Jedro

Azbestni prah je nevarna snov, azbestnocementna proizvodnja pa je nevarna dejavnost in vdihavanje azbestnega prahu hudo škoduje zdravju. Razvoj poklicne bolezni plaki parietalne plevre, ki je posledica vdihavanja tega prahu, pomeni škodo, za katero odgovarja drugotožena stranka, ker predstavlja proizvodnja, v kateri se je uporabljal azbest, nevarno dejavnost. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo nima značaja reparacije, temveč le značaj satisfakcije.

Izrek

Pritožbama se deloma ugodi, zato se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se njen izrek glasi: »Toženi stranki P. in S. sta dolžni plačati tožniku 3.100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.06.2002 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 21.999,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.06.2002 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.« Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 61.940,00 SIT v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da morata toženi stranki solidarno plačati tožeči stranki odškodnino zaradi poklicne bolezni - plaki parietalne plevre odškodnino v znesku 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.06.2002 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 137.348,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.06.2002 do plačila. V preostalem delu pa je sodišče višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili prvo in drugo tožena stranka. Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so bili spoštovani ukrepi varstva pri delu, ki so bili v tistem času na razpolago. Priča A. Š. je povedal, da so delavci imeli najrazličnejše respiratorje tudi take s cedilom oziroma vsa varovala, ki so bila na razpolago. Zaščitnih sredstev, ki bi v celoti preprečevala vdor azbestnega prahu pa ni bilo na razpolago. Sodišče bi zato moralo pojasniti, katero ravnanje oziroma opustitev tožene stranke je v nasprotju s takratnimi predpisi in v vzročni zvezi z nastalo posledico – azbestozo tožeče stranke. Tožeča stranka je vsaj soodgovorna za nastalo škodo, kajti kot delovodja je bil zadolžen in odgovoren za izvajanje predpisov varstva pri delu. Sodišče prve stopnje je v celoti poklonilo vero izvedenki dr. M., čeprav v svojem izvedeniškem mnenju ne loči delovnega mesta od objektov na katerih je verjetno delal tožnik kot gradbeni delovodja. Nadalje prvotožena stranka meni, da je prisojena odškodnina previsoka, ker gre za lažja obolenja plake. Težave, ki jih ima tožeča stranka pa so običajne težave starejše generacije, kamor tožnik spada.

