Jedro

Med osebnostne pravice sodi tudi pravica do nedotakljivosti v zasebnem življenju. V sodobnem življenju posameznika se pojem zasebnosti na eni strani oži (v mnogih pogledih se zaradi pojava množičnih medijev pričakuje večja izpostavljenost javnosti), po drugi strani pa se ta pojem širi in zajema vedno več vidikov življenja, kjer posameznik utemeljeno pričakuje določeno stopnjo zasebnosti. Tako je tudi tožnica v obravnavanem primeru utemeljeno pričakovala, da ji bo na najetem garažnem prostoru zagotovljena ustrezna stopnja zasebnosti in nedotakljivosti. V to varovano sfero pa je grobo, naklepno in sistematično posegel toženec.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi in je: toženec dolžan plačati tožnici odškodnino v znesku 4.222,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 3.000,00 EUR od 7.10.2010 dalje, od zneska 1.222,38 EUR pa od 26.5.2000 dalje, vse v petnajstih dneh in ji v istem roku povrniti pravdne stroške v višini 1.110,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odškodninski zahtevek tožnice v celoti zavrnilo, enako kot ga je že pred tem s sodbo z dne 1.9.2009, ki je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 9.2.2010. O zadevi je torej z izpodbijano sodbo drugič odločilo.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica z obsežno pritožbo, v kateri očita, da je sodišče prve stopnje zagrešilo številne kršitve postopka in pri tem izpostavlja kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 7., 8., 214., 285. in četrtim odstavkom 324. člena ZPP, zatem 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, očita kršitev določbe 22. člena Ustave Republike Slovenje, ker se sodišče ni opredelilo do dokazov in navedb tožnice, očita zmotno uporabo materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V obrazložitvi ponovi navedbe o kršitvah postopka. Izpostavi tudi trditev, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza, ki bi ga moralo po napotku višjega sodišča v razveljavitveni odločbi, saj od toženca ni zahtevalo, da se izjavi na katerih posnetkih, ki so datumsko naloženi na DVD-ju se je prepoznal. Prav tako ni izvedlo analize posnetkov o tem, ali je do dotika z avtomobilom prišlo namerno ali v posledici toženčevega zdravstvenega stanja. Izvedencu ni naložilo, da se opredeli do tega, ali je bila aktivnost osebe ob avtomobilu usmerjena v poškodovanje avtomobila in tudi ni primerjalo poškodb po datumu, kot tudi po opisu, ki jih je tožnica prijavila policiji in zavarovalnici s posnetki na kameri. Tožnica je za vse poškodbe predložila video posnetke, iz katerih je razvidno najmanj na treh, da je toženec namerno segel z roko proti avtomobilu. Čeprav ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kaj je imel v roki, je dejstvo, da je tožnica vsako od teh poškodb prijavila na policiji in prav za poškodbe, ki so posebej izpostavljene v obeh sodbah in izvedenskem mnenju o video posnetkih, za katere izvedenec ugotavlja, da so pristni, so prijave v spisu. Tožnica je kot dokaz predložila vse prijave o namenih poškodbah na njenem vozilu, ki so se ponavljale več kot 16 let in jih je bilo zelo veliko. Poškodbe so prenehale, ko je ugotovila, kdo je storilec in vložila proti njemu kazensko ovadbo. Zato je prepričana, da je predložila sodišču dovolj dokazov, ki utemeljujejo njen zahtevek. Toženec se je tudi sam prepoznal na video posnetkih in če bi sodišče upoštevalo še zapisnik o prijavi poškodb, bi moralo ugotoviti, da ji je škodo povzročal prav toženec. Tožnica je na policiji podala več kazenskih ovadb, prav tako na okrožnem državnem tožilstvu, naprej zoper neznanega storilca, kasneje, ko je ugotovila, da to škodo povzroča toženec, pa zoper toženca. Če bi sodišče vse dokaze, ki jih ima v spisu analiziralo, bi moralo priti do zaključka, da je tožnica prepričljivo dokazala, da je prav toženec namerno več let povzročal škodo na njenem avtomobilu. Pri tem se je spretno izmikal, vendar pa je iz posnetka