Jedro

Tožena stranka tožniku po tem, ko je prva izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi začela učinkovati in ni bil več v delovnem razmerju, ni mogla zakonito (ponovno) izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da sodišče ugotavlja, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni več mogoče in da je tožniku delovno razmerje trajalo tudi v času od 23. 4. 2008 do 22. 8. 2009 in nato v času od 12. 9. 2009 do 13. 9. 2011 (I. točka izreka). V nadaljevanju je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 23. 4. 2008 do 22. 8. 2009 in nato za čas od 12. 9. 2009 do 13. 9. 2011 prijaviti v socialna zavarovanja, mu za ta čas obračunati nadomestilo osnovne plače upoštevajoč mesečni bruto znesek ... EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 7.568,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka). V presežku nad priznanim zneskom za plačilo odškodnine 7.568,70 EUR, je tožbeni zahtevek tožnika iz naslova odškodnine kot neutemeljen zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.624,06 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti vse do plačila, pod izvršbo (V. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo in navaja, da izpodbija sodno odločbo v celoti (pravilno: v izpodbijanem delu, saj za zavrnjeni del ne more imeti pravnega interesa, saj je odločitev njej v korist) iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, v skladu z določili 1. in 3. točke 1. odstavka 338. člena ZPP ter navaja, da se z navedeno odločitvijo ne strinja. Med pravdnima strankama je bilo že pravnomočno odločeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2008 nezakonita, ostalo pa je med pravdnima strankama sporno vprašanje, ali je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo tudi po 23. 4. 2008, ko je pričela učinkovati druga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, vročena tožniku dne 22. 4. 2008. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o spornem dejstvu oprlo zgolj na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011, brez kakršnekoli obrazložitve o tem, zakaj njegovo odločitev sprejema in ji sledi. Sodišče prve stopnje se v ničemer ni izreklo do navedb tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2011, s katerimi je ta argumentirano oporekala navedenemu sklepu vrhovnega sodišča. Sodišča niso vezana na odločitve višjih sodišč, niti ne na mnenja vrhovnega sodišča. Sodna praksa mora sodnikom služiti le kot posvetovalno orodje, ne pa kot neizpodbitno dejstvo, ki ga ni potrebno niti obrazložiti. Sodišče ne sme odločati le formalno, temveč zgolj s pomočjo uporabljene argumentacije. Tožena stranka navaja, da je pravna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v 110. členu in 111. členu Zakona o delovnih razmerjih, dejanska podlaga pa je kršitev podana še v času trajanja delovnega razmerja. Nerazumljivo je razločevati enako situacijo v povezavi z dvema časovno različnima trenutkoma, ki bi, če sledimo argumentaciji prvostopenjskega in vrhovnega sodišča iz istega temelja in okoliščin pripeljala do različnega rezultata. Delodajalec ne more tolerirati vse nadaljnje kršitve delavca in ne sme uvesti novega postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V vsakem posameznem primeru je potrebno presojati, ali so okoliščina primera in teža kršitev dopuščale podajo druge izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka navaja odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 170/2009. Sodišče izrecno navede, da bi bila delavka, če je imela namen reintegracije k delodajalcu, primorana vložiti novo tožbo za ugotovitev nezakonitosti na slednje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno stališče vrhovnega sodišča je diametralno. Glede višine odškodnine sodišče ni upoštevalo, da delavci na področju P. lahko poiščejo delo tudi na primer v Avstriji, kamor za boljše plačilo odhaja ogromno delavcev tožene stranke. Res je sicer, da je odškodnina v ZDR izrecno predpisana kot posledica pravice delavca, ko slednji zaradi nepremostljivih razlik ne želi nadaljevati delovnega razmerja, vendar njena višina delavcu ni „podarjena“, še vedno je potrebno slednjo presojati ob smiselnem upoštevanju določil 171. člena Obligacijskega zakonika. Tako je dosojena odškodnina v višini desetih plač previsoka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma zavrne tožbene zahtevke tožnika v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku glede na to, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zvezi oziroma skupaj s III. in IV. točko izreka sodišča prve stopnje ter glede stroškov pritožbenega postopka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter pri tem pridržalo odločitev revizijskih stroškov za končno odločbo. Vrhovno sodišče RS je ob tem zavzelo stališče, da je glede na določila 1. odstavka 110. člena ZDR pričela izredna odpoved učinkovati takoj z vročitvijo in je tožena stranka tožniku že dne 15. 4. 2008 zaključila delovno razmerje, tako da tožnik ob drugi podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil več v delovnem razmerju, torej takrat pogodba o zaposlitvi že ni več obstajala in dne 21. 4. 2008 in ni bilo več pravne podlage za novo izredno odpoved. Tako druga izredna odpoved z dne 21. 4. 2008 ni mogla imeti pravnih učinkov, ker je šlo za odpoved brez podlage, to je za nično pravno izjavo.

Tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je postala pravnomočna odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti prve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2008 in je v nadaljevanju pravilno odločalo glede ostalih pravic iz delovnega razmerja. Pri tem so neupoštevne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče odločati po vsebini in ne zgolj slediti sklepu Vrhovnega sodišča RS, ker sodišče ni vezano na stališče vrhovnega sodišča. Pritožbeno sodišče toženi stranki izrecno pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni sodišče prve stopnje odločalo o zadevi ob podobni sodni praksi, pač pa je odločalo o konkretnem primeru v tem postopku, glede katerega je Vrhovno sodišče RS že zavzelo pravno stališče glede ničnosti in je bilo sodišče prve stopnje dolžno temu slediti. Tako je neupošteven tudi pritožbeni ugovor o tem, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o argumentiranih navedbah tožene stranke, saj le-to ni bilo dolžno, pri čemer ga je kot že navedeno vezalo stališče Vrhovnega sodišča RS v predmetni zadevi. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom tožene stranke, da je odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 170/2009 diametralna glede na predmetno odločitev in pri tem ugotavlja, da sta zadevi povsem neprimerljivi in tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da mora po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tolerirati vse nadaljnje kršitve delavca in ne sme uvesti novega postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz pritožbenih navedb, tožena stranka očitno zamenjuje postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pri postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavcu preneha delovno razmerje po poteku odpovednega roka, v takšnem primeru pa dejansko ni ovire, da bi tožena stranka delavcu v tem času še odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bistvo, da delavcu preneha delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi takoj po prejemu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej je dejanska naslednja izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nična in ne more imeti pravnega učinka, torej tudi ni vezana na rok za izpodbijanje pred sodiščem.

Glede pritožbenega ugovora glede višine prisojene odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po določilih 118. člena ZDR pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče tožniku priznalo odškodnino v višini 7.568,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2011 dalje do plačila, kar dejansko predstavlja deset plač tožnika. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina primerna glede na sodno prakso v primerljivih primerih, pri čemer je sodišče pravilno upoštevalo tako tožnikovo starost, delovno dobo, poklic in druge osebne okoliščine. Tožnik je po poklicu vzdrževalec vozil in voznih sredstev, zaposlen je za določen čas pri SGP ..., tožnik je pojasnil, da je iskal zaposlitev tako v Sloveniji kot tudi v Avstriji in napisal okrog 100 prošenj. Ob navedenem pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene navedbe ocenjuje, da je tožnik storil kar je bilo od njega pričakovati, pojasnil je tudi, da je zaposlen za določen čas, tako da tudi ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da bi se tožnik lahko zaposlil na primer tudi v Avstriji. Tožnik se je zaposlil v Sloveniji in sicer za določen čas, tako da pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina primerna.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.