Jedro

Ker je Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča določal, da v arondacijskem postopku pripojeno zemljišče postane družbena lastnina, zemljišče, ki ga dobi v odškodnino prejšnji lastnik pripojenega zemljišča pa postane njegova lastnina, ni potreben še vpis v zemljiško knjigo kot pridobitni način za pridobitev lastninske pravice na tem v odškodnini prejetem zemljišču.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi: "1. Toženka F. M. je dolžna izstaviti tožniku J. B. za zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere se bodo parcele št. 780/2, 780/3, 780/4 in 780/5 odpisale od vl.št. 846 k.o. in pripisale k vl. št. 43 iste k.o., ki je last tožnika J. B., v 15-ih dneh pod izvršbo.

2. Toženka F. M. je dolžna izročiti J. B. v posest in uživanje v točki 1. našteta zemljišča v 15-ih dneh pod izvršbo.

3. Toženka je dolžna povrniti tožniku 95.297,00 SIT njegovih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.2.1999 dalje do plačila, v 15-ih dneh in pod izvršbo." Toženka je dolžna povrniti tožniku 44.324,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2000 dalje do plačila v 15-ih dneh in pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna izstaviti tožniku za zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere se bodo parcele št. 780/2, 780/3, 780/4 in 780/5 odpisale od vl.št. 846 k.o. ... in pripisale k vl.št. 43 iste k.o., ki je last tožnika, in da je dolžna izročiti tožniku v posest in uživanje navedena zemljišča. Glede na tako odločitev o glavni stvari je zavrnilo tudi tožnikov stroškovni zahtevek, hkrati pa je naložilo tožniku dolžnost povrniti toženki njene pravdne stroške, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na znesek 97.353,40 SIT. Sodišče prve stopnje je tako odločilo, ker je menilo, da odločba Komisije za arondacijo z dne 3.12.1964, na podlagi katere zatrjuje tožnik, da je na obravnavanih parcelah pridobil lastninsko pravico, ni postala pravnomočna, v zemljiški knjigi ni bil izveden vpis lastninske pravice na tožnikove lastninske prednike, dejstvo, da je tožnik nepremičnine, katerih izročitev zahteva, imel v posesti in jih užival, pa je za utemeljenost tožbenega zahtevka brez pomena.

Obravnavane nepremičnine so ostale v družbeni lastnini, na stvari, ki je v družbeni lastnini pa lastninske pravice ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem.

Tožnik je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo iz vseh v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov kot uveljavljanih. Navaja, da je razlogovanje izpodbijane sodbe posledica nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi česar so tudi zaključki o dejanskem stanju nepravilni in nepopolni, sodba pa nima razlogov o okoliščinah, ki so bistvene za odločitev, kar pomeni tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je prezrlo dejstvo, da so v upravnem postopku Kmetijska zadruga ... ter J. in A. B. sporazumno dne 4.11.1964 predlagali spremembo že pravnomočne odločbe arondacijske komisije z dne 19.11.1963. Po tem sporazumu so bile prav tiste parcele, ki so predmet te pravde, dane J. in A. B. kot odškodnina za arondirana zemljišča. Sledila je odločba z dne 3.12.1964. Iz pravnega pouka odločbe in Zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč pa izhaja, da zoper tisti del odločbe, ki se nanaša na odškodnino, ni dovoljena niti pritožba niti upravni spor. Zgoraj citirani predpis torej opredeljuje odločbo z dne 3.12.1964 v delu o odškodnini kot pravnomočno odločbo. Sodba nima razlogov o tem, da pridobi stranka lastninsko pravico na nepremičnini že na podlagi pravnomočne odločbe državnega organa, niti razlogov o tem, da je bila volja strank iz upravnega postopka glede arondacije, ki je bila izražena na zapisnik z dne 4.11.1964 tudi dolga desetletja realizirana s tem, da je tožnik, pred njim pa njegova posestna prednika, ta zemljišča nemoteno užival in izkoriščal. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik s pritožbenimi navedbami, da sodba nima razlogov o okoliščinah, ki so bistvene za odločitev, očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar sodišče prve stopnje takšnih kršitev ni zagrešilo. Ta pritožbeni razlog ni podan.