z dne 27.8.2002 zelo lepo in ne samo prepričljivo temveč z gotovostjo dokazano, da je toženec segel z levo roko namerno proti avtomobilu tožnice. V roki je očitno držal predmet neznanega izvora in podrsal po voznikovi strani avtomobila in povzročil poškodbo. Dokazano so nastale poškodbe na vozilu 11.8.2001, 27.8.2002, 25.5.2003 in še druge. To potrjuje prijava škod na policiji in prijava škod na Zavarovalnici. Te prijave škod sledijo toženčevem mimohodu in dotiku avtomobila. Če se upošteva, da je toženec sam priznal, da se prepozna na posnetkih in še njegova izjava, da se mu je zamajalo in da ni poškodoval vozila, ampak se ga je samo dotikal, je zaključek o verodostojnosti tožničinih navedb očiten. Ker je do poškodb na avtomobilu prišlo prav po dotikanju toženca, kar je razvidno iz prijav škode na zavarovalnici in policiji, namreč vsi ti dokazi skupaj prepričajo, da so trditve tožnice resnične. Če bi sodišče izvedlo dokazni postopek skladno z navodilom v novem sojenju, bi tožencu ponovno na obravnavi prikazalo vse posnetke in bi se toženec lahko izrekel ob vsakem posnetku posebej. Posnetki so bili izdelani tudi v počasnem gibanju in ob pravilnem materialnem procesnem vodstvu, bi moralo sodišče dati tožnici možnost, da toženca vpraša o razlogih takšne hoje mimo njenega vozila, sploh ker v spisu ni nobenega zdravniškega izvida, iz katerega bi izhajalo, da bi bilo s toženčevim ravnotežjem karkoli narobe. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe samo povzema izvedensko mnenje, ne da bi ga tudi dopolnilo, kot je predlagala tožnica. S primerjalnim snemanjem pa bi se lahko identificiralo tudi osebo, ki je na posnetkih. Izvedenec je v svojem mnenju pojasnil, kako so bile kamere postavljene in da se zato neposrednega dotika ali poškodbe na posnetkih ne vidi, ni pa napisal to, kar sodišče iz njegovega mnenja povzema, da namreč na podlagi razpoložljivih posnetkov ni možno ugotoviti, ali se oseba, ki hodi mimo tožničinega avtomobila dotika in kaj nosi v roki. Izvedenec je za posnetek z dne 27.8.2002 navedel, da je na njem zelo očitno vidno, kako oseba z levo roko, v kateri ima neznan predmet, seže proti vratom avtomobila in naredi gib, s katerim bi lahko povzročila poškodbo. Ker je bila kamera nameščena nad prednjim delom vozila, neposrednega dotika ali poškodbe na posnetku ni videti. Bi pa po mnenju tožnice moralo sodišče te ugotovitve primerjati s prijavami, ki so v spisu. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, kot je primerjalno snemanje, prav tako ni primerjalo dotikov, ki so vidni na video posnetkih s prijavami škode na policiji in zavarovalnic in to brez obrazložitve, zato na dvanajsti strani obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno zaključuje, da toženec ni ravnal škodno in da iz nobenega dokaza ne izhaja, da bi škodo povzročil na način kot to zatrjuje tožnica. Tožnica ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da ni dokazala vseh elementov škodnega ravnanja. Tožnica je zaradi toženčevega ravnanja utrpela škodo, ki se kaže v psihičnem stresu, ki je ugotovljen z izvedencem psihiatrične stroke. Njen odškodninski zahtevek je utemeljen. Na koncu opozarja še na napačno odločitev o stroških postopka, ko je pooblaščencu tožene stranke priznana previsoka nagrada za odsotnost iz pisarne, prav tako je napačno obračunan 20% DDV na znesek 2.001,24 EUR v znesku 810,84 EUR, saj ta znaša le 400,20 EUR. Iz sklepa pa tudi ni mogoče razbrati, kako je sodišče stroške odmerilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na pritožbeni seji ugotovilo, da tožnica utemeljeno izpodbija dokazno oceno, podvomilo je v pravilno ugotovitev dejanskega stanja in v skladu z drugim odstavkom 347. člena ZPP razpisalo pritožbeno obravnavo. Na pritožbeni obravnavi je v skladu s petim odstavkom 348. člena ZPP ponovilo tiste dokaze, glede katerih je podvomilo v pravilnost dokazne ocene, in sicer je ponovno zaslišalo tožnico in toženca kot stranki.

