Jedro

Spričo dejstva, da je tožnik že v letu 1987 zaključil s svojimi delovnimi aktivnostmi pri prvi toženi stranki (medtem ko je bil na primer Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno sprejet in spreminjan šele v letih od 1996 dalje), presoja krivdne odgovornosti prve tožene stranke v obravnavanem primeru ni možna brez upoštevanja splošne ravni znanstvenih dognanj o učinkih azbesta v času od leta 1954 do leta 1987 na območju tedanje SFRJ. Ker je sklep sodišč prve in druge stopnje o krivdni odgovornosti prve tožene stranke izpeljan iz očitane ji opustitve ukrepov za varnost pri delu in ker je nujni pogoj za opredelitev neke opustitve kot nedopustne kršitev dolžnostnega ravnanja, bi bilo treba ob povedanem najprej odgovoriti na vprašanje, kateri bi pa bili tisti dolžnostni ukrepi, ki bi pomenili "ustrezno zaščito pred azbestnim prahom" in izvedbo katerih naj bi prva tožena stranka kot tedanji tožnikov delodajalec opustila.

Izrek

Reviziji prve tožene stranke A. d.d., A., se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v obsodilnem delu odločitve glede nje razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka prve tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Reviziji tožeče stranke in druge tožene stranke B. d.d. se zavrneta.

Tožeča stranka in druga tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik, rojen 4.12.1930, je bil ves čas svoje delovne dobe od leta 1954 do upokojitve leta 1987 sicer zaposlen (v delovnem razmerju) pri prvi toženi stranki, vendar je praktično vso delovno dobo opravljal različna gradbena in vzdrževalna dela - v zadnjih letih pretežno kot gradbeni delovodja - pri drugi toženi stranki in na njenih objektih, kjer je prihajal v stik z azbestom. Pristojna interdisciplinarna komisija je z odločbo z dne 16.12.1999 verificirala pri tožniku poklicno bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu - plaki parietalne plevre. Tožnik je zahteval solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo od obeh toženih strank.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožniku za škodo kot posledico poklicne bolezni (neodvisno od katere je bilo pri njem ugotovljeno, da se že vrsto let zdravi zaradi povišanega krvnega tlaka in da je bila njegova osnovna bolezen že predhodno diagnosticirana kot "hipertenzivna srčna bolezen brez zastojne srčne odpovedi") prva tožena stranka kot delodajalec krivdno odgovorna, druga tožena stranka pa za isto škodo po pravilih o objektivni odgovornosti, in je obema toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo odškodnine v znesku 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2002 dalje ter plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 137.348,00 SIT z enako odločitvijo o zamudnih obrestih od tega zneska, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku na prvi stopnji prisojeni znesek predstavlja vsoto priznanih mu odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode kot posledice poklicne bolezni, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 2.000.000,00 SIT (od zahtevanih 3.000.000,00 SIT), za strah prav tako v znesku 2.000.000,00 SIT (od zahtevanih 3.000.000,00 SIT) ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.000.000,00 SIT (od zahtevanih 4.000.000,00 SIT).

Sodbo sodišča prve stopnje sta s pritožbama izpodbijali v obsodilnem delu le toženi stranki. Glede odločitve o podlagi tožbenega zahtevka in s tem o solidarni odgovornosti obeh toženih strank za tožniku nastalo škodo je sodišče druge stopnje pritrdilo razlogovanju sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo njunima pritožbama zoper višino tožniku na prvi stopnji prisojene odškodnine in slednjo znižalo v skupnem znesku za 1.900.000,00 SIT - torej na 3.100.000,00 SIT (pri čemer je štelo kot primerno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 1.200.000,00 SIT, za strah v višini prav tako 1.200.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 700.000,00 SIT).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili revizije tako tožnik kot tudi obe toženi stranki. Slednji jo izpodbijata v obsodilnem delu - torej za znesek tožniku prisojene odškodnine 3.100.000,00 SIT s pp, medtem ko tožnik izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek 1.900.000,00 SIT s pp s sodbo sodišča druge stopnje znižane mu odškodnine.

