Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti izpostavlja pravno vprašanje glede narave posebnih okoliščin, ki narekujejo raziskovanje lastninsko pravnega stanja s strani priposestvovalca in posledično (ne)obstoja dobre vere na strani posestnika oziroma domnevnega priposestvovalca. V spornem primeru je ključno vprašanje obstoja posebnih okoliščin, ki sprožijo obveznost priposestvovalca, da izpolni raziskovalno dolžnost glede lastninske pravice oziroma lastninskega stanja nepremičnine, na kateri zatrjuje lastninsko upravičenje, pridobljeno s priposestvovanjem. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva ne izpostavlja vprašanja, kjer sodne prakse sodišča še ni, izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje pa ne odstopa od utrjenih stališč, ki jih je do sedaj zavzelo v zvezi z navedenim pravnim vprašanjem. Zato v zahtevi izpostavljeno vprašanje ne omogoča zaključka, da bi bila meritorna odločitev Vrhovnega sodišča lahko pomembna za zagotovitev pravne varnosti enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Prva in druga tožnica ter peti tožnik so dolžni povrniti toženi stranki stroške odgovora na varstvo zakonitosti v znesku 446,40 EUR, v 15 dneh od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo spremenjenemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da so prva tožnica, druga tožnica in peti tožnik solastniki solastniškega deleža toženca, ki znaša 1/2, na parc. št. 124/46, 124/47, 284/6, 284/7, 285/7, 566/9 in 566/14, vse k. o. ..., in sicer vsak do 1/3 oziroma 1/6 glede na celoto (I. točka izreka). Tretji in četrti tožnici je naložilo, da povrneta tožencu pravdne stroške v znesku 538,38 EUR (prvi odstavek v zvezi s tretjim odstavkom II. točke izreka); tožencu pa je naložilo, da povrne prvi tožnici, drugi tožnici in petemu tožniku pravdne stroške v znesku 3.608,26 (drugi odstavek v zvezi s tretjim odstavkom, II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o glavni stvari (I. točka izreka) in pravdnih stroškov prve tožnice, druge tožnice in petega tožnika (drugi odstavek v zvezi s tretjim odstavkom II. točke izreka) spremenilo tako, da se po novem glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek: "Ugotovi se, da so prva, druga in peti tožnik solastniki solastniškega deleža 1/2 last toženca, na parc. št. 124/46, 124/47, 284/6, 284/7, 285/7, 566/9 in 566/14, vse k. o. ..., in sicer vsak z deležem 1/3 oziroma 1/6 glede na celoto." Prva tožnica, druga tožnica in peti tožnik so dolžni v roku 15 dni povrniti tožencu 2.153,51 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila." V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (prvi odstavek v zvezi s tretjim odstavkom II. točke izreka) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je še, da morajo navedeni tožniki v roku 15 dni povrniti tožencu 781,98 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

3. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da v zvezi z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju v letu 1992 po A. A. niso podane okoliščine, ki bi pri petem tožniku morale vzbuditi sum o neurejenem lastniškem stanju. Peti tožnik in B. A. naj bi to ugotovila šele v letu 2010 - torej po izteku priposestvovalne dobe, ko sta se začela pogovarjati o razdružitvi solastnega premoženja in sta v zvezi s tem preverjala katastrske podatke.

4. Sodišče druge stopnje je na podlagi pritožbene obravnave, na kateri je zaslišalo petega tožnika, na podlagi ugotovljenih okoliščin prepoznalo situacijo, ki bi pri B. A. in petemu tožniku kot povprečno skrbnih posestnikih morala vzbuditi dvom glede njunega izključnega lastništva po očetu podedovanih nepremičnin in bi se morala odzvati z ustreznim raziskovanjem relevantnih dejstev. Ker tega nista storila, njuna zmota o izključnem lastništvu ni mogla biti več opravičljiva, njuna posest pa je še pred iztekom priposestvovalne dobe izgubila značaj dobrovernosti. Izpostavilo je naslednje razloge: izpovedba petega tožnika dokazuje, da sta bila z bratom B. A. glede dodatnega dedovanja brezbrižna in nezainteresirana ter da ju ni zanimalo, katero premoženje naj bi se našlo, kar je neživljenjsko spričo njegove izpovedbe, da je po izobrazbi višji upravni delavec, da je bil leta 1992 star 50 let, da je opravljal delo vodje kadrovske službe, kasneje pa se zasebno ukvarjal tudi s pravnim svetovanjem, povezanim s kadrovskimi vprašanji; njegova izpovedba, da je pri podaji predloga slepo sledil uradni osebi, ni prepričljiva; v predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju in v izdanem sklepu je bilo jasno navedeno, da se nanaša na določene parcele, ki so bile v lasti pokojnega A. A. zgolj do 1/2; zatrjevanje, da se dediča s tem podatkom nista seznanila in da dodatnega sklepa nista prebrala, je neverjetna ter s stališča zahtevane skrbnosti nesprejemljiva.

**Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti**

5. Zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno državno tožilstvo RS. Izpodbija prvi odstavek I. točke in II. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje. Poudarja, da je sodišče druge stopnje materialnopravno napačno presojalo dobro vero oziroma odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede obstoja posebnih okoliščin, zaradi katerih nastane raziskovalna dolžnost posestnika in zaradi opustitve katere ni mogoče govoriti o opravičljivi zmoti. Poudarja, da bo predmet zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnemu sodišču omogočil presojo, ali je glede pomembnega pravnega vprašanja (to je narave posebnih okoliščin, ki mu narekujejo raziskovanje lastninsko pravnega stanja, in posledično obstoja dobre vere na strani posestnika oziroma domnevnega priposestvovalca) kršeno materialno pravo in odstopljeno od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, se torej nanaša na naravo okoliščin, ki jih je ob neaktivnosti zemljiškoknjižnega solastnika, ki posesti in svoje lastninske pravice ne izvršuje tako, da bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o tem, da stvar res v celoti pripada njemu, šteti za tako pomembne oziroma posebne, da se mora posestnik upoštevaje skrbnost, ki se od njega zahteva, odzvati z ustreznim raziskovanjem lastništva. Odgovor na to vprašanje presega pomen odločitve v konkretni zadevi. Zaradi jasnosti uporabljenih kriterijev za priposestvovanje tudi v drugih podobnih zadevah v bodočnosti in pomena predvidljivosti stvarnopravnih razmerij nasploh, je v okviru nadgradnje že obstoječe sodne prakse pomemben za varnost pravnega reda in s tem v splošnem (javnem) interesu. S tem je izpolnjen pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po tretjem odstavku 385. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 367. a člena ZPP. Uveljavlja se zmotna uporaba materialnega prava (2. točka prvega odstavka 387. člena v zvezi z 341. členom ZPP) in sicer kršitev drugega odstavka 72. in četrtega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ter pravnih pravil paragrafov 326. in 1460 - 1477 Občega državljanskega zakonika (v povezavi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960).

6. Zahteva nadalje poudarja, da je v skladu z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča priposestvovalna doba začela teči po smrti A. A. oziroma s trenutkom, ko sta njegovo premoženje dedovala njegova sinova B. A. in peti tožnik. Posest na spornih parcelah je že pred začetkom leta 1973 izvajal njun oče oziroma njihova družina - A., dediča B. A. in peti tožnik pa sta po smrti očeta živela v prepričanju, da sta z dedovanjem postala lastnika tistega, kar je pred njima posedoval in si lastil oče, sta posest izvajala v dotedanjem obsegu in v zvezi s tem ni bilo nobenega spora. Zato je treba za presojo skrbnosti uporabiti kriterije, ki jih je Vrhovno sodišče glede dedičev opredelilo v odločbah II Ips 622/2008, II Ips 357/2013, II Ips 224/2015 in II Ips 21/2019. Raziskovalne dolžnosti dedičev ni mogoče opredeliti kot splošne zahteve, če v teku priposestvovalne dobe ni okoliščin, ki bi pri povprečno skrbnem posestniku lahko vzbudile sum, da stvar pripada tretjemu. Stopnjo skrbnosti pa je treba zamejiti z ravnanjem zemljiškoknjižnega lastnika, ki posesti in lastninske pravice ne izvršuje tako, da bi pri posestniku lahko vzbudil dvom, da stvar res pripada njemu. Dedič je zato dolžan preverjati lastninsko stanje stvari, ki jo je pošteno prevzel v posest od svojega pravnega prednika, le v primerih, ko obstajajo posebne okoliščine, ki bi pri povprečno skrbnem posestniku lahko vzbudile sum, da ni lastnik stvari. Le če se ne odzove z ustreznim raziskovanjem, zmota o pripadnosti stvari ne more biti več opravičljiva, njegova nadaljnja posest pa izgubi značaj dobrovernosti. Sodišče druge stopnje je odstopilo od navedenih kriterijev. Posebnih okoliščin ne predstavljajo s strani sodišča druge stopnje izpostavljene okoliščine upoštevaje ostale pomembnejše okoliščine, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, delno pa jih omenja tudi sodišče druge stopnje. Prevelik pomen je dalo temu, da je bilo v predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju in v dodatnem sklepu o dedovanju navedeno, da se nanaša na določene parcele v vložni št. 529 k. o. ..., ki so bile v lasti pokojnega zgolj do 1/2. Upoštevati bi bilo treba, da sta dediča pokojnega A. A. razpolagala s posestnim listom iz leta 1984, iz katerega je izhajalo, da sta poleg ostalih nepremičnin posestnika spornih parcel oziroma parcel, iz katerih so nastale sporne parcele, ki naj bi bile vpisane v vložku št. 223. Zato na podlagi primerjav s podatki sklepa o dedovanju napake nista mogla ugotoviti. Njuna družina oziroma njun oče so imeli posest parcel že mnogo let pred letom 1993 in jih toženec oziroma njegova družina v posesti, ki je bila izključna in znana vsem vaščanom ..., nikoli niso virali in lastništvu niso nasprotovali.

