Jedro

Občina v konkretnem primeru ni soglasodajalec v smislu določb 209. člena ZUP. Vendar pa je bila občina, ki sicer ni stranka v vsakem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, glede na naravo stvari v konkretnem postopku upravičena vložiti pritožbo, saj gre za gradnjo začasnih čistilnih naprav, v skladu z ZSZ pa je za opremljanje stavbnih zemljišč pristojna občina oziroma občina zagotavlja opremljanje stavbnih zemljišč.

Župan je pooblastil tajnico občine s pooblastilom z dne 21. 7. 2003. Ne glede na to pa je bil dopis, s katerim je občina odrekla soglasje, na papirju občine in z žigom občine in zato upravni organ niti ni imel razloga za dvom v pravilnost, še posebej, ker je bilo kasneje predloženo tudi izrecno pooblastilo, s katerim je župan pooblastil tajnico občine za odločanje v tam navedenih zadevah. Poleg tega tudi iz nadaljnjih vlog občine in samih dejanj, tudi v upravnem sporu, izhaja, da se župan strinja z vloženo pritožbo, katero je podpisala tajnica občine.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva Občine A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi Občine A. in odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič – Rudnik, št. 3515-201/2003-8 z dne 24. 7. 2003, s katero je upravni organ prve stopnje tožeči stranki izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo treh začasnih čistilnih naprav ter priključnih kanalov na tam navedenih zemljiščih, odpravila (1. točka), zahtevek tožeče stranke za izdajo navedenega gradbenega dovoljenja pa zavrnila (2. točka izreka izpodbijane odločbe). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jih določa 66. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) niso izpolnjeni. Pri tem se sklicuje na Odlok o zazidalnem načrtu za območje VS 4/4 (RS 5) Lavrica (Uradni list SRS, št. 15/86 in 28/86 ter Uradni list RS, št. 77/98; v nadaljevanju ZN), ki ne predvideva priključevanja objektov na začasne čistilne naprave, ampak na javno kanalizacijsko omrežje. Pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja je namreč tudi, da je predlagana gradnja v skladu s prostorskim aktom, v tem primeru je to navedeni ZN, ki velja za to območje urejanja. Iz tega razloga je bilo po mnenju tožene stranke treba izpodbijano gradbeno dovoljenje odpraviti, saj je z njim kršen materialni predpis, zahtevek tožeče stranke kot investitorja pa zavrniti, ker ni v skladu z ZN (252. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka še ugotavlja, da so predloženi projekti, na katere se sklicuje gradbeno dovoljenje, pomanjkljivi in niso sestavljeni tako, kot to predpisuje Pravilnik o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije (Uradni list RS, št. 35/98, v nadaljevanju Pravilnik), ki je še veljal v času izdaje gradbenega dovoljenja. Predvsem ni upoštevana določba 8. člena Pravilnika, saj projekt št. 382/99 ni v celoti v originalu in posamezne risbe niso podpisane s strani odgovornega vodje projekta, projekt št. 768/02 vsebuje v splošnem delu tudi list, v katerem je navedeno, da se nanaša na obnovo kanalizacije na Brodu, prav tako projekt št. 547/00 ni predložen v celoti v originalu, enako projekt B. št. 60-151-00-98 ni predložen v originalu, manjkajo osebni žigi – identifikacijske številke odgovornega vodje projekta in odgovornih projektantov. Tožena stranka tako torej ugotavlja, da so izdelani projekti pomanjkljivi, zato je organ prve stopnje bistveno kršil pravila postopka in v posledici tega tudi materialni zakon, ker je izdal dovoljenje na podlagi tako pomanjkljivih projektov. Tožena stranka pripominja, da se ne spušča v vsebino sklenjene pogodbe o urejanju dela stavbnega zemljišča, na katero se sklicujeta tako Občina A. kot investitor, ker ta ne vpliva na odločitev v zadevi. Očitno je sporno vprašanje izpolnjevanja določb te pogodbe, kar pa je stvar pristojnega sodišča. Tožena stranka zavrača tudi navedbe investitorja, da občina ne more biti stranka v tem postopku, ker da je šteti, da je glede na pretečeni rok za izdajo soglasja, dejansko soglasje že dala. Tožena stranka se do navedb glede soglasja ne opredeljuje, ima pa občina na svojem območju status upravljavca komunalne infrastrukture in ji zato po mnenju tožene stranke vsekakor gre položaj stranke, če nekdo posega v njeno infrastrukturo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je pri odločanju tožene stranke prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, saj pritožnika, to je Občine A., ni zastopal zakoniti zastopnik, to je župan dr. C.C., ampak neznana oseba (domnevno tajnica občine), ki pa v konkretnem postopku ni izkazala oziroma predložila