Jedro

Zoper prvega toženca je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek zato, ker je podpisa na obeh pogodbah overil in zoper njega tožnika nimata zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila; zoper drugotoženko pa je zavrnitev zahtevka pravilna zato, ker bi tožnika od nje lahko zahtevala bodisi overitev pogodbe bodisi izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, vendar izključno v obsegu in vsebini, kot izhaja iz obeh pogodb. Tožbeni zahtevek pa ni tak. Od drugotoženke bo tožnica lahko zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila le v vsebini in v obsegu, kot izhaja iz pogodb.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi.

Izpodbijana sodna odločba se v točki 2. spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „N.Z., roj. ..., stanuje K. 4, 1000 L. in R. Z., roj. ... ., stanuje K. 4, L., sta dolžna v roku 15 dni izstaviti K. M., roj. ...., stanuje R. c. ., L. pri B. in K. J., roj. ...., stanuje R. c., L. pri B., zemljiškoknjižno dovolilo v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 1723/2, k.o. L., za vknjižbo služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi, ki so v rabi v današnjem času, in sicer po že obstoječi poti in po poti, kot bo v nadaljevanju, in v naravi na koncu poti, parc. št. 1723/1, k.o. L., zavije proti vzhodu na južni del parc. št. 1713/2, k.o. L. in teče ob meji s parc. št. 1723/2, k.o. L., v širini okoli 3 m vzdolž celotne severne meje med parc. št. 1713/2 (služno zemljišče) in 1723/2 (gospodujoče zemljišče), vse k.o. L., cca. 28 m, merjeno od skrajnega jugozahodnega vogala služnega zemljišča, sicer to dovolilo nadomesti sodba.“ Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in sodna odločba v 5. točki potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodna odločba v točkah 3. in 4. potrdi.

III. V zvezi z obema pritožbama se izpodbijana sodna odločba v točki 6. spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

IV. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

S tožbo sta tožnika M. K. in J. K. zahtevala od tožencev izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila; z nasprotno tožbo sta toženca R. Z. in N. Z. od tožnikov zahtevala, da nehata posegati v njuno lastninsko pravico na parc. št. 1713/2, zahtevala pa sta tudi vzpostavitev prejšnjega stanja. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnikov za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede poti v širini okoli 3 metre. Zavrnilo je zahtevek tožnikov za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za pot v širini okoli 4 metre. Tožnikoma je tudi naložilo, da morata opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožencev na nepremičnini, parc. št. 1713/2, k.o. L., in sicer hojo in vožnjo z osebnim vozilom v večjem obsegu od 3 metrskega pasu vzdolž parcelne meje med parcelama 1713/2, k.o. L. in parc. št. 1723/2, k.o. L.. Zahtevek tožencev, da tožnika opustita poseganje v njuno lastninsko pravico v širini treh metrov ob parcelni meji med parc. št. 1713/2, k.o. L. in 1723/2, k.o. L. ter v delu, kjer zahtevata vzpostavitev prejšnjega stanja z nanosom odvoženega zemljišča, je zemljišče prve stopnje zavrnilo. Tožencema je naložilo, da morata tožnikoma v 15 dneh povrniti 2.472,44 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, in sicer v tistem delu, v katerem nista uspeli. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbo tožeče pa je razumeti tako, kot da je sporna uporaba materialnega prava. Obe stranki predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

Tožena stranka kot bistveno navaja: Izrek sodbe je nerazumljiv. Že zaradi tega bi bilo sodbo treba razveljaviti. Nerazumljiv izrek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila nima podlage v materialnem pravu. Tožeča stranka je zahtevek utemeljevala na podlagi pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 6.11.2002 in na dodatku k pogodbi z dne 28.2.2003. Ker je toženec obe pogodbi podpisal in overil, je nerazumljiv očitek sodišča prve stopnje, da toženec svoje zaveze ni pravilno izpolnil. Tudi zoper toženko zahtevek ni utemeljen. Tožeča stranka bi zoper njo lahko uveljavljala le overitev podpisa. Ugotovitev sodišča o tem, da zaveza tožencev, prevzeta s pogodbo, ni neodplačna, temelji na napačni uporabi materialnega prava oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Razlogi sodbe o neodplačnosti pogodbe so v nasprotju z vsebino pogodbe. Pritožba nato razlaga, zakaj tako meni. Toženka je prevaro glede poteka oziroma vsebine služnosti zatrjevala v okviru hude nehvaležnosti, zaradi česar je utemeljen preklic. V točkah 11 do 19 pritožba navaja razloge, ki jih sodišče druge stopnje ne bo ponavljalo in nanje v nadaljevanju tudi ne bo odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena. V zvezi z odločitvijo o zahtevku po nasprotni tožbi toženca vztrajata, da sta zavezovalna posla preklicana in je zato vznemirjanje tožnikov protipravno. Nepravilna je tudi odločitev o tem, da je treba zavrniti zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja z nanosom zemljišča. Zaključek nima podlage v ugovorih tožencev (tožnikov?). Toženca nista investirala v pot. Ni pravilno stališče, da je bila poglobitev opravljena v korist tožencev in da zato ni vznemirjanja. Nepravilna je tudi odločitev o stroških.

