Jedro

V lastninskem sporu zaradi nepremičnine sme pravdno sodišče odločiti, da mora tisti, ki jo je dobil na podlagi sklepa o dedovanju po končanem denacionalizacijskem postopku in postal tudi njej zemljiškoknjižni lastnik, vrniti v last in posest nepremičnino tistemu, ki jo je dobil v arondacijskem postopku v last in posest, pa čeprav se ni vknjižil kot njen lastnik.

Sodišče sme tudi presoditi, ali je odločba, izdana v upravnem postopku, pravnomočna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka izstaviti tožniku zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bi se par. št. 780/2, /3, /4 in /5 odpisale od vl. št. 846 k.o... in pripisale k tožnikovemu vl. št. 43 iste k.o., ter izročiti te parcele tožniku v uživanje in posest. Ugotovilo je namreč na podlagi razpoložljivih podatkov, da arondacijska odločba št... z dne 3.12.1964, s katero naj bi pridobila lastninsko pravico na obravnavanih parcelah tožnikova pravna prednika, ni postala pravnomočna in ni bila poslana zemljiški knjigi. Tožnik tudi ni mogel priposestvovati parcel, ker so ostale v družbeni lastnini. Odločilno je, da je toženka postala lastnica obravnavanih parcel na podlagi dedovanja, potem ko jih je njen lastninski prednik dobil vrnjene v denacionalizacijskem postopku.

Sodišče druge stopnje je na tožnikovo pritožbo to sodbo spremenilo, tako da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Oprlo se je na v času izdaje arondacijske odločbe veljavni Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ki je v tretjem odstavku 63. člena med drugim določal, da pripojeno zemljišče postane družbena lastnina, zemljišče, ki ga dobi v odškodnino prejšnji lastnik pripojenega zemljišča, pa njegova lastnina. V 65. členu pa določa, da zoper odločbo o odškodnini ni dovoljena pritožba in ni mogoč upravni spor. Tako vpis v zemljiško knjigo za pridobitev lastninske pravice ni bil potreben. Odločba je zanesljivo postala pravnomočna, čeprav ni na njej klavzule o tem.

Proti tej sodbi je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo sodbe, tako da bo zavrnjena pritožba tožeče stranke in v celoti potrjena prvostopna sodba. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 1. točko 358. člena Zakona o pravdnem postopku je podana, zato ker je pritožbeno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje. Prvo sodišče je ugotovilo, da arondacijska odločba ni postala pravnomočna, drugo pa, da je "zanesljivo postala pravnomočna". Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker je prezrlo določila Zakona o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941. Obči državljanski zakonik (prav: Občni državljanski zakonik - ODZ) pa je določal v pravilu 431 kot pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini vpis v javne knjige. Tudi ni upoštevano, da je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na parcelah z dedovanjem, potem ko jih je njen lastninski prednik dobil vrnjene. Odločba o denacionalizaciji in sklep o dedovanju sta postala pravnomočna, toženki pa tudi ni mogoče očitati kakršnekoli nedobrovernosti. Tožeča stranka je v denacionalizacijskem postopku neuspešno skušala uveljaviti lastninsko pravico na obravnavanih parcelah.

Tožnik v odgovoru na revizijo opozarja, da ni šlo za ugotavljanje dejanskega stanja marveč za uporabo prava, kar zadeva ugotavljavnje pravnomočnosti. Pravno pravilo paragrafa 431 ODZ se nanaša izključno na način pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla, ne pa tudi na podlagi odločbe upravnega organa, saj takrat takšen način pridobitve lastninske pravice sploh ni bil uzakonjen.