dovoljenja za opravljanje dejanj v tem postopku. Tožeča stranka v potrditev svojih navedb prilaga fotokopije več dopisov, na katerih je jasno razviden povsem drugačen podpis župana od spornega oziroma neznanega podpisa na pritožba. Upravna organa bi morala po uradni dolžnosti med drugim preizkusiti tudi, ali je pritožbo vložila upravičena oseba. Ker pritožbe ni vložila upravičena oseba, to je župan, bi morala upravna organa s sklepom pritožbo kot nedovoljeno zavreči. Pri tem tožeča stranka še dodaja, da je v 2. točki izreka izpodbijane odločbe tožena stranka navedla napačen naslov, saj tožeča stranka pod navedenim naslovom ne obstaja. Dalje tožeča stranka zatrjuje, da Občina A. ne more biti stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Bila je pozvana z dopisom z dne 2. 6. 2003, ki ga je prejela 6. 6. 2003, k izdaji soglasja za začasne čistilne naprave, na katerega pa je odgovorila šele dne 15. 7. 2003. Tako je zamudila 30 dnevni rok, zaradi česar je upravni organ prve stopnje pravilno smatral, da je dala pozitivno soglasje. Iz 209. člena ZUP namreč izhaja, da se šteje molk soglasodajalca (v 30 dnevnem roku) za pozitivno soglasje. S tem pa je po mnenju tožeče stranke izgubila pravni interes za vložitev pritožbe. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka pojasnjuje, da je predhodno dne 18. 9. 1996 že pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo 26 vrstnih stanovanjskih hiš. Kot pogoj za pridobitev uporabnega dovoljenja je bila določena priključitev objektov s čistilno napravo na javno kanalizacijo. Lokacija čistilne naprave s tem gradbenim dovoljenjem ni bila določena. Tožeča stranka je nato dne 11. 12. 1998 pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo začasne čistilne naprave za objekte št. 22, 23, 24, 25 in 26, ki se nahajajo na isti lokaciji v istem območju urejanja kot čistilne naprave po izpodbijanem gradbenem dovoljenju. Dalje tožeča stranka pojasnjuje, da izgradnja začasnih čistilnih naprav ne bi bila potrebna, če bi Občina A. izpolnila svojo dolžnost in zgradila kanal Škofljica – Lavrica – Rudnik. To izhaja tudi iz gradbenega dovoljenja z dne 11. 12. 1998, iz katerega je razvidno, da bo začasna čistilna naprava ukinjena, ko bodo objekti priključeni na zbiralnik preko javnega kanalizacijskega omrežja. K spornemu gradbenemu dovoljenju so bila pridobljena vsa potrebna soglasja. Pridobljeno je bilo tudi soglasje javnega podjetja Č., kateremu je Občina A. predala v upravljanje kanalizacijo, kar je še dodaten argument za to, da občina ne more biti stranka v postopku. Skladno z 39. členom Zakona o stavbnih zemljiščih zagotavlja opremljanje stavbnih zemljišč občina. Tožeča stranka je kot investitor zgradila sekundarno kanalizacijo, priklop objektov pa ni možen, ker ni zgrajen kanalizacijski zbiralnik. Tožeča stranka je vsa stanovanja v naselju prodala, pridobiti mora le še uporabno dovoljenje in ji zaradi nepridobitve gradbenega dovoljenja za čistilne naprave nastaja ogromna škoda. Iz pogodbe med tožečo stranko kot investitorjem in pravnim prednikom Občine A. (to je Krajevna skupnost D.) je jasno razvidno, da bo tožeča stranka zgradila čistilno napravo. Dovoljenje za čistilno napravo je bilo izdano že leta 1996 in na podlagi tega dovoljenja je bilo zgrajeno celotno naselje. Poleg vsega navedenega pa tožeča še zatrjuje, da tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja, saj se ni prepričala glede resničnosti pritožbenih navedb Občine A. Preprosto je verjela pavšalnim navedbam, da povzročajo zaradi očitno neustreznega upravljanja sporne začasne čistilne naprave težave, ki se kažejo v pritožbah stanovalcev nad smradom. Pri tem tožena stranka ni preverjala, ali te trditve držijo, ni zaslišala ne pooblaščenca tožeče stranke, ne predstavnika Č. Prav tako ni zaslišala predstavnika družbe B., ki bi lahko te navedbe ovrgel. Tožeča stranka je sporne čistilne naprave začela graditi šele potem, ko je pridobila vsa potrebna soglasja. Takrat Občina A. ni nasprotovala načinu izgradnje omenjenih čistilnih naprav. Upravljanje vseh čistilnih naprav v tej soseski je na podlagi koncesijskih pogodb s tožečo stranko prevzel Č. Tožeča stranka še opozarja na neresničnost pritožbenih navedb Občine A. glede vprašljivosti oblike upravljanja s spornimi čistilnimi napravami. V zvezi z navedbami o pomanjkljivostih predloženih projektov pa tožeča stranka navaja, da niti s strani prvostopnega niti s strani drugostopnega organa ni dobila nikakršnega zahtevka o odpravi domnevnih pomanjkljivosti vloge za izdajo oziroma pridobitev gradbenega dovoljenja, kot to določa 67. člen ZUP, zaradi česar tekom tega postopka niti ni vedela za morebitne pomanjkljivosti pri posameznih projektih. Na podlagi navedenega tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi tožeče stranke ugodi in s sodbo odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Sodišče je na podlagi 1. odstavka 36. člena ZUS tožbo vročilo tudi Občini A. kot stranki, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo. Ta je v odgovoru na tožbo poudarila, da je bila pritožba pravilno vložena, za župana jo je podpisala tajnica občine E.E., ki je za to imela potrebno pooblastilo z dne 21. 