Jedro

Tožnika sta v tožbi navedla le nediferencirano vrednost spornega predmeta v višini 2.800,00 EUR. Položaj je enak, kot če vrednost spornega predmeta ni navedena in tožnika nimata pravice do revizije.

Ni podanih pogojev za uporabo izjeme iz petega odstavka 367. člena ZPP. V predlogu za dopustitev revizije ni izpostavljenih pravnih vprašanj, ki so skupna tožbenima zahtevkoma, in ne obstoji takšna povezanost, da je odločitev o enem zahtevku odvisna od odločitve o drugem.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnika sta v tej pravdi na podlagi sklenjene pogodbe zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo stvarne služnosti hoje in vožnje. Toženca sta z nasprotno tožbo zahtevala prepoved vznemirjanja in vzpostavitev prejšnjega stanja.

2. Prvostopenjsko sodišče je med drugim tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženca zavezalo k izstavitvi zemljiškoknjižnih dovolil za vknjižbo služnosti, ki je podrobno opisana v 2. točki izreka prvostopenjske sodbe.

3. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je tožba zoper prvega toženca nesklepčna, saj je svoja podpisa overil. V tožbi in v sodbi prvostopenjskega sodišča ni pojasnjeno, v čem je njegovo zemljiškoknjižno dovolilo pomanjkljivo, in zakaj je tisto, ki je vsebovano v tožbenem zahtevku, (bolj) pravilno. Zoper drugo toženko bi tožnika lahko zahtevala le overitev podpisov oziroma izdajo zemljiškoknjižnega dovolila namesto overitve, vendar samo v obsegu in vsebini iz pogodbe. Besedilo tožbenega zahtevka je v sedmi vrstici nejasno. Možno je, da gre za odpravljivo napako, vendar tudi sicer ni navedeno, v breme katerih parcel naj toženca izdata zemljiškoknjižni dovolili. Tožbeni zahtevek, ki določa, v čigavo korist naj se izda zemljiškoknjižno dovolilo, ni skladen s pogodbo.

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta tožnika vložila predlog za dopustitev revizije. V njem izpostavljata vprašanja o skladnosti med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom; o dolžnosti izpolnitve zaveze, če se po izdaji zemljiškoknjižnega dovolila spremenijo zakonska pravila o njegovi obliki; o dolžnosti sodišča, da po uradni dolžnosti pazi na spremembe predpisov (na pravilno uporabo materialnega prava); o materialnoprocesnem vodstvu; o sodbi presenečenja in o možnosti delne zavrnitve tožbenega zahtevka. Navajata, da je sodna praksa nižjih sodišč neusklajena in odstopa od prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je pri nekaterih izmed izpostavljenih vprašanj še ni.

5. Predlog ni dovoljen.

6. Po četrtem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče revizije ne more dopustiti, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR. Ugotavljanje vrednosti spornega predmeta je urejeno v 39. in naslednjih členih ZPP. Drugi odstavek 41. člena ZPP vsebuje pravilo o ločenem obravnavanju posameznih tožbenih zahtevkov, če imajo različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, ki pa ne velja v primeru iz petega odstavka 367. člena ZPP.

7. V tej pravdi tožnika ob navedbi vrednosti spornega predmeta v višini 2.800,00 EUR na podlagi pogodbe od tožencev zahtevata izdajo zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo stvarne služnosti. Toženca sta upoštevaje tožbeni zahtevek, navadna sospornika (195. člen ZPP) in ne enotna (196. člen ZPP), saj je spor za vsakega od njiju mogoče rešiti drugače. Pri takšni subjektivni kumulaciji bi morala tožnika po drugem odstavku 41. člena ZPP za vsak tožbeni zahtevek posebej navesti vrednost spornega predmeta, torej posebej za zahtevek zoper toženca in posebej za zahtevek zoper toženko. Tožnika nista ravnala v skladu s tem izhodiščem in sta v tožbi navedla le nediferencirano vrednost spornega predmeta v višini 2.800,00 EUR. Položaj je enak, kot če vrednost spornega predmeta ni navedena in tožnika nimata pravice do revizije.

8. Hkrati revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podanih pogojev za uporabo izjeme iz petega odstavka 367. člena ZPP. V predlogu za dopustitev revizije ni izpostavljenih pravnih vprašanj, ki so skupna tožbenima zahtevkoma, in ne obstoji takšna povezanost, da je odločitev o enem zahtevku odvisna od odločitve o drugem. Pritožbeno sodišče je za zavrnitev vsakega od zahtevkov navedlo druge razloge. O nesklepčnosti zahtevka zoper toženca je sklepalo na podlagi presoje, da je svojo obveznost izpolnil, saj je zemljiškoknjižno dovolilo overil, o nesklepčnosti zahtevka zoper toženko pa na podlagi presoje, da je zahtevano dovolilo nerazumljivo in neskladno z vsebino pogodbe. Vprašanja iz predloga za dopustitev je, ob upoštevanju razlogov, s katerimi jih tožnika utemeljujeta, prav tako mogoče razmejiti. Vprašanji o dolžnosti izpolnitve zaveze, če se po izdaji zemljiškoknjižnega dovolila spremenijo zakonska pravila o njegovi obliki, in o dolžnosti sodišča, da po uradni dolžnosti pazi na spremembe predpisov (na pravilno uporabo materialnega prava), se nanašata na zahtevek zoper toženca, medtem ko se ostala vprašanja nanašajo na zahtevek zoper toženko.

9. Ker torej tožnika nimata pravice do revizije, je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP njun nedovoljen predlog za dopustitev revizije zavrglo.