Jedro

Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na psihofizičnem ali telesnem področju ne more več opravljati ali pa jih opravlja s povečanimi napori, in zaradi tega duševno trpi. Ni torej že sama poškodba tista, ki daje oškodovancu pravico do odškodnine, ampak so to posledice, ki jih on čuti v svoji duhovni sferi in ki se manifestirajo kot duševne bolečine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki v plačilo tožeči stranki odškodnino v znesku 9.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2002 dalje do plačila, ter da je tožniku dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 3.785,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in znesek 29,39 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.8.2002 do plačila, med tem ko je višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo.

Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se je v roku pritožila tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo tožniku še nadaljnjo odškodnino v znesku 10.522,53 EUR s pripadajočimi obrestmi ter glede na nadaljnji tožnikov uspeh naloži toženi stranki v povrnitev tožniku vse pravdne stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti vse premalo ovrednotilo ugotovitve izvedenca psihiatra ... in zato tožniku iz tega naslova glede na dejanski obseg poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem utrpele nove nepremoženjske škode, ni prisodilo pravične denarne odškodnine. Tako sodišče prve stopnje ni dovolj vrednotilo dejstva, da je bil tožnik pred poslabšanjem zdravstvenega stanja še sposoben za pridobitno delo, da se je še vedno družil s prijatelji, da je skrbel za svojo družino in da je pri tožniku prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, da vsega prej navedenega sedaj ni več zmožen. Zato tožnik zelo psihično trpi, ker se vseh teh svojih nezmožnosti zelo zaveda. Tako gre pri tožniku za dvojno depresijo, zaradi česar je tožnik sedaj popolnoma vase zaprt, izoliran od celotne okolice, družina od njega nima praktično ničesar več. Ker se sedaj ne more ukvarjati več niti s športom, se je njegovo življenje spremenilo v celoti in tako rekoč namesto polnega življenja sedaj le še vegetira. Vse te zelo intenzivne duševne bolečine bo tožnik trpel tudi v bodoče in če bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi tožniku prisodilo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti še nadalje vtoževano odškodnino v znesku 10.522,23 EUR. Ker tožniku pripada višja odškodnina, mu je treba prisoditi tudi vse zaznamovane pravdne stroške. Zaradi zavrnjenega dela tožbenega zahtevka namreč sodišče pri svojem odločanju ni imelo nobenih posebnih stroškov in bi torej moralo odločiti, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku celotne stroške postopka tudi ob odločitvi, kot je sedanja.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija po sodišču prve stopnje ugotovljenih pravno pomembnih dejstev za odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po višini, tako, da je pritožbeno sodišče na ta ugotovljena dejstva vezano in se bo moralo v nadaljevanju opredeliti le, ali je sodišče prve stopnje ta dejstva primerno ovrednotilo in iz tega naslova prisodilo materialnopravno primerno odškodnino.

Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na psihofizičnem ali telesnem področju ne more več opravljati ali pa jih opravlja s povečanimi napori, in zaradi tega duševno trpi. Ni torej že sama poškodba tista, ki daje oškodovancu pravico do odškodnine, ampak so to posledice, ki jih on čuti v svoji duhovni sferi in ki se manifestirajo kot duševne bolečine. Skladno določbi 2. odst. 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te dobrine, pa tudi na to, da naj ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je imelo v vidu vse predhodno citirane navedbe pritožbenega sodišča in je iz tega naslova odmerilo materialnopravno pravilno in primerno odškodnino, katere primernost in pravilnost ne omajajo niti pritožbene pripombe.

Pravilna in skladna določbi 2. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, katera temelji na uspehu strank v pravdi. Pravica do povračila stroškov postopka namreč ne temelji na dejstvu, ali so nastali posebni stroški glede zavrnilnega dela tožbenega zahtevka, kot zmotno meni pritožba, ampak je po prej citiranem določilu ZPP odločujoča okoliščina glede odločitve o stroških uspeh strank v postopku.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).