Prva tožena stranka se v reviziji sklicuje sicer na vse zakonsko predvidene revizijske razloge kot uveljavljane, vendar obrazloženo uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja na zgodovino poznavanja nevarnosti azbesta in navaja, da je bila v času tožnikovega službovanja od leta 1954 do leta 1987 nevarnost azbesta še povsem neznana in v zvezi z njo ni bilo nobenega predpisa, ki bi nalagal njeno upoštevanje pri varnostnih ukrepih. Proti znanim nevarnostim (na primer vdihovanje navadnih prašnih delcev) je prva tožena stranka svoje delavce zavarovala ustrezno in v skladu s predpisi. Če pa nekdo ravna v skladu z obstoječimi in veljavnimi predpisi, se mu ne more očitati malomarnosti iz razloga, ker se čez desetletja ugotovi, da tedaj predpisani ukrepi niso zagotavljali varstva pred določeno nevarnostjo. Ob tem prva tožena stranka graja tudi višino tožniku prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki po njenem mnenju odstopa od pravnega standarda pravične odškodnine in presega s sodno prakso v podobnih primerih že začrtane okvire ustreznih odškodnin za primerljive nepremoženjske škode, ter predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

Tudi druga tožena stranka po njenih navedbah vlaga revizijo "iz vseh razlogov iz 370. člena ZPP." Navaja, da je tožnik delal v gradbeništvu še pred prihodom v A. Na vprašanje, ali je že takrat prihajal v stik z azbestom, bi odgovoril izvedenec, katerega zaslišanje je predlagala na obravnavi 7.6.2002 z nalogo, da odgovori na vprašanje ali je bolezen tožnika posledica izpostavljenosti azbestu pri drugi toženi stranki. S tem v zvezi bi bila najprimernejša določitev izvedenca iz tujine, saj "gre v bistvu za prvi primer v slovenskem prostoru s področja azbestnih sporov, ki ne bi bil v povezavi z okoljem drugotožene stranke, za katerega tudi sicer ni jasno, kaj naj bi to sploh predstavljalo in bi bilo že zato prav, da se tudi o tem zavzame pravno stališče." Da druga tožena stranka spričo očitkov v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje naj ne bi predlagala, kdo konkretno bi v tujini to nalogo prevzel, je brez slehernega pomena, saj je bila tudi v drugih azbestnih sporih prepuščena izbira izvedenca sodišču. Druga tožena stranka še navaja: "Ker ima sodba pomanjkljivosti glede odločilnih dejstev, in sicer so nasprotja med tem, kar se navaja v zvezi s pozitivno delovno anamnezo v sodbi v primerjavi z zapisniki o izpovedbah v postopku in izvedenskim mnenjem oziroma med samimi temi listinami oziroma zapisniki, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka." Končno izpodbija tudi odločitev o višini tožniku pripadajoče odškodnine, ki jo ocenjuje za previsoko glede na to, da tožniku povzročajo težave še druge bolezni in da ni gotovo, da bodo simptomi poklicne bolezni napredovali. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje v smeri ugoditve njeni pritožbi, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Tožnik pa v reviziji ocenjuje kot materialnopravno zmotno znižanje s prvostopenjsko sodbo prisojene mu odškodnine na drugi stopnji. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode so bile tožniku po njegovem mnenju s sodbo sodišča druge stopnje prisojene neustrezno nizke odškodnine, pri čemer tožnik v reviziji ponovno in ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode niza vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v zneskih iz sodbe sodišča prve stopnje in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri (ali celo sploh ne) upoštevalo ter s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik se sklicuje še na konkretno navedene primere iz sodne prakse, ki jih ocenjuje kot njegovemu podobne in v katerih so bile oškodovancem prisojene bistveno višje odškodnine. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje v smeri vzpostavitve prvostopenjske sodbe.

Revizije so bile po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročene nasprotnim strankam, izmed katerih je le druga tožena stranka odgovorila na revizijo tožnika in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija prve tožene stranke je utemeljena, nista pa utemeljeni reviziji druge tožene stranke in tožnika.