Državno tožilstvo se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Najprej naj bo pojasnjeno, da je v tej zadevi treba uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP), ker določa novi Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP 1999), da se v primerih, če je bila pred uveljavitvijo tega zakona izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, ta nadaljuje po dosedanjih predpisih (prvi odstavek 498. člena). Novi zakon je začel veljati 14.7.1999 (503. člen ZPP 1999), sodba na prvi stopnji pa je bila izdana 4.2.1999. Ne gre za očitano procesno kršitev. Presoja pravnomočnosti upravne odločbe, ki jo je opravilo pritožbeno sodišče na podlagi podatkov, ki jih je imelo na voljo in jih je pretehtalo že prvo sodišče, ne pomeni ugotavljanja drugačnega dejanskega stanja, marveč le uporabo prava. Na podlagi predložene upravne odločbe, izdane v arondacijskem postopku (odločba arondacijske komisije Skupščine občine ..., št... z dne 3.12.1964), pri čemer v tej pravdi ni bilo zatrjevano in ne dokazovano, da bi bila kdaj kasneje spremenjena ali da je bila v zvezi z njo sodno določena odškodnina, je pritožbeno sodišče smelo in tudi je pravilno ugotovilo, da je postala pravnomočna. Gre za tisti del odločbe (II. in III. točka), pomemben za rešitev tega civilnega spora, ki določa odškodnino v naravi - s prepustitvijo v last tu obravnavanih parcel. Takrat veljavni Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 s spremembami in dopolnitvami do št. 12/65 - TZIKZ), na podlagi katerega je bila izdana ta odločba, je določal v drugem odstavku 65. člena (oziroma 46. člena prečiščenega besedila - Uradni list SFRJ, št. 25/65), da zoper odločbo o odškodnini ni dovoljena pritožba in ni mogoč upravni spor. Takrat veljavni Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list FLRJ, št. 52/56, p.b. št. 18/65) je v 11. členu (takšno določbo pa sta imela tudi kasneje znana zakona o upravnem postopku) določal, da je mogoče odločbo, zoper katero ni dovoljena pritožba in tudi ni mogoč upravni spor (pravnomočna odločba), stranka pa je pridobila z njo določene pravice, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo v primerih, ki so z zakonom določeni. Gre torej, in tako tudi v tem primeru, za formalno pravnomočnost (ni več možnosti vložiti redna pravna sredstva v upravnem postopku in sprožiti upravni spor) in za materialno pravnomočnost (ki nastane pri tistih formalno pravnomočnih upravnih odločbah, s katerimi je stranka pridobila neke pravice). Tožnikova pravna prednika sta takrat pridobila lastninsko pravico na spornih parcelah, danih jima kot odškodnina. Pritožbeno sodišče potemtakem ni ugotavljalo drugačnega dejanskega stanja, marveč le ugotovilo, da je obravnavani del upravne odločbe postal pravnomočen.

Pritožbeno sodišče je nadalje zavzelo pravilno stališče, da za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi odločbe državnega organa ni nujna vknjižba takšne lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ali drugače: vknjižba je v takšnih primerih le deklaratorne narave. Zakon je namreč takrat določal, da postane zemljišče, ki ga dobi v odškodnino prejšnji lastnik pripojenega zemljišča, njegova lastnina (tretji odstavek 63. člena oziroma 46. člen p.b. TZIKZ). Zakon torej ni terjal tudi vknjižbe lastninske pravice za veljavno pridobitev lastninske pravice. Kaj takšnega niso terjala niti pravna pravila ODZ, na katera posebej opozarja revizija. Ta pravila so določala kot pridobitne naslove pogodbo, odredbo za primer smrti, sodniški izrek ali naredbo zakona (paragraf 424 ODZ). Med zadnjo omenjeno podlago je mogoče uvrstiti tudi odločbo upravnih organov, izdano na podlagi zakona. Spričo takratnih družbenih in državnopravnih razmer (izdaja ODZ leta 1811 in novel 1914, 1915 in 1916) namreč ni bilo potrebno navajati odločb državnih organov.

Pravila so nadalje res določala kot pogoj za pridobitev lastninske pravice tudi pridobitni način in to pri nepremičninah z vpisom v javne knjige, vendar le za primere, kjer je bila podlaga prenosa lastninske pravice "pridobitni posel" (paragraf 431 ODZ) in torej ne tudi pri pridobitvi lastnine na podlagi "naredbe zakona". Sicer pa je tudi Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR) kot pretežna uzakonitev do takrat veljavnih in uporabljenih pravnih pravil stvarnega prava, določil, da se lastninska pravica pridobi med drugim z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon (drugi odstavek 20. člena). Za takšno pridobitev v nadaljnjih določbah zakon ne predpisuje pridobitnega načina. To je prepuščeno posameznim predpisom, ki lahko določijo, da je potreben tudi pridobitni način - vknjižba, ali pa ne. Kot rečeno, v predpisih o arondaciji to ni bilo določeno. Tožeča stranka je torej veljavno pridobila lastninsko pravico na spornih zemljiščih, ki so ji bila tudi izročena v posest, pa čeprav odločba ni bila izvedena v zemljiški knjigi.

