Jedro

Vprašanja morebitne potrebe po preizkusu procesnopravne korektnosti spremembe zavrnilne sodbe sodišča prve stopnje v obsodilno po opravljeni obravnavi na drugi stopnji – torej v obsegu, ki presega odločitev le o podlagi zahtevka in vsebuje tudi prvič na drugi stopnji sprejeto odločitev o višini tožnici pripadajoče odškodnine -, ki bi utegnilo biti zanimivo za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava toženec v predlogu ne problematizira na način, ki bi utemeljeval upoštevnost revizijskega razloga procesnopravne narave.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tem postopku zahtevala odškodnino za premoženjsko (v višini 1.222,38 EUR) in nepremoženjsko (v višini 8.763,14 EUR) škodo. Zatrjevala je dalj časa trajajoče večkratno poškodovanje njenega avtomobila na parkirnem prostoru z ostrim kovinskim predmetom, s katerim so bile vanj vrezane globoke raze. Tožnica je zato naročila v garažnem prostoru montažo video-kamere in maja 2003 ugotovila, da ji škodo povzroča sosed-toženec. Njen odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo je vsota stroškov vzpostavitve video-sistema, presnemavanja video-kaset in izgube bonitete kasko zavarovanja, za nepremoženjsko škodo pa vsota terjanih odškodnin za „dolgotrajne duševne bolečine“ (v znesku 1.669,18 EUR), za pretrpljeni strah zaradi številnih nasilnih dejanj toženca (v znesku 2.086,46 EUR) ter za pomembno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti in sposobnosti zaradi permanentnega posttravmatskega stresa in posledično spremenjene osebnosti (v znesku 5.007,50 EUR).

2. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju tožničin zahtevek v celoti zavrnilo. Takšna odločitev je rezultat ocene prvostopenjskega sodišča o nedokazanosti tožencu očitanih škodnih ravnanj. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku odreklo utemeljenost iz razloga neobstoja podlage, je glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo izvedlo dokaz z izvedencem psihiatrom ter njegove ugotovitve in mnenje tudi povzelo v razlogih sodbe (ne da bi se o tem posebej opredeljevalo), medtem ko se z višino odškodnine za premoženjsko škodo ni ukvarjalo.

3. Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi na pritožbeni stopnji (izrecno na podlagi drugega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), na kateri je v „v skladu s petim odstavkom 348. člena ZPP ponovilo tiste dokaze, glede katerih je podvomilo v pravilnost dokazne ocene“, ponovno zaslišalo tožnico in toženca kot stranki, tako spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, da je ugodilo zahtevku tožnice do zneska 4.222,38 EUR s pripadki (v celotnem terjanem znesku 1.222,38 EUR odškodnine za premoženjsko škodo in v znesku 3.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ga je štelo kot tožnici pripadajoči enotni znesek odškodnine za poseg v njene osebnostne pravice).

4. Toženec v obširnem predlogu za dopustitev revizije zoper obsodilni del pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji, zatrjuje le bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naperjene v smeri graje ugotovitve pritožbenega sodišča o njem kot povzročitelju po tožnici v tem postopku zatrjevane škode. Sodišču druge stopnje očita, da je razpisalo obravnavo očitno upoštevajoč določbe druge alineje tretjega odstavka 347. člena ZPP, ki pritožbenemu sodišču nalaga (za pravilno ugotovitev dejanskega stanja) izvedbo dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo kljub predlogu stranke že v postopku na prvi stopnji ali v pritožbi (pod pogoji iz 337. člena ZPP), vendar sodišče druge stopnje teh zakonskih zapovedi ni upoštevalo – kar naj bi privedlo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V nadaljevanju se obsežno ukvarja z grajo dokazne ocene sodišča druge stopnje, ki je na obravnavi izvedlo le dokaz z zaslišanjem strank, očita pa mu tudi kršitev petega odstavka 348. člena ter bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je nato predlog dopolnil še z očitki v vlogi po izteku zakonsko določenega prekluzivnega roka za vložitev predloga za dopustitev revizije, ki so zato neupoštevni.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Tudi v primeru očitka postopkovnih kršitev velja, da sme Vrhovno sodišče dopustiti revizijo le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o konkretnem pravnem vprašanju, ki izpolnjuje kriterije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Tej zahtevi toženec v delu o zatrjevanih procesnih kršitvah na drugi stopnji glede ugotovitve o toženčevih poškodovanjih tožničinega avtomobila ni zadostil. Ne glede na svojevoljnost toženčevega mnenja o razpisu obravnave na drugi stopnji „očitno upoštevajoč določbo druge alineje tretjega odstavka 347. člena ZPP“ (ta je bila opravljena po izrecni navedbi sodišča druge stopnje na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP) v predlogu zatrjevane procesne kršitve namreč niso uveljavljane na način, da bi jih toženec tako „natančno in konkretno“ opredelil, da bi bilo mogoče (zanj sporno) procesno dejansko stanje umestiti v sistem kršitev postopka iz ZPP, ki utemelji revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka iz 370. člena ZPP; toženčevi očitki v smeri načina ugotovitve povzročitelja škode v postopku na drugi stopnji po svoji pravi vsebini pomenijo le izpodbijanje s tem v zvezi ugotovljenega dejanskega stanja z grajo dokazne ocene sodišča druge stopnje.

7. Pravkar izpostavljene pomanjkljivosti toženčevega predloga veljajo še toliko bolj glede vprašanja morebitne potrebe po preizkusu procesnopravne korektnosti spremembe zavrnilne sodbe sodišča prve stopnje v obsodilno po opravljeni obravnavi na drugi stopnji – torej v obsegu, ki presega odločitev le o podlagi zahtevka in vsebuje tudi prvič na drugi stopnji sprejeto odločitev o višini tožnici pripadajoče odškodnine. Tega procesnopravnega vprašanja, ki bi utegnilo biti zanimivo za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava (367.a člen ZPP), pa toženec v predlogu ne problematizira na način, ki bi utemeljeval upoštevnost revizijskega razloga procesnopravne narave v že prej obrazloženem pomenu. Zato je bilo treba toženčev predlog za dopustitev revizije zavrniti (drugi odstavek 367.c člena ZPP).