7. 2003. Poudarja tudi, da je občina lahko stranka v tem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, saj na podlagi Zakona o lokalni samoupravi med drugim skrbi za lokalne javne službe, varstvo tal, varstvo pred hrupom in druge dejavnosti varstva okolja, ureja in vzdržuje komunalne objekte in drugo. Legalizacija čistilne naprave pa nedvomno posega v interese občine, saj gre za dejavnost, za katero je občina neposredno odgovorna. Ugovarja tudi tožbenim navedbam glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter opozarja na nedopustnost novih dokazov, ki jih navaja tožeča stranka, saj bi vse te okoliščine lahko zatrjevala že v upravnem postopku (3. odstavek 14. člena ZUS), zato sodišču predlaga, da jih ne upošteva. Glede kršitev materialnih predpisov meni, da le te niso podane. Opozarja, da gre za poskus tožeče stranke izigrati občino, saj je praksa investitorja, da najprej zgradi, potem pa s pritiski poskuša doseči legalizacijo. Tožeča stranka je namreč odstopila od dogovora s pravnim prednikom občine o komunalnem opremljanju zemljišč za gradnjo, po katerem bi tožeča stranka delno sama poskrbela za ureditev komunalne infrastrukture na območju na način, ki bi bil skladen z ureditvijo v širši okolici. S tem je občino oškodovala in občina je prepričana, da je pogodbo z dne 24. 1. 1996 šteti kot urbanistično pogodbo iz 76. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZURep-1) ter jo upoštevati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Prepričana je, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V dopolnitvi odgovora pa je navedla še, da tožeča stranka poskuša zavajati upravni organ ter opozarja na nezakonito ravnanje tožeče stranke, sodišču pa predlaga še, da ji naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja le, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je dne 15. 2. 2006 opravilo javno glavno obravnavo, katere so se udeležili zastopnik tožeče stranke in pooblaščenec odvetnik F.F., za toženo stranki pooblaščenka G.G., za stranko z interesom pooblaščenec odvetnik H.H., za zastopnika javnega interesa nihče, pravobranilka I.I. je svojo odsotnost opravičila, predložila pa je pripravljalno vlogo, v kateri je izčrpno pojasnila stališča do tožbe. Na obravnavi je bilo podano poročilo o zadevi in dosedanjem poteku postopka. Tožeča stranka je vztrajala pri tožbi ter izvedbi predlaganih dokazov. Tožena stranka je vztrajala pri izpodbijani odločbi in razlogih v njeni obrazložitvi. Stranka z interesom pa je vztrajala pri navedbah v odgovoru na tožbo. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v listine v sodnem in upravnih spisih, zavrnilo pa je predlagane dokaze z zaslišanjem prič in tožeče stranke ter postavitvijo izvedenca grafološke stroke, saj po mnenju sodišča izvedba teh dokazov za odločitev v tem upravnem sporu ni pravno pomembna. Iz istih razlogov je zavrnilo tudi listinske dokaze, ki so bili predloženi oziroma predlagani na glavni obravnavi. Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca grafološke stroke, saj ni sporno, da pritožbe ni podpisal župan. Prav tako ni zaslišalo predlaganih prič ter je izvedbo teh dokazov zavrnilo, saj po mnenju sodišča za odločitev v tem upravnem sporu njihovo zaslišanje ni potrebno. V tem upravnem sporu se namreč presoja vprašanje izpolnjevanja pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja kot jih določa zazidalni načrt, ki velja za obravnavano območje.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tem upravnem sporu sporno gradbeno dovoljenje št. 3515-201/2003-8 z dne 24. 7. 2003, ki je bilo izdano investitorju J. d.o.o. Kranj, za gradnjo treh začasnih čistilnih naprav na zemljišču s parc. št. 1868/10, 1858/2 in 1858/1 vse k.o. ... ter priključnih kanalov O1a na zemljišču s parc. št. 1858/24, 1858/25 in 1858/26, O2a-1 na zemljiščih s parc. št. 1858/37, 1858/39 in 1858/41 ter O2a-2 na zemljiščih s parc. št. 1858/43, 1858/45 in 1858/47, vse k.o. ..., za potrebe stanovanjskih objektov z oznakami 2-21 v območju urejanju VS 4/4 (RS 5) Lavrica.