Bistvena vsebina pritožbe tožnikov je nestrinjanje s tem, da sodišče prve stopnje ni odločilo, da je pot široka 4 metre. Pritožujeta se torej glede širine poti, in tako torej zoper sodbo v delu, kjer je zavrnjen njun zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za pot, širšo kot 3 metre. V enakem obsegu se pritožujeta tudi zoper 4. točko.

Delno je utemeljena pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

V nadaljevanju bo sodišče druge stopnje, ko bo govorilo o tožeči stranki oziroma tožnikih, imelo v mislih M. K. in J.K., ko pa bo govorilo o toženi stranki oziroma tožencih, pa R. Z. in N. Z..

Tožnika se v tožbi sklicujeta na pogodbo o ustanovitvi služnosti z dne 6.11.2002 in na dodatek z dne 28.2.2003. Svoj zahtevek izvajata iz teh dveh pogodb, v tožbi pa zatrjujeta širino poti 3 metre.

Brez nadaljnjega je jasno, da je zoper prvega toženca R. Z. tožbeni zahtevek neutemeljen in je torej v tem delu tožba nesklepčna, saj slednja sama pove, da je R. Z. svoj podpis na obeh pogodbah overil. Niti tožba, ki pravi, da je zaradi spremembe zakonodaje potrebna izstavitev novega zemljiškoknjižnega dovolila, niti sodba, ki trdi, da R. Z. svoje zaveze ni pravilno izpolnil glede na spremenjeno zakonodajo, ne pojasnita, v čem zemljiškoknjižno dovolilo v obeh pogodbah ne ustreza. Ne povesta torej, kaj je tisto, kar je pomanjkljivo v zemljiškoknjižnih dovolilih iz obeh pogodb in v čem je s tožbo zahtevano dovolilo bolj pravilno. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja to, na kar opozarja pritožba tožencev, in kar velja tudi za tožbeni zahtevek zoper drugo toženko N. Z.: Kar lahko tožnika zahtevata na podlagi obeh že citiranih pogodb, je, da N. Z. overi podpisa na obeh pogodbah. Eventualno bi bilo mogoče od nje zahtevati tudi izdajo zemljiškoknjižnega dovolila (namesto overitve pogodbe), vendar izključno in samo v obsegu in v vsebini, kot izhaja iz obeh pogodb. V takem obsegu imata tožnika lahko zahtevek zoper N. Z., ne pa zoper R. Z., ki je podpisa na obeh pogodbah overil. Primerjava 4. točke pogodbe z dne 6.11.2002 (priloga A3) in 3. člena dodatka k pogodbi z dne 28.2.2003 (priloga A2) pokaže, da sta tožnika skušala obe dovolili obeh solastnikov spraviti v eno besedilo, vendar je besedilo tožbenega zahtevka (list.št. 2) vsaj v 7. vrstici 1. točke nejasno, enaka nejasnost pa je v izreku sodbe. Možno je, da gre za napako, ki bi jo bilo mogoče odpraviti; vendar pa v zahtevku tudi sicer ni navedeno, v breme katerih parcel naj toženca izdata dovolilo (23. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ in 4. odst. 32. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Zahtevek govori samo o tem, v čigavo korist naj se izda. Zahtevek torej ni v skladu s pogodbama, samo v takšni vsebini in v takšnem obsegu, kot je zapisano v obeh pogodbah, pa bi tožnika lahko od druge toženke N. Z. zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

Tako je bilo torej treba v tem delu pritožbi ugoditi in sodbo spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zavrnjen (5. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Zoper prvega toženca R. Z. zato, ker je podpisa na obeh pogodbah overil in zoper njega tožnika nimata zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila; zoper drugotoženko N. Z. je zavrnitev zahtevka pravilna zato, ker bi tožnika od nje lahko zahtevala bodisi overitev pogodbe bodisi izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, vendar izključno v obsegu in vsebini, kot izhaja iz obeh pogodb. Tožbeni zahtevek pa ni tak.

S tem je tudi odgovorjeno na pritožbene trditve tožeče stranke, ki zahteva 4 metre široko pot. Kolikor gre za zemljiškoknjižno dovolilo, je zahtevek itak neutemeljen, ne glede na zahtevano širino.

Kolikor gre za odločitev po nasprotni tožbi, je sodišče prve stopnje, v kolikor gre za tožečo stranko, pravilno upoštevalo, da imata tožnika pravico do poti, široke 3 metre, in ne 4 metre. Razliko je torej pravilno zavrnilo. 4-metrska širina poti iz navedenih pogodb ne izhaja. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje pod točko 4 sodne odločbe o tem, da morata tožnika opustiti poseganje v lastninsko pravico tožencev na parc. št. 1713/2, k.o. L. v večjem obsegu od 3-metrskega pasu. Vse ostale okoliščine v zvezi s potjo so za to pravdo nepomembne, kajti tožnika druge pravne podlage, razen že navedenih pogodb, ne zatrjujeta.

