stopnje. Priglasili so pritožbene stroške.

4. Pritožbeno sodišče je na seji dne 22. 11. 2022 sklenilo, da bo v tej zadevi razpisalo pritožbeno obravnavo. Ta obravnava je bila izvedena 5. 12. 2022, na njej pa je pritožbeno sodišče dodatno zaslišalo petega tožnika, C. C. 5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pri predmetnih nepremičninah sta kot solastnika v zemljiški knjigi vpisana prva tožnica D. D. (do ½) in toženec E. E. (do ½). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je prva tožnica ta svoj solastniški delež pridobila v letu 2018, in sicer na podlagi dedovanja po pokojnem možu B. B. (delež do 2/6) ter na podlagi sodne poravnave, sklenjene s petim tožnikom C. C. (delež do 1/6), skupaj torej delež v višini ½. C. C. in pokojni B. B. sta bila brata in sta ta solastniški delež podedovala po svojem pokojnem očetu Č. Č., ki je umrl leta 1973. Toženec pa je svoj ½ solastniški delež pridobil na podlagi dedovanja po starem očetu F. F., ki je bilo izvedeno v letu 2017. Tožniki v tej pravdi zatrjujejo, da so preko svojih pravnih prednikov priposestvovali solastniški delež do ½, kjer je kot zemljiškoknjižni lastnik vpisan toženec.

7. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožbenim navedbam, da naj bi že Č. Č. odkupil ta polovični solastniški delež od F. F. Podalo je tehtne in listinsko podkrepljene razloge, da posest Č. Č. ni bila "izključna in dobroverna" oziroma da je moral vedeti, da je zgolj polovični solastnik teh nepremičnin. Zaključilo je, da je priposestvovalna doba pričela teči šele po smrti Č. Č. v letu 1973, ko sta njegovo premoženje podedovala sinova B. B. (do 2/3) in C. C. (do 1/3). Navedlo je, da so bile v sklepu o dedovanju iz leta 1975 nepremičnine, ki so bile predmet dedovanja, označene zgolj s številko zemljiškoknjižnega vložka. Dediča sta prav tako razpolagala s posestnim listom (iz leta 1984), iz katerega je izhajalo, da sta (poleg ostalih nepremičnin) posestnika spornih parcel oziroma parcel, iz katerih so nastale sporne parcele. Te parcele naj bi bile vpisane v vložek št. 223, kar je sicer napačen podatek, saj so bile vpisane vložek št. 529. Vložek št. 223 pa je bil predmet dedovanja po pokojnem Č. Č., zato, po oceni sodišča prve stopnje, dediča ob primerjavi teh podatkov s podatki sklepa o dedovanju "ne bi mogla ugotoviti nobene napake". Ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale nasprotno, naj bi ju posestni list utrjeval v prepričanju o lastništvu. Zaključilo je, da sta B. B. in C. C. postala lastnika predmetnih nepremičnin najkasneje z iztekom priposestvovalne dobe v letu 1993. Prva in druga tožnica sta kot žena oziroma hčerka dedinji po pokojnem B. B. Tretja in četrta tožnica sta prav tako hčerki pokojnega B. B., vendar sta se dedovanju odpovedali. Njun tožbeni zahtevek (razen stroškovne odločitve) je bil že pravnomočno zavrnjen.2