V zadevi je glede na tožbene ugovore najprej sporno vprašanje, ali je tožena stranka ravnala prav, ko je pritožbo občine obravnavala po vsebini, ali pa bi jo, kot meni tožeča stranka, morala zavreči zaradi pomanjkanja legitimacije. Po mnenju tožeče stranke namreč občina ne more oziroma ni upravičena vložiti pritožbe proti spornemu gradbenemu dovoljenju, saj naj bi zaradi presumpcije danega soglasja k dovoljenju izgubila pravni interes za vložitev pritožbe. V zvezi s tem sodišče meni, da občina v konkretnem primeru ni soglasodajalec v smislu določb 209. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Ne glede na to pa je sodišče že večkrat zavzelo stališče, da v kolikor soglasodajalec po poteku roka z aktom odreče soglasje, to pa upravni organ prejme pred izdajo dovoljenja, je upravni organ na ta odrek soglasja vezan, ne glede na zamudo roka oziroma na domnevo, da se molk soglasodajalca šteje za pozitivno soglasje. Vendar pa je bila občina, ki sicer ni stranka v vsakem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, glede na naravo stvari v konkretnem postopku upravičena vložiti pritožbo, saj gre za gradnjo začasnih čistilnih naprav, v skladu z Zakonom o stavbnih zemljiščih pa je za opremljanje stavbnih zemljišč pristojna občina oziroma občina zagotavlja opremljanje stavbnih zemljišč (39. člen Zakona o stavbnih zemljiščih, Uradni list RS, št. 110/02). Opremljeno stavbno zemljišče je tisto zemljišče, ki ima med drugim tudi javno kanalizacijsko omrežje, kolikor seveda ni dovoljena gradnja greznic, ki pa v konkretnem primeru niso predvidene, prav tako niso predvidene čistilne naprave, pač pa je izrecno določeno, da je predvidena priključitev na javno kanalizacijsko omrežje (13. člen ZN). V zvezi s priključitvijo na javno kanalizacijsko omrežje pa je po mnenju sodišča občina lahko stranka v postopku, saj se s tem posega v njeno infrastrukturo. Tudi glede na to, da gre v konkretni zadevi za gradnjo začasnih čistilnih naprav za tako veliko število objektov, je po mnenju sodišča nemogoče občini odreči položaj stranke. Ob tem pa je ne nazadnje treba upoštevati še določbe Zakona o lokalni samoupravi, ki določajo naloge občine.

Tožeča stranka ugovarja tudi nepravilno zastopanje Občina A., saj naj je ne bi zastopal zakoniti zastopnik. Kot izhaja iz listin, ki se nahajajo med spisi, je župan občine pooblastil tajnico občine s pooblastilom z dne 21. 7. 2003. Ne glede na to pa je bil dopis, s katerim je občina odrekla soglasje, na papirju občine in z žigom občine in zato upravni organ niti ni imel razloga za dvom v pravilnost, še posebej ker je bilo kasneje predloženo tudi izrecno pooblastilo, s katerim je župan pooblastil tajnico občine za odločanje v tam navedenih zadevah. Poleg tega tudi iz nadaljnjih vlog občine in samih dejanj, tudi v upravnem sporu, izhaja, da se župan strinja z vloženo pritožbo, katero je podpisala tajnica občine.