O sklepu pod I. točko izreka: Prva tožena stranka A. d.d., A. utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere je dejansko stanje ostalo v postopku na prvi in drugi stopnji nepopolno ugotovljeno. Stališče o njeni odškodninski odgovornosti sta sodišči prve in druge stopnje izpeljali iz določb 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, po katerih mora škodo, ki jo delavec utrpi na delu ali v zvezi z delom, povrniti delodajalec po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti; pri tem sta sklep o obstoju krivdne odgovornosti prve tožene stranke oprli na očitek slednji, da je kot tožnikova delodajalka opustila ukrepe za varnost pri delu z obrazložitvijo, da "tožnik ni imel na voljo ustreznih zaščitnih sredstev za zaščito pred azbestnim prahom, obrazne maske iz papirja in tiste s cedilom pa niso bila ustrezna zaščita." Takšno razlogovanje samo zase v danem primeru še ne omogoča pritrditve materialnopravnemu sklepu sodišč obeh stopenj o obstoju odškodninske obveznosti prve tožene stranke. Za presojo nastanka slednje po pravilih o krivdni odgovornosti tožnikovega delodajalca za pri delu nastalo mu škodo je treba namreč upoštevati z vidika vseh elementov civilnega delikta še dvoje, in sicer: 1. pogoj za opredelitev neke opustitve kot nedopustne je nujno kršitev konkretiziranega dolžnostnega ravnanja in 2. za obstoj krivdne odgovornosti delodajalca, ki se sicer resda domneva (prvi odstavek 154. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), mora oškodovani delavec navesti, sodišče pa ugotoviti dejstva, iz katerih izhaja, da mu je škodo povzročil delodajalec.

Glede na pravkar obrazloženo ter spričo dejstva, da je tožnik že v letu 1987 zaključil s svojimi delovnimi aktivnostmi pri prvi toženi stranki (medtem ko je bil na primer Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno sprejet in spreminjan šele v letih od 1996 dalje), presoja krivdne odgovornosti prve tožene stranke v obravnavanem primeru ni možna brez upoštevanja splošne ravni znanstvenih dognanj o učinkih azbesta v času od leta 1954 do leta 1987 na območju tedanje SFRJ. Ker je sklep sodišč prve in druge stopnje o krivdni odgovornosti prve tožene stranke izpeljan iz očitane ji opustitve ukrepov za varnost pri delu in ker je nujni pogoj za opredelitev neke opustitve kot nedopustne kršitve dolžnostnega ravnanja, bi bilo treba ob povedanem najprej odgovoriti na vprašanje, kateri bi pa bili tisti dolžnostni ukrepi, ki bi pomenili "ustrezno zaščito pred azbestnim prahom" (iz izpovedbe kot priče zaslišanega tedanjega varnostnega tehnika pri prvi toženi stranki A. Š., na katero se sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe prav tako sklicuje, na primer izhaja, da "poplne zaščite pred azbestom ni" - list. št. 29 spisa) in izvedbo katerih naj bi prva tožena stranka kot tedanji tožnikov delodajalec opustila. Ker ni o vsem tem v sodbah sodišč prve in druge stopnje nobenih ugotovitev, je torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To pa je na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP narekovalo razveljavitev obsodilnega dela sodb sodišč druge in prve stopnje glede prve tožene stranke ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo v ponovljenem postopku mogoče dokazovanje dopolniti v že nakazani smeri in nato o zahtevku tožnika zoper prvo toženo stranko kot morebitno solidarno odškodninsko zavezanko ponovno odločiti.

Izrek o stroških revizijskega postopka prve tožene stranke temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

