Jedro

Pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že odpovedana in je na podlagi prve odpovedi že prenehala, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na tak način ponovno odpoveduje, več ne obstoji, s tem pa tudi ni več delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Takšna nova odpoved ne more imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 60/2009 z dne 30. 9. 2009 delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 14. 4. 2008. Tožniku je v breme tožene stranke priznalo pravice iz delovnega razmerja za čas od 16. 4. 2008 do 22. 4. 2008 ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 911,74 EUR stroškov postopka. Zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 23. 4. 2008 dalje in za vrnitev tožnika na delo je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila tožniku dne 22. 4. 2008 s strani tožene stranke vročena nova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je tožnik pred sodiščem ni izpodbijal. 2. Sodišče druge stopnje je s sodbo Pdp 1170/2009 z dne 11. 3. 2010 pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Na podlagi tožnikove revizije je Vrhovno sodišče s sklepom VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011 navedeni sodbi nižjih sodišč v zavrnilnem delu in glede stroškov postopka razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 21. 4. 2008, nična oziroma pravno neučinkovita, ker je tožniku pogodba o zaposlitvi že predhodno prenehala veljati na podlagi vročitve prve izredne odpovedi dne 15. 4. 2008. Ker ni imela pravnih učinkov, je tožniku ni bilo potrebno posebej izpodbijati s tožbo pred sodiščem.

4. V ponovljenem postopku je tožnik preoblikoval svoj reintengracijski zahtevek tako, da je uveljavljal pravice na podlagi delovnega razmerja pri toženi stranki še za čas od 23. 4. 2008 do 22. 8. 2009, od 12. 9. 2009 do 13. 9. 2011 in za čas od 14. 12. 2011 do pravnomočnosti sodbe sodišča. Hkrati je predlagal ugotovitev, da nadaljevanje njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki ni več mogoče in namesto vrnitve na delo zahteval plačilo odškodnine v znesku 13.623,66 EUR ter povračilo stroškov postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Sodišče prve stopnje je tako preoblikovanemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in za sporna obdobja do vključno 13. 9. 2011 tožniku v breme tožene stranke priznalo delovno razmerje in vtoževane pravice na tej podlagi. Za naprej pa je zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 7.568,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji odškodninski zahtevek je kot neutemeljen zavrnilo, hkrati pa toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 2.624,06 EUR stroškov postopka. Pri tem je sledilo ugotovitvam Vrhovnega sodišča o pravni neučinkovitosti izredne odpovedi, ki jo je tožena stranka vročila tožniku dne 22. 4. 2008. 6. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in ob soglasju z njenimi razlogi potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

7. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ne soglaša, da je bila izredna odpoved, ki jo je dne 21. 4. 2008 podala tožniku, nična, ker zanjo naj ne bi bilo pravne podlage. Bila je podana zaradi kršitev, ki jih je tožnik storil še v času trajanja delovnega razmerja, tako da gre za pravno podlago iz 110. in 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Postopek izredne odpovedi je bil začet 14. 4. 2008, ko je bil tožnik še vedno v delovnem razmerju, le to pa je bilo s pravnomočno sodbo dne 23. 4. 2008 izrecno vzpostavljeno tudi za naprej. Tudi sicer je lahko zgolj od uspešnosti vročanja prve izredne odpovedi odvisno, ali bo nova izredna odpoved pričela učinkovati še pred vročitvijo prve. Neutemeljeno in v nasprotju z delovno zakonodajo je od delodajalca zahtevati, da mora po uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je delavec še v delovnem razmerju, tolerirati vse nadaljnje delavčeve kršitve. Zato ni mogoče kar apriori prepovedati dveh zaporednih izrednih odpovedi. Če delavec meni, da posamezna odpoved ni utemeljena, mora zahtevati presojo sodišča in tako zavarovati svoje interese v zvezi z nadaljevanjem zaposlitve. Ker tožnik izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila vročena 22. 4. 2008, ni izpodbijal pred sodiščem, mu je z naslednjim dnem na podlagi le-te prenehalo delovno razmerja. Navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista vezani na pravna stališča Vrhovnega sodišča, zavzeta v razveljavitvenem sklepu. Zato bi morali nižji sodišči v ponovljenem postopku obravnavati in se ustrezno opredeliti do argumentov tožene stranke, s katerimi je dokazovala, zakaj odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi ni nujno pravilna. To izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 170/2009, ko je Vrhovno sodišče obrazloženo potrdilo pravilnost odločitve delavke, ki je zahtevala sodno varstvo zoper odpoved, dano še pred pravnomočnostjo sodbe na podlagi pripoznave nezakonitosti predhodne odpovedi, ko delovno razmerje med strankama na podlagi sodne odločbe še ni bilo ponovno vzpostavljeno. Gre za diametralno nasprotno stališče Vrhovnega sodišča v primerjavi s stališčem sodišča prve in druge stopnje v tej zadevi.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Sodišče je pri izdaji izpodbijane sodbe izhajalo iz naslednje dejanske podlage, na katero je revizijsko sodišče vezano: Tožniku je tožena stranka dne 14. 4. 2008 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku vročena 15. 4. 2008 in na podlagi katere je tožniku z naslednjim dnem prenehalo delovno razmerje.