Na pritožbeni obravnavi je pooblaščenec tožnice predlagal nov dokaz, in sicer izvedensko mnenje, ki ga je izdelalo Ministrstvo za notranje zadeve v kazenski zadevi, ki teče zoper toženca pred Okrajnim sodiščem v Piranu. Ta dokaz pritožbeno sodišče ni izvedlo, saj je pooblaščenca opozorilo na določbo šestega odstavka 348. člena ZPP, na podlagi katere na pritožbeni obravnavi ni mogoče uveljavljati novih dejstev in predlagati novih dokazov.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje.

Tožnica je v tem odškodninskem sporu zatrjevala in dokazovala, da je prišlo do posega v njene osebnostne pravice, ker je toženec vrsto let namerno povzročal škodo na njenem osebnem vozilu in ji s tem povzročal hude duševne bolečine, pa tudi materialno škodo. Zatrjevala je, da so se škodni dogodki vrstili več kot deset let, da se je zaradi škod odločila za najem parkirnega mesta v garažni hiši, da so se tudi tu poškodbe nadaljevale, vse to jo je močno vznemirjalo tako, da je morala poiskati celo zdravniško pomoč. Ker nikakor ni mogla ugotoviti, kdo ji povzroča škodo, čeprav je škodne dogodke redno prijavljala policiji in zavarovalnici, se je leta 2001 po nasvetu policista odločila in dala nad svojim parkirnim mestom v garaži montirati video napravo. Konec maja 2003, ko je prejela posnetke iz video naprave, je iz posnetkov na kaseti ugotovila, da ji škodo povzroča sosed, to je toženec. To spoznanje jo je še bolj pretreslo. Proti tožencu je vložila kazensko ovadbo, saj je pred tem kazenske ovadbe vlagala proti neznanim storilcem in od toženca zahteva tudi denarno odškodnino za škodo, ki ji jo je povzročil. Ker je toženec zanikal, da bi bil on tisti, ki ji to škodo povzroča, je bilo to ključno vprašanje, ki ga je bilo treba razrešiti v tem sporu.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 13.1.2009 pregledalo video posnetke na DVD-ju in toženec je potem, ko si je te posnetke tudi sam ogledal izjavil, da se mu je pri hoji mimo avtomobila tožnice večkrat zamajalo, in sicer v ožini med avtomobili, zaradi česar se je avtomobila lahko večkrat dotaknil (listovna št. 69 spisa). To njegovo izjavo je mogoče razumeti le tako, da se je toženec ob ogledu kaset prepoznal. Kasneje je toženčev pooblaščenec to izjavo skušal omiliti s tem, da se je tako na naroku 4.5.2010 (listovna št. 152 spisa), kot na naroku 7.10.2010 (listovna št. 175 spisa), skliceval na toženčevo izpoved na glavni obravnavi 28.8.2008 (listovna št. 57 spisa), ko je toženec, preden so si na sodišču ogledali kasete oziroma DVD posnetke, izpovedal, da je na kaseti najbrž videti, da gre mimo (avtomobila tožnice), vendar avtomobila ni nikoli poškodoval, saj ne ve, zakaj bi ga. Trditve pooblaščenca toženca, da toženec nikoli ni trdil, da naj bi bil na konkretnih posnetkih on, ampak, da je šlo le za predvidevanje, da bo na posnetkih, ker je hodil mimo, zato ne držijo. Dejstvo je, da se je toženec na posnetkih sam prepoznal. To je povsem jasno potrdil tudi na pritožbeni obravnavi, ko je izpovedal, da je prihajal mimo tožničinega avtomobila, saj je tam moral hoditi, ker je imel svoj avto dva boksa pred tožničinim. Dodal pa je še, da so očitno slikali samo njega, ne pa tudi drugih, ki so tudi hodili mimo. Tudi na izrecno vprašanje, je odgovoril, da se je na posnetkih prepoznal. Povedal je, da se je prepoznal predvsem na DVD-jih, ki so bili narejeni na podlagi video kaset in kjer se vidi, da je hodil on mimo vozila tožnice. Ob takšni izjavi toženca ne more biti več nobenega dvoma, da je na DVD-ju, ki je