7. Vrhovno državno tožilstvo predlaga, da Vrhovno sodišče zatrjevano materialnopravno kršitev ugotovi in da ravna v skladu s tretjim odstavkom 391. člena ZPP.

**Navedbe odgovorov na zahtevo za varstvo zakonitosti**

8. Na zahtevo za varstvo zakonitosti so odgovorili toženec, kot tudi prva tožnica, druga tožnica in peti tožnik.

9. Toženec predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti in zahteva plačilo stroškov v zvezi z odgovorom na zahtevo. Poudarja, da zahteva izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ni pojasnjeno, od katerih kriterijev za presojo potrebne skrbnosti priposestvovalca naj bi sodišče druge stopnje odstopilo. Sodbe Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje, potrjujejo pravilnost stališča sodišča druge stopnje. Iz njih namreč izhaja, da posestnik ni dobroveren, če je obstajala možnost, da izve, da nima pravice do posesti, pa vseeno tega ni izvedel. Okoliščine konkretnega primera so bile v letu 1992 takšne, da bi pri povprečno skrbnem posestniku vzbudile dvom o njegovi lastninski pravici. Dediča pokojnega A. A., peti tožnik C. A. in pokojni B. A., sta bila namreč ob izdaji dodatnega sklepa o dedovanju v letu 1992 pisno seznanjena s tem, da se po očetu deduje zgolj 1/2 nepremičnin. Peti tožnik je celo predlagal izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, v predlogu pa navedel, da se deduje zgolj 1/2 teh nepremičnin. Zato je pravno nevzdržen zaključek sodišča prve stopnje, da pri podpisovanju dokumentov posameznik ni dolžan zadostiti nobenemu standardu skrbnosti, in se lahko kasneje sklicuje na to, da dokumenta ni prebral. Podpisnik je bil nekdo s pravnim znanjem in ne laik ter njegova zmota ne more biti opravičljiva. Iz listinske dokumentacije je razvidno, da so bile sporne nepremičnine vedno v solastnini in je logično, da so bile tudi v soposesti. Sklicuje se tudi na več odločb Občine Tolmin. Upravni organ je odločil, da sta solastnika do 1/2, kar je bilo ves čas vpisano v zemljiški knjigi. Pok. A. A. se zoper odločbo ni pritožil, kar pomeni, da je priznal solastništvo in posest pok. D. D.. Enako lastniško posestno stanje se je ohranilo do danes. Neutemeljene so tudi navedbe zahteve, ki se nanašajo na različne zemljiškoknjižne vložke, v katerih so bile vpisane sporne parcele. Sporne parcele z imeni ..., ..., ..., ... od leta 1958 spadajo v vložek št. 529 k. o. .... V vložku št. 223 torej teh zemljišč ni več od leta 1958, ko je bil na podlagi omenjenih dokumentov odprt nov vložek št. 529, v katerem sta na parcelah vpisana pok. A. A. in pok. D. D., vsak do 1/2. V letu 1992 tako ni bila mogoča primerjava z vložkom št. 223. Tožniki niso zatrjevali, da bi v letu 1992 primerjali številke parcel iz dodatnega sklepa o dedovanju s številkami parcel v vložku št. 223. Zaslišani peti tožnik je celo zanikal, da bi preverjali in izpovedal, da se ni spraševal, katere nepremičnine bo dedoval. Izjavil je tudi, da se je s posestnim listom seznanil po izdaji sklepa o dedovanju.