O sodbi pod II. točko izreka: Ker graja odločitev o podlagi tožbenega zahtevka tudi druga tožena stranka B. d.d., je revizijsko sodišče v nadaljevanju presojalo najprej razloge iz njene revizije s tem v zvezi. Takoj je treba poudariti, da pravilnemu in v sodni praksi utrjenemu stališču sodišč prve in druge stopnje o tem, da je azbest (sedaj splošno) znana nevarna snov, azbestno - cementna proizvodnja pa nevarna dejavnost v pomenu določbe 173. člena ZOR, druga tožena stranka ne ugovarja. Iz te njene nevarne dejavnosti (s katero se je ukvarjala) izpeljano objektivno odgovornost po 174. členu ZOR odklanja smiselno z izražanjem dvoma o tem, ali je bolezen tožnika res posledica njegove izpostavljenosti azbestu pri drugi toženi stranki ter z očitki procesnopravne narave v zvezi z ugotavljanjem te okoliščine v postopku na prvi in drugi stopnji. Ni povsem jasna miselna pot, po kateri je druga tožena stranka prišla do sklepa, da "gre v bistvu za prvi primer v slovenskem prostoru s področja azbestnih sporov, ki ne bi bil v povezavi z okoljem drugotožene stranke" - s čimer utemeljuje tudi svoj predlog za angažiranje še izvedenca iz tujine. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja namreč ravno obratno: tožnikova poklicna bolezen je posledica njegove izpostavljenosti azbestnemu prahu v času 33-letnega opravljanja gradbenih in vzdrževalnih del na območju in za potrebe tovarne B., pri čemer je "azbestni prah prihajal izključno iz drugotožene stranke" (zadnji odstavek na 5. strani in drugi odstavek na 6. strani prvostopenjske sodbe). Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejstev pa revizije spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče vložiti. Če druga tožena stranka morda odreka ustreznost izboru dokaznega standarda zanje, ji je treba odgovoriti, da imajo ta dejstva oporo v ugotovitvah pristojne verifikacijske komisije, v izpovedbah zaslišanih prič in tožnika kot stranke ter v mnenju izvedenke - ne da bi bilo mogoče stopnje njihove verjetnosti kakorkoli zmanjševati morda s trditvami druge tožene stranke na primer o tem, da je tožnik že pred letom 1954 zidal stanovanjske bloke ... Smiselno iz teh razlogov je sodišče prve stopnje tudi odreklo potrebo po predlaganem angažiranju še drugega izvedenca iz tujine, medtem ko je pripisalo le obrobni pomen okoliščini, da druga tožena stranka ni pojasnila, kdo konkretno bi v tujini nalogo izvedenstva prevzel. V odgovor revizijskim trditvam o nekih nasprotjih "v zvezi s pozitivno delovno anamnezo" pa zadošča, da druga tožena stranka zatrjevanega nasprotja ni uspela razumljivo artikulirati, še manj pa konkretizirati - kar bi spričo izostanka slehernega formalnopravnega preizkusa v revizijskem postopku po uradni dolžnosti morala najmanj storiti za uspeh z uveljavljanjem procesne kršitve kot revizijskega razloga. Pravnomočna odločitev o odškodninski odgovornosti druge tožene stranke za tožniku nastalo škodo je torej materialnopravno pravilna in tudi neobremenjena s procesnimi kršitvami, ki jih je kot revizijske razloge poskušala uveljaviti druga tožena stranka.

Pravnomočno sodbo v delu odločitve o višini tožniku pripadajoče odškodnine za nepremoženjsko škodo izpodbijata tako tožeča kot tudi druga tožena stranka. Vendar je mogoče obema hkrati odgovoriti, da neutemeljeno, saj so bile z odločitvijo na drugi stopnji vse tiste pravno upoštevne okoliščine, na katere se revidenta v postopku z izrednim pravnim sredstvom poudarjeno sklicujeta, ustrezno upoštevane. Res je tožniku prisojena odškodnina nekoliko nižja od odškodnin, ki so bile doslej v sodni praksi že priznane oškodovancem zaradi azbestnih obolenj - na kar se sklicuje tožnik v reviziji, vendar je treba upoštevati, da je bilo za čas od tožnikove upokojitve 1987 do kontrolnega pregleda v letu 2001 ugotovljeno, da pri njem kljub temu dolgemu obdobju ni "bistvenega poslabšanja parametrov" in da je njegove težave ob tudi siceršnji starosti v večji meri pripisati osnovni in nepoklicni bolezni kot pa poklicni bolezni. Prav z upoštevanjem vseh konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode se pokaže tožniku odmerjena odškodnina zanjo kot odraz uresničitve zahteve po enotnem obravnavanju škod različnega obsega in določanju odškodnin zanje v ustreznih razmerjih - in to prav v smeri nujne upoštevnosti različnih okoliščin vsakega posamičnega primera po eni strani ter sorazmerne usklajenosti višine odškodnin za po obsegu različne nepremoženjske škode po drugi strani.

Ker se po obrazloženem izkaže, da v revizijah druge tožene stranke in tožnika uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba njuni reviziji na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeni zavrniti. Pri tem revizijsko sodišče kljub upoštevnosti revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti tudi ni moglo posegati v odločitev o začetku teka zamudnih obresti od tožniku prisojene odškodnine, saj se slednji zoper sodbo sodišča prve stopnje (njen zavrnilni del) ni pritožil. Odločitev o stroških revizijskega postopka druge tožene stranke in tožnika v zvezi z njunima revizijama je posledica njunega neuspeha v tem postopku z izrednimi pravnimi sredstvi in temelji na določbah 154. člena ZPP, odločitev o stroških druge tožene stranke v zvezi z odgovorom na tožnikovo revizijo pa temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, saj jih glede na stanje stvari in vsebino odgovora na revizijo ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.