bil poslan Centru za forenzične preiskave, prav toženec in da se ugotovitve izvedeniškega mnenja z dne 11.6.2010 nanašajo na toženca. V izvedeniškem mnenju Centra za forenzične preiskave z dne 11.6.2010 so analizirani posnetki treh dni, to je 11.8.2001, ko se na posnetku vidi osebo, ki gre mimo desnih vrat tožničinega avtomobila in pri oddaljevanju od kamere z desno roko seže proti zadnjemu delu vozila; zatem 27.8.2002, ko se zopet pojavi oseba, ki gre mimo voznikovih vrat in je na posnetku zelo očitno vidno, kako z levo roko, v kateri ima neznan predmet seže k vratom in naredi gib, s katerim bi lahko povzročila poškodbo in posnetka z dne 25.5.2003, ko gre oseba mimo desnih vrat oškodovankinega vozila in je pri hoji videti, kako desno roko iztegne proti zadnjemu delu avtomobila. Na vseh posnetkih se pojavlja ista oseba, torej toženec, ki se je prepoznal. Če se te ugotovitve primerjajo s prijavami tožnice, to je prijavo z dne 3.9.2001 (dokaz A14), na kateri je prijavljena škoda na desnem zgornjem delu prtljažnika, prijavo z dne 2.9.2002 (dokaz A17), na kateri je prijavljena škoda na levi strani vozila (to je voznikovih vratih) in prijavo z dne 27.5.2003 (dokaz A18), kjer je ugotovljena črta približno 10 cm na zadnjih prtljažnih vratih, ta primerjava nedvoumno potrjuje, da je škode na tožničinem vozilu povzročal toženec. Če se poveže vse predstavljene dokaze, gre za tako povezane indice, ki izključujejo vsak razumen dvom, da poškodb na tožničinem vozilu ne bi povzročal prav toženec.

Sodišče je iskalo motiv za takšno toženčevo ravnanje, vendar ga ni moglo ugotoviti. Tožnica je povedala, da se je tudi sama večkrat spraševala o toženčevem motivu za ta dejanja, pa si ne zna pojasniti, zakaj ji je toženec povzročal škodo. Iz toženčeve izpovedi je sledilo, da goji do tožnice negativna čustva. Še preden mu je bila dana beseda na pritožbeni obravnavi, je izjavil, da tožnica laže in da je od vedno lagala. Povedal pa je tudi, da je bil dober prijatelj prvega moža tožnice, in sicer tako pred razvezo, do katere je prišlo leta 1986, kot tudi po razvezi. Tožničin mož je po razvezi hodil k njemu večkrat v službo, skupaj sta kaj spila in pripovedoval mu je o sporih s tožnico. Toženec je tudi izpovedal, da naj bi tožnici škodo na avtomobilu delal njen prvi mož, da sicer on tega ni videl, je pa to videla sodelavka prvega moža tožnice, to je sedaj že pokojna S.. Na vprašanje, kako si razlaga, da so se poškodbe nadaljevale tudi po smrti prvega moža tožnice, ki je umrl leta 1993, je odgovoril, da je zanj vprašljivo, ali je po smrti prvega tožničinega moža še prihajalo do poškodb, saj teh poškodb ni videl nihče drug, razen tožnica. Ta izpoved toženca je ob dokazih, ki so v spisu in iz katerih je razvidno, da so se poškodbe evidentirale z zapisniki na policiji in na zavarovalnici, nerazumna. Tudi, če motiv za takšno toženčevo ravnanje ni bil ugotovljen, pa po mnenju pritožbenega sodišča toliko drugih dokazov, ki v medsebojni povezavi brez vsakega dvoma dokazujejo to, da je prav toženec bil tisti, ki je povzročal škodo na tožničinem avtomobilu. Zato je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožnici v sporu uspelo dokazati, da ji je s protipravnimi dejanji škodo na vozilu skozi daljše časovno obdobje povzročal toženec.

Nadaljnji element splošnega civilnega delikta je vprašanje nastanka škode. Po 132. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu (nepremoženjska škoda). Tožnica je v tem sporu zahtevala povračilo premoženjske in nepremoženjske škode.