Ostane še vprašanje pritožbe tožencev zoper točko 5 sodne odločbe. V tem delu je odločitev pravilna.

V nasprotni tožbi se toženca nista sklicevala na to, da je pri služnosti šlo za darilo in da je darilo preklicano. O služnostnih pogodbah sploh nista govorila. Trdila sta le, da tožnika protipravno uporabljata njuno nepremičnino. Pri tem, ko sta tožnika ugovarjala, češ da imata pravico uporabljati nepremičnino glede na Pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 6.11.2002 in dodatka k Pogodbi z dne 28.2.2003, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Z razlogi izpodbijane sodbe o tem, da toženca vežeta obe pogodbi, se sodišče druge stopnje v celoti strinja in teh razlogov ne bo ponavljalo. Tako torej kolikor gre za širino poti treh metrov, tožnika tožencev ne vznemirjata. Zahtevek tožencev zato ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje se je tudi v zvezi z nasprotno tožbo ukvarjalo z vprašanjem preklica darila, čeprav v nasprotni tožbi to ni bilo zatrjevano. Ker se je torej sodišče prve stopnje s tem ukvarjalo, tudi sodišče druge stopnje v tem delu odgovarja na pritožbene trditve. Z razlogi sodišča prve stopnje se strinja. Interpretacija služnostne pogodbe, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje, kaže, da ni šlo za darilo. Po 1. odst. 533. člena Obligacijskega zakonika – OZ se z darilno pogodbo ena oseba zaveže na drugo osebo neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja. Niti ene niti druge izjave ni v pogodbi, na katero se sklicuje tožena stranka. Poleg tega pa je sklicevanje tožencev na preklic darila nepopolno. V odgovoru na tožbo (red. št. 4) se sklicujeta na to, da sta bila pogodba in dodatek preklicana z izjavo v dopisu z dne 22.3.2006 (priloga B2). Četudi bi res šlo za darilno pogodbo, pa v navedenem dopisu niso navedene okoliščine, ki bi kazale, da je bilo darilo preklicano pravočasno. Po 543. členu OZ se namreč lahko darilna pogodba prekliče v enem letu od dneva, ko je darovalec zvedel za razlog za preklic. Teh navedb v navedenem dopisu ni.

Kolikor gre za odločitev o tem, da se zavrne zahtevek, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja z nanosom odvoženega zemljišča, se sodišče druge stopnje strinja z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje ter oboje sprejema. V odgovoru na nasprotno tožbo se je tožeča stranka sklicevala tudi na pogodbo z dne 7.7.1999. Torej ima podlago v ugovorih tožeče stranke (list. št. 6 spisa P 5/2008). Sicer pa gre za dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je opravljena v skladu z 8. členom ZPP. To dokazno oceno sodišče druge stopnje sprejema. Res je, da samo po sebi ni pomembno, kdaj je prvi toženec začel uveljavljati zahtevek v zvezi s poglobitvijo zemljišča, vendar sodba ne temelji na tem. Bistvena je ugotovitev, da sta toženca s posegom soglašala. S tem, da sta začela nasprotovati šele kasneje, je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek o tem, da sta se spočetka s posegom strinjala. Tudi sodišče prve stopnje to argumentacijo v celoti sprejema. Predvsem pa je ugotovljeno, da nista bila tožnika tista, ki bi pot poglabljala, ampak sta prevzela že izvedeno (stran 10 sodbe). Toženca tako nista dokazala ravnanja tožnikov, ki ga zatrjujeta v nasprotni tožbi. Če je bil tožnik „aktivna stranka“, če je spremljal, kaj se dogaja, in če je imel vpliv na aktivnosti prodajalca, kot trdi pritožba, to še ne zadostuje za ugoditev zahtevku. To še ne pomeni, da sta bila tožnika tista, ki sta vznemirjala toženca (1. in 2. odst. 99. člena SPZ). Sicer pa se pritožba sklicuje na zaslišanje tožnika, ki je bilo opravljeno v zvezi s tožbo. V postopku z nasprotno tožbo tožnik ni bil zaslišan in torej odločitev na njegovem zaslišanju ni mogla temeljiti.

S tem je odgovorjeno na vse bistvene pritožbene trditve obeh strank.

Sodišče druge stopnje je ponovno odločilo o stroških postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške, kajti vsaka od stranka je v vsaki od pravd deloma zmagala (2. odst. 154. člena ZPP). Enako odločitev je sodišče druge stopnje sprejelo tudi kolikor gre za pritožbene stroške. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa le v manjšem delu.

Odločitev o potrditvi sodbe temelji na 353. členu ZPP.