Drugotožena stranka pa v svoji pritožbi navaja, da tožnik ni bil nikoli zaposlen pri drugotoženi stranki. Nosilec rizika obratovanja je le prvotožena stranka. Ona bi morala poskrbeti za ustrezno zaščito svojih delavcev, kajti nobenega dokaza ni, da bi drugotožena stranka v zvezi s tožnikom sklepala kakršnokoli pogodbo za opravljanje dela pri njej in v zvezi s tem prevzemala kakršenkoli riziko. Nadalje tudi ni izkazano, da je tožnikova bolezen posledica azbestnega prahu. Nobenega dokaza ni, da bi tožnik delal v A. oziroma okolici od leta 1954 dalje. Vsi pisni dokazi kažejo na to, da je tožnik pričel delati v GE A. od 01.01.1980. Tudi izvedenka zamenjuje lokacije, ker naj bi tožnik delal na delovnih mestih, o katerih ni bilo podatkov. Izvedenka glede na identifikacijo delovnih mest, ki jo povzema iz dopisa izhaja, da je ta občasno bil izpostavljen visokim koncentracijam azbestnih vlaken. Sodišče ne more raztegovati odgovornosti drugotožene stranke na vsa delovišča, na katerih je tožnik delal. Na vseh naj bi prihajal v stik z azbestom, sploh pa ni izkazano, da naj bi bilo okolje prekomerno onesnaženo. Kar zadeva višino prisojene odškodnine za posamezne oblike negmotne škode je odškodnina previsoko odmerjena, kajti pri tožniku prevladujejo nepoklicni vzroki pred poklicno boleznijo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje je tožniku škoda nastala zaradi okoliščin, ki izvirajo iz sfere delovanja obeh pravdnih strank. Tožnik je namreč kot delavec prvotožene stranke dela opravljal v okolju, na katerega je imela škodni vpliv nevarna dejavnost drugotožene stranke. Ti dve okoliščini sta kumulativen razlog za nastanek tožnikove škode, zato gre za solidarno odgovornost obeh toženih strank. Sodišče prve stopnje je namreč zanesljivo ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri prvotoženi stranki do upokojitve leta 1997 in da je kot delavec prvotožene stranke opravljal dela na območju drugotožene stranke. Teh ugotovitev obe pritožbi ne moreta izpodbiti z zatrjevanjem zgolj pavšalnih okoliščin. Materialno pravno pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je za tožnikovo škodo podana odgovornost drugotožene stranke na podlagi 173.čl. takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. Azbestni prah je nevarna snov, azbstnocementna proizvodnja pa je nevarna dejavnost in vdihavanje azbestnega prahu hudo škoduje zdravju. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka pri delu na območju drugotožene stranke bila izpostavljena vdihavanju tega prahu brez ustreznih zaščitnih sredstev, zato pomeni razvoj poklicne bolezni plaki parietalne plevre, katera je bila pri tožniku verificirana s strani pristojne komisije (verifikacija št. 402 z dne 16.12.1999) škodo, za katero odgovarja drugotožena stranka, ker predstavlja proizvodnja, v kateri se je uporabljal azbest, nevarno dejavnost. Po 173.čl. ZOR se šteje za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, da izvira iz te dejavnosti, razen če se ne dokaže, da ni bila vzrok. Tega pa drugotoženi stranki ni uspelo dokazati, zato je odgovorna tožniku za nastalo škodo kot subjekt, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo (1.odst. 174.čl. ZOR).

Odškodninska odgovornost prvotožene stranke pa temelji na določilu 73.čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90 – ZTPDR). Po tem zakonskem določilu mora škodo, ki jo delavec utrpi na delu ali v zvezi z delom povrniti delodajalec po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Izpolnjeni morata biti torej dve temeljni predpostavki, da je škoda nastala delavcu na delu ali v zvezi z delom in da je podana delodajalčeva odgovornost zanjo po splošnih pravilih odškodninskega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku škoda nastala na delu in v zvezi z delom pri prvotoženi stranki in da je podana delodajalčeva krivdna odgovornost, kajti ta je opustil ukrepe za varnost pri delu, saj tožnik ni imel na voljo ustreznih zaščitnih sredstev za zaščito pred azbestnim prahom. Obrazne maske iz papirja in tiste s cedilom pa niso bila ustrezna zaščita. Drugotožena stranka v pritožbi le polemizira z zaključki sodišča prve stopnje ni pa dokazala, da bi tožniku nudila ustrezna zaščitna sredstva pred azbestnim prahom. Trditve v pritožbi, da gre za deljeno odgovornost tožnika, ker je sam kot delovodja bil odgovoren za uporabo zaščitnih sredstev, pa je nova navedba, ki mimo določb 1.odst. 337.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v pritožbenem postopku ni več dopustna.