Glede premoženjske škode je zatrjevala, da je to škodo utrpela, ker je morala nabaviti video sistem, plačati presnemavanja video kasete, izgubila je bonitete in plačevala višje premije. Skupno je iz tega naslova zahtevala 1.222,38 EUR in pri tem pojasnila, da v ta znesek niso všteti stroški, ki jih je imela s potmi na zavarovalnico, na policijo, izgubo delovnega časa in drugih stroškov zlasti zaradi obiskov zdravnika psihiatra, specialista, osebnega zdravnika, hojo v lekarne, nabavo zdravil in drugih stroškov, ki so navedeni kot pravdni stroški zlasti s pripravo video zgoščenke s prikazi počasnih in hitrih posnetkov, ravnanja toženca na tožničinem avtomobilu (listovna št. 99 spisa). Pritožbeno sodišče je iz računov, ki jih je tožnica priložila v dokazne namene ugotovilo, da že stroški, ki jih je tožnica imela z nabavo video naprave in presnemavanja video kaset, presegajo znesek, ki ga je tožnica zahtevala iz naslova premoženjske škode. Glede na okoliščine, v katerih je tožnici nastajala škoda na vozilu, so bili stroški, ki jih je imela z nabavo video naprave in zatem presnemavanja video kaset, potrebni za to, da je ugotovila in zatem tudi preprečila vedno nove poškodbe na njenem vozilu. Gre torej za škodo, ki je v vzročni zvezi s škodnim dejanjem, ki ga je povzročal toženec, zato je pritožbeno sodišče temu denarnemu zahtevku tožnice v celoti ugodilo.

Tožnica pa je zahtevala tudi povračilo nematerialne škode, in sicer za pretrpljene dolgotrajne duševne bolečine v višini 1.669,18 EUR, za pretrpljeni strah za številna nasilna dejanja toženca v višini 2.086,46 EUR in za pomembno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti in sposobnosti tožnice zaradi permanentnega posttravmatskega stresa in posledično spremenjene osebnosti 5.007,50 EUR, skupno torej 8.763,14 EUR.

Pravna podlaga tožničinemu zahtevku za povračilo škode za nepremoženjsko škodo je v določbi člena 179 OZ, po kateri se prizna denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode ali osebnostne pravice, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Med osebnostne pravice sodi tudi pravica do nedotakljivosti v zasebnem življenju. V sodobnem življenju posameznika se pojem zasebnosti na eni strani oži (v mnogih pogledih se zaradi pojava množičnih medijev pričakuje večja izpostavljenost javnosti), po drugi strani pa se ta pojem širi in zajema vedno več vidikov življenja, kjer posameznik utemeljeno pričakuje določeno stopnjo zasebnosti. Tako je tudi tožnica v obravnavanem primeru utemeljeno pričakovala, da ji bo na najetem garažnem prostoru zagotovljena ustrezna stopnja zasebnosti in nedotakljivosti. V to varovano sfero pa je grobo, naklepno in sistematično posegel toženec. Pravni red tožnico pred takšnim dejansko ugotovljenim posegom varuje tudi z odškodnino zaradi utrpelih duševnih bolečin, ki so v tožničinem primeru dokazane tako z izvedeniškim mnenjem prim. dr. J.J., kot tudi z izpovedjo same tožnice.

Izvedenec prim. mag. J.J. je ugotovil, da je tožnica zaradi več kot deset let ponavljajočih se namernih poškodovanj avtomobila in spremljajočih nevšečnosti bila tako hudo vznemirjena in v strahu, da je njeno stanje opredelil z diagnozo neopredeljena anksiozna motnja, ki se je manifestirala kot bojazen, tesnobnost, depresivnost in občasna paničnost. Tožnica je zaslišana na pritožbeni obravnavi opisala, kako je doživljala dogodke, ko so se na njenem vozilu neprestano pojavljale namerne poškodbe. Bila je zelo prizadeta, še posebej, ko so se poškodbe nadaljevale tudi po najemu garažnega boksa v garažni hiši. Do vseh poškodb je prišlo vedno samo v tej garažni hiši. Škode, ki so se kar nadaljevale, so jo vedno bolj šokirale, zamujala je v službo, ker je po vsaki škodi peljala vozilo na policijo in na zavarovalnico. Bilo jo je sram, ker je morala v službi neprestano prositi, da je lahko odhajala urejat zadeve v zvezi s poškodbami. O tem sicer ni dosti govorila, trpela je bolj sama v sebi. Po vsaki poškodbi avtomobila vsaj en mesec ni funkcionirala. Bilo jo je tudi strah, zato ni mogla spati oz. se je med spanjem prebujala ali imela grde sanje. Mož se je ves čas jezil nanjo, ker je neprestano jokala. Prav zaradi teh dogodkov se je po upokojitvi izselila iz A. in se preselila v P., to je v povsem drugo okolje, kar ji je bilo težko, vendar je to storila zato, ker je vsakič, ko je videla toženca, ki je šel iz bloka, potem, ko je ugotovila, da ji dejansko škodo povzroča on, bila vsa potna, saj ni vedela ali bo njen avto ponovno poškodovan.