Glede na pojasnjeno po mnenju sodišča tožbeni ugovori glede legitimacije občine in zastopanja niso utemeljeni in je tožena stranka pravilno obravnavala pritožbo po vsebini ter meritorno odločila v zadevi.

Izpodbijano gradbeno dovoljenje je bilo izdano na podlagi Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljevanju ZGO-1). Ta v 66. členu med drugim določa, da mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje, preveriti med drugim tudi, ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Kot izhaja iz Odloka o zazidalnem načrtu za območje VS-4/4 (RS-5) Lavrica (Uradni list RS, št. 15/96, 28/96 in 77/98, v nadaljevanju ZN), ki velja za območje gradnje, kar med strankami niti ni sporno, je treba obstoječe in nove objekte priključiti na zgrajeno vodovodno, kanalizacijsko in energetsko omrežje. Kompleksno gradnjo vrstnih hiš in nizkih blokov je treba obvezno priključiti na javno kanalizacijo (1. odstavek 13. člena). Na to določbo je po mnenju sodišča pravilno opozorila tudi tožena stranka ter nanjo oprla svojo odločitev. Pravilno je pojasnila, da glede na izrecno določbo 13. člena ZN pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo spornih čistilnih naprav niso izpolnjeni. Dejstvo je, da ZN velja in da mora biti gradbeno dovoljenje glede na prej citirano določbo 66. člena ZGO-1 izdano v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, torej v skladu z ZN.

Po presoji sodišča na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati tožbeni ugovori v zvezi z domnevno nepravilno oziroma nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja, ki se nanaša na navedbe, da naj bi sporne čistilne naprave zaradi neustreznega delovanja povzročale smrad, nad katerim naj bi se stanovalci pritoževali. To namreč na vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja ali ne, nima nobenega vpliva.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla še, da so med predloženimi projekti določene pomanjkljivosti. Tožeča stranka v zvezi s tem ugovarja, da ni dobila nikakršnega zahtevka za odpravo domnevnih pomanjkljivosti, kot to določa 67. člen ZUP, niti tekom postopka ni vedela za morebitne pomanjkljivosti pri posameznih projektih. V zvezi s tem sodišče meni, da to niti ni glavni oziroma odločilni razlog v tej upravni stvari. Res je tožena stranka pred izdajo odločbe pregledala tudi projektno dokumentacijo, saj mora v skladu s 66. členom ZGO-1 organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti tudi, ali ima projekt vse s tem zakonom predpisane sestavine (4. točka) ter ugotovila določene pomanjkljivosti glede na določbe Pravilnika o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije (Uradni list RS, št. 35/98, v zvezi z 234. členom ZGO-1). Vendar pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev prvenstveno oprla na neizpolnjevanje pogojev iz ZN, poleg tega pa je na glavni obravnavi tudi izrecno poudarila, da za izdajo gradbenega dovoljenja ni podlage v prostorskih izvedbenih aktih. To je bil torej glavni razlog, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev. In po mnenju sodišča dejstvo, da pred odločitvijo tožeča stranka ni bila pozvana k dopolnitvi projektne dokumentacije, na samo odločitev ne vpliva oziroma ne bi pripeljalo do drugačne odločitve.

Ostale navedbe, katere je tožeča stranka navajala v tožbi ter njeni dopolnitvi in na sami glavni obravnavi, kažejo na neurejene odnose med tožečo stranko in občino tako glede investitorstva oziroma lastništva komunalnih naprav kot tudi izpolnjevanja obveznosti iz posameznih pogodb oziroma na podlagi posameznih dogovorov. Glede tega se sodišče strinja z ugotovitvami tožene stranke, da to ni vprašanje upravnega postopka, v katerem se odloča o izdaji gradbenega dovoljenja. Prav tako ni stvar tega postopka, ali sta občina oziroma tožeča stranka izpolnili svoje pogodbene obveznosti ali ne.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča tožba tožeče stranke neutemeljena, odločba tožene stranke pa pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS s sodbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Občina A. je v odgovoru na tožbo zahtevala tudi povrnitev stroškov tega postopka ter na obravnavi vložila stroškovnik. Ker sodišče v tem upravnem sporu ni odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZUS, ampak je odločalo o zakonitosti upravnega akta, v takih primerih pa v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, je zahtevo za povrnitev stroškov zavrnilo.