Ob ugotovljeni vzročni zvezi med tožnikovo poklicno boleznijo plako parietalne plevre in odškodninsko odgovornostjo prvo in drugo tožene stranke je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi glede prisojene višine odškodnine. V tem delu sodbo izpodbijata obe toženi stranki češ, da je prisojena odškodnina previsoka. To tudi po oceni pritožbenega sodišča drži, kajti opozoriti je potrebno na naravo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Denarna odškodnina za tako obliko škode nima značaja reparacije, temveč le značaj satisfakcije, to je zadoščenja. Namen te odškodnine je omiliti škodo, zato po njeni naravi ne gre za pravo odškodnino kot pri premoženjski škodi. Pri določanju odškodnine je potrebno upoštevati okoliščine z medsebojno primerjavo posameznih škod in prisojenih odškodnin, kot tudi specifične okoliščine pri posameznem odškodninskem upravičencu. Pri določanju odškodnine za fizične bolečine je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja in zaslišanja tožnika ugotovilo, da ima tožnik ponoči in pri naporu težko sapo, zbada ga za prsnico in v hrbtu ter pod rebrnimi loki. Ugotovilo je, da so ti simptomi kombinacija nepoklicnega obolenja in poklicne bolezni pri čemer prevladuje nepoklicni vzrok. Po mnenju izvedenke bodo simptomi poklicnega obolenja napredovali ter se bodo tožnikove bolečine stopnjevale tudi v bodoče, kar pomeni, da bo tožnik take bolečine, kot jih ima sedaj oziroma še hujše, trpel tudi v bodočnosti. Tožnik je bil tudi izpostavljen večim zdravniškim pregledom, ki so sami po sebi neprijetni. Izpostavljen je bil rentgenskemu slikanju, ki je neprijetno, posebej CT, zagotovo pa bo moral tudi v bodoče ta slikanja še opravljati. Po mnenju pritožbenega sodišča je primerna odškodnina za fizične bolečine ter nevšečnosti, ki jih je tožnik imel in jih bo še imel v znesku 1.200.000,00 SIT. Enako je tudi sodišče prve stopnje odškodnino za pretrpljeni in bodoči strah odmerilo v previsokem znesku. Res je, da tožnik živi na področju, ki je obremenjeno s takšnimi boleznimi, ker gre pa za izrazito introvertirano osebnost s poudarjeno nevrotsko strukturo in anksioznostjo, svojo poklicno bolezen doživlja še težje. Objektivno gledano in glede na dosedanji razvoj bolezni pa ta poklicna bolezen ne vzbuja povsem upravičenega strahu za nadaljnje življenje tožnika, zato je po oceni pritožbenega sodišča pravična odškodnina za strah 1.200.000,00 SIT. Iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih sposobnosti je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT, kar je po oceni pritožbenega sodišča previsoko in bi bila primerna odškodnina v znesku 700.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi mnenja izvedenke dr. F. ugotovilo, da tožnik trpi nespečnost, da ga mrazi in znoji in da ima po šestnajstih stopnicah utrujene noge. Ob naporih ga duši in ne more več obdelovati vrta tako kot pred boleznijo. Te težave, ki vsekakor pomenijo zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa so v največji meri posledica tožnikove nepoklicne bolezni in le deloma posledica njegove poklicne bolezni. Ker pri tožniku ni pomembnega zmanjšanja življenjskih funkcij, je pritožbeno sodišče upravičeno dosojeno odškodnino za tovrstno škodo znižalo.

Po tako spremenjeni sodbi znaša uspeh tožeče stranke v pravdi 65%. Tožeča stranka je namreč po temelju uspela v celoti, po višini pa le s približno 30% svojega tožbenega zahtevka. Glede na to je upravičena do priznanja 65% stroškov postopka, ki jih je prvostopno sodišče pravilno odmerilo na znesek 426.219,31 SIT. Stroške prvotožene stranke, katere uspeh znaša 35% pa je sodišče prve stopnje odmerilo na znesek 56.307,00 SIT, stroške drugotožene stranke na znesek 502.620,00 SIT in stroške stranskega intervenienta v znesku 170.340,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju stroškovnih zahtevkov je tako dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 21.799,00 SIT. Stroške pritožbenega postopka pa je priglasila le drugotožena stranka. Pritožbeno sodišče je njene pravdne stroške odmerilo na znesek 163.000,00 SIT, ob upoštevanju veljavne odvetniške tarife ter 20% DDV. Ker je drugotožena stranka v pravdi uspela le deloma in s približno 38% ji mora tožeča stranka v tem obsegu povrniti stroške postopka, kar znaša 61.940,00 SIT.