Tožničina izpoved o duševni stiski, ki je izvirala prav iz hudega vznemirjenja zaradi ponavljajočih se poškodovanj in spremljajočih nevšečnosti in jo je potrdil izvedenec prim. mag. J.J., ki je v izvedenskem mnenju povedal, da se duševne bolečine, vendar v milejši obliki pojavljajo še sedaj in da so se te težave stopnjevale, še posebej pa so bile hude potem, ko je tožnica ugotovila, da ji škodo povzroča sosed, dokazuje, da je trpela duševne bolečine zaradi toženčevega posega v njeno zasebnost. Strah se je ob dogodkih začel pojavljati po smrti bivšega moža, to je leta 1993, ko je tožnica spoznala, da ji škodo povzroča nekdo drug in ne njen bivši mož. Ko so bile težave zelo intenzivne, je potrebovala specialistično obravnavo. Vse te okoliščine utemeljujejo tožničin denarni zahtevek za utrpelo nepremoženjsko škodo. Denarna odškodnina se za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti prisodi, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. V 179. členu OZ našteti pojmi o vrstah nepremoženjske škode so harmonično usklajeni. Tožnica je v odškodninskem zahtevku uveljavljala tri oblike škod, vendar je njeno škodo mogoče opredeliti le kot duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Za takšno škodo pa je zakonodajalec predvidel enotno odškodnino, saj je poseg v osebnostne pravice enotna oblika škode. Ker v konkretnem primeru ugotovljeno dejansko stanje dokazuje, da so podani vsi elementi odškodninskega delikta, je pritožbeno sodišče upoštevaje vse konkretne okoliščine priznalo odškodnino v enotnem znesku 3.000,00 EUR, saj ocenjuje, da je to pravična odškodnina glede na podobne primere v sodni praksi. Višji tožničin zahtevek ni utemeljen, saj odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Zato je v delu, kjer zahteva tožnica, da se njeni pritožbi v celoti ugodi, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo o glavni stvari, je moralo v skladu s 165. členom ZPP spremeniti tudi odločbo o stroških postopka. Skupno je tožnica uspela z nekaj manj kot polovico zahtevka. Tožničine stroške je pritožbeno sodišče skupno odmerilo na 5.174,62 EUR. Tožnici ni moglo priznati stroškov, ki jih je imela s prevozom na dve obravnavi iz M. do K. in nazaj, ker teh stroškov v stroškovniku njen pooblaščenec ni konkretiziral. Na podlagi drugega odstavka 163. člena ZPP mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, ki jih zahteva. Sodišče ni dolžno namesto stranke ugotavljati konkretnih stroškov. Iz podatkov spisa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnica plačala predujem za izvedensko delo Ministrstva za notranje zadeve, Generalne policijske uprave, Centra za forenzične preiskave Ljubljana v višini 800,00 EUR, pritožbeno sodišče pa ji je za te stroške priznalo samo znesek, ki je bil izplačan temu izvedencu, to je 194,00 EUR. Razliko ji bo moralo sodišče vrniti (listovna št. 166 spisa). Polovica tožničinih stroškov, kolikor ji mora povrniti toženec, znaša zato 2.587,31 EUR. Toženčevi stroški pa so bili odmerjeni z izpodbijano sodbo v višini 3.358,48 EUR, vendar je tožnica v pritožbi pravilno opozorila, da je 20% DDV napačno izračunan v višini 810,84 EUR, saj bi moral biti priznan le v višini 405,40 EUR, zato je pritožbeno sodišče ta znesek ustrezno korigiralo tako da znašajo stroški toženca 2.953,08 EUR in ker je tožnica tožencu dolžna povrniti glede na uspeh v pravdi polovico njegovih stroškov, mu je dolžna povrniti 1.476,54 EUR. Po pobotanju stroškovnih odločitev je zato toženec dolžan tožnici plačati še 1.110,77 EUR stroškov postopka. V teh stroških so zajeti že tudi stroški zadnje pritožbe in pritožbene obravnave.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo, s katero je delno spremenilo prvostopenjsko odločbo, izdalo na podlagi 1. alinee 358. člena ZPP.