Tožniku je tožena stranka dne 14. 4. 2008 vročila novo vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo, v kateri mu je poleg kršitev, ki so bile vsaj delno predmet prve odpovedi, očitala tudi nove kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti (nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika dne 8. 4. 2008).

Dne 22. 4. 2008 je tožena stranka tožniku vročila drugo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik je pred sodiščem izpodbijal le prvo izredno odpoved in v sporu uspel. Pravnomočno je bila ugotovljena nezakonitost te odpovedi in ugodeno tožnikovemu zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od vključno 16. 4. 2008 do 22. 4. 2008. 10. Bistvo spora je odgovor na vprašanje, ali gredo tožniku v posledici nezakonitosti odpovedi z dne 14. 4. 2008 zahtevane pravice na podlagi delovnega razmerja tudi za čas od vključno 23. 4. 2008 dalje, ali pa mu te pravice ne gredo, ker mu je bila dne 22. 4. 2008 vročena nova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pred sodiščem ni bila izpodbijana.

11. Utemeljeno revizija navaja, da nižje sodišče ni vezano na pravna stališča revizijskega sodišča v razveljavitvenem sklepu, s katerim je zadeva vrnjena nižjemu sodišču v novo sojenje. Prav tako na takšna pravna stališča niso vezane stranke v sporu. Nižje sodišče pri tem veže le prepričljivost razlage pravne norme, hkrati pa lahko v novem sojenju upoštevati morebitne nove argumente strank, ki bi lahko privedli do drugačne razlage pomena pravne norme v konkretnem primeru.

12. V zadevi VIII Ips 170/2009, na katero se je v ponovljenem postopku in v reviziji sklicevala tožena stranka, je šlo za spor o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici podana v času, ko ji je pred tem že prenehalo delovno razmerje zaradi domnevnega poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas in je o tem tekel spor pri sodišču, v katerem je pozneje tožnica uspela. Redna odpoved je bila tožnici podana zaradi domnevne neopravičene odsotnosti z dela v času spora o zakonitosti poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v katerem je tožena stranka že podala izjavo o pripoznavi tožničinega tožbenega zahtevka. Glede na take dejanske okoliščine sodišče druge stopnje utemeljeno ugotavlja, da navedena zadeva ni neposredno primerljiva z obravnavanim sporom, v katerem gre za vprašanje dveh zaporednih izrednih odpovedi, s tem da je bila druga izredna odpoved podana po začetku učinkovanja prve odpovedi, ko spor o zakonitosti le-te pred sodiščem še ni bil rešen (dejansko še ni bil niti sprožen). Zato se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na stališča sodišča, zavzeta v zadevi VIII Ips 170/2009. 13. V razveljavitvenem sklepu VIII Ips 160/2010 je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 21. 4. 2008 in vročila naslednjega dne, nična oziroma pravno neučinkovita (1), saj v času podaje odpovedi pogodba o zaposlitvi med strankama ni več obstajala, ker je prenehala že na podlagi prve odpovedi z dne 14. oziroma 15. 4. 2008. Zato take odpovedi ni mogoče upoštevati, ne glede na to, da je tožnik pred sodiščem ni izpodbijal, in lahko zato tožnik uveljavlja pravice iz delovnega razmerja na podlagi nezakonitosti prve izredne odpovedi tudi za čas od 23. 4. 2008 dalje.

14. Bistvo take presoje je v tem, da pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že odpovedana in je prva odpoved že pričela učinkovati, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na tak način ponovno odpoveduje, več ne obstoji, s tem pa tudi ni več delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Takšna nova odpoved ne more imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni. Zato se lahko tudi za takšno odpoved smiselno uporabi določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha in da torej uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR.

15. Argumenti, na katere se sklicuje v reviziji tožena stranka, na tako presojo ne morejo vplivati oziroma ne spreminjajo utemeljenosti zaključka, da pogodbe, ki je ni (ki je že prenehala zaradi predhodne odpovedi), ni mogoče odpovedati, saj predmet odpovedi več ne obstoji.

16. Glede na navedeno revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): ZDR govori v 12. in 13. členu o ničnosti pogodbe o zaposlitvi. Pri pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa gre za enostransko upravičenje delodajalca, ki mu ZDR priznava učinek prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V primerih, ko odpovedi delodajalca takšnega učinka že vnaprej ni mogoče priznati, je zato ustrezneje označiti tako odpoved za pravno absolutno neučinkovito.