Neutemeljeno očita tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pač pa utemeljeno zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik zahteva od toženke s tožbo izročitev zemljišč v posest in izstavitev zemljiškoknjižne listine, na osnovi katere se bo tožnik lahko vpisal v zemljiški knjigi pri teh zemljiščih kot lastnik (37. člen ZTLR). Tožnik mora torej kot lastnik dokazati svojo lastninsko pravico na zemljiščih in pritožbeno sodišče meni, da je tožnik to lastninsko pravico v postopku tudi dokazal. Pritožbeno sodišče namreč meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da ni pravnomočna odločba arondacijske komisije skupščine Občine ... z dne 3.12.1964, s katero so bila v zameno za arondirana zemljišča tožnikovim lastninskim prednikom kot odškodnina za pripojeno zemljišče dana v last kmetijska zemljišča iz družbene lastnine, med drugim tudi zemljišča obravnavanih parcelnih številk. V času izdaje arondacijske odločbe veljavni Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča je v 3. odstavku 63. člena med drugim določal, da pripojeno zemljišče postane družbena lastnina, zemljišče, ki ga dobi v odškodnino prejšnji lastnik pripojenega zemljišča, pa njegova lastnina in v 65. členu, da zoper odločbo o odškodnini ni dovoljena pritožba in ni mogoč upravni spor. Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča je torej določil, da se lastninska pravica v odškodnino danih zemljišč pridobi že s pravnomočno odločbo, zaradi česar torej za pridobitev lastninske pravice ni bil potreben še vpis v zemljiško knjigo kot pridobitni način (2. odstavek 20. člena ZTLR). Vpis v zemljiški knjigi bi bil torej v tem primeru le deklaratornega značaja in določba v odločbi, da "lahko" zemljiškoknjižno izvedbo po tej odločbi uredi katerakoli od strank, ne pomeni, da bi odločba morala biti poslana v zemljiško knjigo zaradi vpisa lastninske pravice. Ni torej pravno odločilno dejstvo za odločitev v tej zadevi, da v zemljiški knjigi ni bil izveden vpis lastninske pravice v odškodnino prejetih zemljišč na tožnikove lastninske prednike, kajti tožnikovi lastninski predniki so pridobili lastninsko pravico že na podlagi pravnomočne odločbe z dne 3.12.1964. Odločba pa je zanesljivo postala pravnomočna, čeprav na njej ni klavzule pravnomočnosti. V odločbi je izrecna določba, da preide posest in uživanje zemljišč na nove lastnike s pravnomočnostjo te odločbe. Tožnikovi lastninski predniki pa so zemljišča imeli v posesti in uživanju, kar je nesporno, kot je zapisalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje, le da tega dejstva zmotno ni štelo za pravno odločilno dejstvo.

Na obravnavanih zemljiščih so torej lastninski predniki tožnika pridobili lastninsko pravico, ker je odločba z dne 3.12.1964 zanesljivo postala pravnomočna, ker so tožnikovi lastninski predniki ta zemljišča imeli v posesti in uživanju, vpis v zemljiško knjigo pa ni bil potreben za pridobitev lastninske pravice na obravnavanih zemljiščih kot pridobitni način. Tožnik kot pravni naslednik pokojnih staršev J. B. in A. B. zato upravičeno terja od toženke kot zemljiškoknjižne lastnice obravnavanih zemljišč izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na obravnavanih zemljiščih in izročitev teh zemljišč v posest (37. člen ZTLR).

Primerjava obravnavane zadeve s pravdno zadevo P 152/95 istega sodišča, pa ni mogoča, kajti v zadevi P 152/95 tožnik ni dokazal pravnega naslova za pridobitev zemljišč v last, temveč je dokazal le posest in uživanje teh zemljišč. Zato dejanska oblast na zemljiščih ni mogla biti odločilnega pomena.

Utemeljeni pritožbi je bilo torej treba ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti, ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo (4. točka 373. člena ZPP/77).

Glede na spremembo odločitve o glavni stavri je bilo treba spremeniti tudi stroškovni izrek in odločiti, da je toženka dolžna povrniti tožniku njegove stroške pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji (2. odstavek 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP/77).

Pravdne stroške tožnika je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo, odmera pa je razvidna iz stroškovnikov v spisu.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, so bile v tej sodbi uporabljene določbe ZPP, Ur.l. SRFJ 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92.