10. Na zahtevo za varstvo zakonitosti so odgovorili tudi navedeni tožniki. Predlagajo ugoditev zahtevi. Pridružujejo se razlogom zahteve, pri čemer poudarjajo, da izpodbijana sodba ne dosega standarda obrazložitve, ki jo mora vsebovati drugostopenjska sodba, ko sprejme povsem drugačno odločitev kot prvostopenjska. Tožniki morajo vedeti, s čim je drugostopenjsko sodišče zemljiškoknjižnim lastnikom odpustilo več kot polstoletno popolno brezbrižnost in nezainteresiranost glede njihove lastnine, na kateri niso v tem času izvrševali posesti, čeprav so imeli zemljišča in njihove poštene posestnike ves čas pred očmi in v enaki oddaljenosti kot dediča. **Presoja zahteve za varstvo zakonitosti**

11. Zahteva ni dovoljena.

12. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367. a člena ZPP. Ta določa pogoje za vložitev revizije. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

13. Vrhovno sodišče je že v več zadevah poudarilo, da je odločitev o tem, ali zahteva vsebuje za pravni red kot celoto pomembna pravna vprašanje, prepuščeno Vrhovnemu sodišču. Kadar je presodilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP niso izpolnjeni, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo.1

14. Zahteva za varstvo zakonitosti izpostavlja pravno vprašanje glede narave posebnih okoliščin, ki narekujejo raziskovanje lastninsko pravnega stanja s strani priposestvovalca in posledično (ne)obstoja dobre vere na strani posestnika oziroma domnevnega priposestvovalca. V spornem primeru je ključno vprašanje obstoja posebnih okoliščin, ki sprožijo obveznost priposestvovalca, da izpolni raziskovalno dolžnost glede lastninske pravice oziroma lastninskega stanja nepremičnine, na kateri zatrjuje lastninsko upravičenje, pridobljeno s priposestvovanjem. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da gre za pravno vprašanje, ki je bilo v praksi Vrhovnega sodišča že večkrat presojano, pri čemer v konkretnem primeru niso podane nadaljnje okoliščine, ki predstavljajo pogoj iz prej navedenih določb ZPP za dovoljenost izrednega pravnega sredstva (kar je tudi zahteva za varstvo zakonitosti) in pravnemu vprašanju dodajajo še konstitutivne kriterije, ki to pravno vprašanje šele ovrednotijo kot pomembno. Najprej, kot rečeno - zahteva ne izpostavlja vprašanja, glede katere sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni; in nadalje, izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje ne odstopa od utrjenih stališč, ki jih je Vrhovno sodišče do sedaj zavzelo v zvezi z navedenim pravnim vprašanjem.2 Zahteva se v podkrepitev svojih argumentov sklicuje na navedene odločbe Vrhovnega sodišča, ki pa upoštevaje v sporni zadevi ugotovljene pravno odločilne dejanske okoliščine prav nasprotno na načelni ravni (glede odločilnih pravnih izhodišč) potrjujejo v izpodbijani sodbi zavzeto pravno argumentacijo, povzeto v 4. točki te revizijske odločbe. Zato v zahtevi izpostavljeno vprašanje ne omogoča zaključka, da bi bila meritorna odločitev Vrhovnega sodišča pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, da bi torej šlo za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Dopustitev zahteve bi posledično zgolj nanizala le še eno odločitev več v množici že izdanih - brez pomena oziroma teže, ki jo zahteva opisana zakonska ureditev. Ni odveč dodati, da je Vrhovno sodišče v zadevi predlog prve in druge tožnice ter petega tožnika za dopustitev revizije s sklepom II DoR 53/2023 z dne 1. 3. 2023 zavrnilo.

**Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti**

15. Zahteva za varstvo zakonitosti torej ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

16. Prva in druga tožnica ter peti tožnik so dolžni glede na izid tega postopka plačati tožencu stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti v znesku 446,40 EUR, v 15 dneh, pod izvršbo. Specifikacija odmerjenih stroškov je razvidna iz toženčevega stroškovnika.

17. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Glej odločbe VS RS: II Ips 138/2016 z dne 8. 9. 2016, II Ips 175/2015 z dne 12. 11. 2015, III Ips 77/2015 z dne 20. 9. 2015, III Ips 76/2014 z dne 25. 11. 2015 in II Ips 284/2017 z dne 5. 4. 2018. 2 Sodba II Ips 622/2008 z dne 19. 1. 2012, sklep II Ips 357/2013 z dne 24. 9. 2015, sklep II Ips 224/2015 z dne 5. 11. 2015 in sklep II Ips 21/2019 z dne 5. 11. 2015.