8. V 26. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje zapisalo, da je bil C. C. v letu 1992, zaradi urejanja zapuščine po pokojnem očetu, vabljen na sodišče v Tolminu. Iz priloženih listin izhaja, da je 23. 12. 1992 podal na zapisnik predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, kjer naj sodišče upošteva "_v dosedanjem postopku pomotoma izpuščene, vendar pa v zemljiški knjigi še vedno na njega [pokojnega očeta Č. Č.] vpisane nepremičnine iz vložka št. 529 do ½."._ Dodatni sklep o dedovanju je bil izdan 30. 12. 1992. Zapuščinsko sodišče je ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem Č. Č. spadajo tudi nepremičnine iz vložka št. 529 _do solastniškega deleža ½_, ki ga dedujeta B. B. in C. C. Gre za nepremičnine, ki so predmet tega pravdnega postopka. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zapisalo, da ni zasledilo nobenih okoliščin, ki bi pri C. C. v letu 1992 vzbudile sum o neurejenem lastniškem stanju. Smiselno se je postavilo na stališče, da sta bila B. B. in C. C. kljub temu dodatnemu dedovanju še zmeraj upravičeno prepričana, da sta lastnika podedovanih nepremičnin do celote. Za neurejeno zemljiškoknjižno stanje naj bi izvedela šele po letu 2010, ko sta se začela pogovarjati o razdružitvi solastnega premoženja, oziroma ko sta prejela odločbe o vrednotenju nepremičnin.

9. Ta zaključek ne prepriča. Kot je bilo že nakazano, je do dodatnega dedovanja po pokojnem Č. Č. prišlo skoraj dvajset let od izdaje prvega sklepa o dedovanju. C. C. je sicer tako v svoji izpovedbi pred sodiščem prve stopnje, kot v izpovedbi pred pritožbenim sodiščem dejal, da je bil na sodišče [v Tolminu] klican in da so mu tam povedali, da ena parcela ni bila upoštevana pri dedovanju. Katera je ta parcela, ni pojasnil. Na pritožbeni obravnavi je prav tako potrdil, da je predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju zgolj podpisal. Ni se spraševal za katere nepremičnine (parcele) gre oziroma kaj je (bo) dodatno dedoval. Niti pred podajo predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, niti ob prejemu sklepa (vse do leta 2010) ni vpogledal v zemljiško knjigo. Z bratom B. B. o tem, na katere nepremičnine se ta dodatni sklep o dedovanju nanaša, nista nič govorila. Izpovedba C. C. torej meri na to, da sta bila z bratom glede tega dodatnega dedovanja povsem brezbrižna in nezainteresirana. Ni ju zanimalo, katero premoženje se je po vsem tem času "našlo". To je po oceni pritožbenega sodišča povsem neživljenjsko.

10. C. C. je na pritožbeni obravnavi povedal, da je po izobrazbi višji upravni delavec. Leta 1992 je bil star 50 let. Opravljal je delo vodje kadrovske službe, kasneje pa se je (kot zasebnik) ukvarjal tudi s pravnim svetovanjem, sicer povezanim s kadrovskimi vprašanji. Navedeno nakazuje na to, da mu urejanje raznih uradnih zadev ni bilo tuje. Njegova zatrjevana ravnodušnost glede dodatnega dedovanja že iz teh razlogov ni razumljiva. Navedba sodišča prve stopnje, da je [pri podaji predloga] "slepo sledil uradni osebi", je povsem neprepričljiva. Nadalje velja, da je bilo tako v predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, kot v izdanem sklepu jasno in očitno navedeno, da se nanaša na določene parcele, ki so bile v lasti pokojnega Č. Č. zgolj do ½. Da se dediča s tem podatkom ne bi seznanila in da dodatnega sklepa o dedovanju nista prebrala, je neverjetno ter s stališča zahtevane skrbnosti nesprejemljivo. Neutemeljeno je zato stališče izpodbijane sodbe, da tedaj nista pridobila nobene informacije, ki bi od njiju terjala kakšno "posebno skrbnost". Po oceni pritožbenega sodišča so bile opisane okoliščine takšne, da so pri C. C. in B. B., kot povprečno skrbnima posestnikoma, zagotovo vzbudile dvom glede izključnega lastništva po očetu podedovanih nepremičnin. Že to je dovolj, da bi morala reagirati z ustreznim raziskovanjem teh dejstev. Ker tako (kot sama zatrjujeta) nista ravnala, njuna zmota o izključni pripadnosti predmetnih nepremičnin ni mogla biti več opravičljiva3. Njuna posest je še pred iztekom priposestvovalne dobe izgubila značaj dobrovernosti. Pogoji za priposestvovanje zato niso podani.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter na podlagi prve in pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpodbijano sodbo v I. točki izreka (glede odločitve o glavni stvari) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izračunalo stroške obeh pravdnih strank. Pravdne stroške tožnikov je odmerilo v višini 5.412,39 EUR, pravdne stroške toženca pa v višini 3.230,27 EUR. V zvezi s tem pritožba izpostavlja zgolj to, da je sodišče prve stopnje v sodbi z dne 22. 2. 2021 priznalo tožnikom vse stroške v zvezi s prejemom in pregledom vlog ter poročil stranki, v izpodbijani sodbi pa tožencu teh enakih stroškov ni priznalo. Opozarja na domnevno pristranskost sodišča, vendar pri tem ne upošteva, da je sodišče prve stopnje odločalo o pravdnih stroških "na novo", saj je bila stroškovna odločitev v prejšnji sodbi v celoti razveljavljena. Sedaj teh stroškov, povezanih s prejemom in pregledom vlog ter poročil stranki, ni priznalo niti tožnikom niti tožencu. Glede tega je navedlo ustrezne razloge v prvem odstavku 56. točke in prvem odstavku 58. točke obrazložitve. Očitana kršitev načela nepristranskosti ni podana. Drugih navedb glede višine oziroma odmere pravdnih stroškov pa pritožba ne vsebuje.