V zvezi s tem naj bo še omenjeno, da večkratno sklicevanje tožene stranke na stališče vrhovnega sodišča v zadevi teh pravdnih strank P 152/95, da je tudi v takšnih primerih nujen vpis v javno knjigo, ni produktivno, saj je bil ključ za rešitev v omenjenem sporu v dejstvu, da tožnik sploh ni predložil odločbe, s katero naj bi pridobil tam sporne parcele, ne pa v tem, ali je bila odločba zemljiškoknjižno izvedena. V obrazložitvi neke sodne odločbe le navrženo mnenje (obiter dictum), ki se ne tiče same odločitve, ni podlaga, na katero bi se lahko uspešno sklicevala stranka v drugi zadevi.

Pritožbeno sodišče sicer res ni v obrazložitvi svoje odločbe posebej omenilo, da je toženka pridobila lastninsko pravico na podlagi dedovanja, potem ko je njen lastninski prednik dobil vrnjene parcele v denacionalizacijskem postopku, ni pa mogoče trditi, da tega dejstva ni upoštevalo. Revizija očitno meri s poudarjanjem pravnomočnosti odločb v zapuščinskem in denacionalizacijskem postopku, da sodišče ne bi moglo iti mimo ali prek njiju. Tu gre za lastninski spor med fizičnima osebama, ki sta isto nepremičnino pridobili z dedovanjem po tistem, ko sta njuna pravna prednika dobila v last nepremičnino na podlagi odločb državnih organov (arondacijske in denacionalizacijske), le da je toženka vknjižena v zemljiški knjigi. Tudi ta vknjižba je deklaratorne narave, ker tudi Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I s spremembami in dopolnitvami do št. 66/2000 - ZDEN) ne predpisuje za vrnitev nepremičnine vknjižbe v zemljiško knjigo kot konstitutivnega akta, deklaratorne narave pa je tudi vknjižba na podlagi sklepa o dedovanju. Ker gre potemtakem za lastninski spor, sme in mora o njem odločiti sodišče, pa čeprav se tožena stranka sklicuje na pravnomočno upravno odločbo kot podlago za zemljiškoknjižni vpis. V takšnem primeru ne velja načelo prirejenosti upravnih in sodnih odločb (razlog iz prvega odstavka 12. člena ZPP), ker gre tu za vprašanje lastninske pravice v sporu med fizičnima osebama. Ustava RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 in 66/2000 - URS) namreč utemeljuje pravico do sodnega varstva, tako da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah odloča sodišče (prvi odstavek 23. člena). Pravico do zasebne lastnine uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine (33. člen URS). Za varovanje takšne pravice in svoboščine zagotavlja ne le sodno varstvo, marveč tudi odpravo posledic, če so te kršene (četrti odstavek 15. člena URS), takšne pravice in svoboščine pa se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek tega člena). Na podlagi teh ustavnih načel in zagotovil je tako sodišče poseglo s svojo odločbo v obstoječe zemljiškoknjižno stanje, s tem da mora toženka izročiti lastniku za zemljiško vknjižbo primerno listino, s katero bo vzpostavljeno lastninsko razmerje, kot je nastalo z odškodninskim delom arondacijske odločbe. Ob tem, ko sta tožnikova prednika že na podlagi te odločbe pridobila lastninsko pravico (in nepremičnino v posest), je očitno, da upravni organ v denacionalizacijskem postopku ne bi smel odločiti, da se toženkinemu pravnemu predniku vrne obravnavano nepremično premoženje, ker je pač bila na njem lastninska pravica fizične osebe (tretji odstavek 16. člena ZDEN). Smoter ZDEN - popraviti oziroma odpraviti krivice bi bil sicer izigran, ker bi tožnik izgubil lastninsko pravico na spornem zemljišču, hkrati pa ne bi mogel več postaviti zahteve za vrnitev svojih zemljišč, ki so bila pripojena v arondacijskem postopku, zaradi poteka roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo (64. člen ZDEN). Lastninska pravica pa se sme odvzeti samo pod pogoji, predpisanimi z zakonom (8. člen ZTLR).

Na zadnjo revizijsko trditev, da je tožnik neuspešno uveljavljal lastninsko pravico v denacionalizacijskem postopku (toženke) za sporne parcele, velja odgovoriti, da gre tu za novoto, ki ni dovoljena v revizijskem postopku (tretji odstavek 385. člena ZPP), vrhu tega pa revidentka te trditve niti ne dokazuje s pravnomočno odločbo.

Uveljavljena revizijska razloga po povedanem nista podana in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP), tožeči stranki pa povrnitev takšnih stroškov ne gre, ker ti niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odgovor na revizijo namreč ni prinesel nič takšnega, kar bi pripomoglo k lažji rešitvi zadeve.