13. Zaradi tega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo v delu, ki se na nanaša na odločitev o pravdnih stroških, ki bremenijo tretjo in četrto tožnico (prvi odstavek v zvezi s tretjim odstavkom II. točke izreka). Gre za odločitev, da morata povrniti tožencu vsaka po 538,38 EUR oziroma skupno 1.076,76 EUR pravdnih stroškov. Po vsebini je ta odločitev povezana s predhodno, že pravnomočno zavrnitvijo njunega tožbenega zahtevka.

14. Ker je sedaj zavrnjen tudi tožbeni zahtevek prve, druge in petega tožnika, je pritožbeno sodišče še odločilo, da morajo slednji povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 2.153,51 EUR (3.230,27 EUR minus 1.076,76 EUR). V skladu s tem je ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v drugem v zvezi s tretjim odstavkom II. točke izreka.

15. Toženec s pritožbo ni uspel zgolj v manjšem, stroškovnem delu, zato mu morajo prva, druga in peti tožnik povrniti vse njegove pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za pritožbo v višini 375 točk oziroma 225,00 EUR (1. točka tarifne št. 22 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT); nagrado za zastopanje na pritožbeni obravnavi v višini 375 točk oziroma 225,00 EUR (5. točka tarifne št. 21 OT); odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT) v priglašeni višini 100 točk oziroma 60,00 EUR; pavšalni znesek materialnih stroškov (10,20 EUR), kilometrina (91,16 EUR) ter pripadajoči DDV (134,50 EUR). Višje in druge zahtevke iz naslova odvetniškega zastopanja je pritožbeno sodišče zavrnilo. Na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku gredo tožencu še potni stroški za pristop na pritožbeno obravnavo v višini 36,12 EUR (2 krat 129 km krat 0,14 EUR). Pritožbeni stroški toženca znašajo skupno 781,98 EUR.

1 Ker se vse parcele nahajajo na območju katastrske občine A., je v nadaljevanju ta oznaka izpuščena.

2 Tožniki so najprej zahtevali, da so prve štiri tožnice (žena in tri hčerk) solastnice do 4/12 (vsaka do 1/12) _glede na celoto_, peti toženec pa solastnik do 1/6 _glede na celoto_ spornih nepremičnin. S spremenjenim tožbenim zahtevkom, podanim v novem sojenju, pa so zahtevali, da so prva, drugi in peti tožnik solastniki (vsak do 1/3) polovičnega solastninskega deleža, ki je v (zemljiškoknjižni lasti) toženca.

3 Prim. VSRS slkep II Ips 357/2013, predvsem 12. točka obrazložitve.