Jedro

Izobrazba in specializacija pred letom 1991 v eni izmed bivših republik SFRJ še ne pomeni avtomatično pridobitve licence Zdravniške zbornice Slovenije za samostojno opravljanje dela v Republiki Sloveniji. Skladno s šestim odstavkom 9. člena Pravilnika o zdravniških licencah se licenca podeli na podlagi vloge, iz katere mora izhajati, da stranka poleg formalnih pogojev zdravnik, izpolnjuje še pogoj, da na podlagi delovnih izkušenj ne obstaja dvom v usposobljenost za delo na področju za katerega ima opravljeno specializacijo. V predmetnem postopku se ne presoja zdravničina usposobljenost za delo na nespecialističnem področju, temveč na specialističnem področju splošne medicine. Na tem področju pa zdravnica ni opravljala dela vse od leta 2004 dalje. To pa tudi po mnenju sodišča lahko vzbuja dvom v njeno strokovno usposobljenost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Zdravniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju Zbornica) v zvezi z vlogo za podelitev licence za delo na področju splošne medicine (specialist) tožnici naložila, da mora opraviti preizkus usposobljenosti v roku 6 mesecev od vročitve te odločbe (točki 1 in 2 izreka). V tem postopku niso nastali posebni stroški (točka 3 izreka). Gre za ponovljen postopek na podlagi odločbe Ministrstva za zdravje 021-98/2012-2 z dne 29. 10. 2012, s katero je bilo naloženo, da naj Zbornica v ponovljenem postopku odločbo utemelji na ustrezni pravni podlagi, ugotovi dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev, se opredeli do tožničinih navedb o mnenju izvedenke dr. doc. A.A., dr. med. ter navede vsebino in potek naloženega preizkusa usposobljenosti.

Zbornica je v ponovljenem postopku ponovno vpogledala v tožničino vlogo za podelitev specialistične licence z dne 7. 3. 2012 in dokazila, ki jih je tožnica priložila vlogi ter dopolnitvi vloge, kakor tudi v dokumentacijo, ki se o tožnici vodi v okviru registra. Tožnica je prvič vložila vlogo za podelitev specialistične licence v letu 2003, ko ji je bil na podlagi šestega odstavka 9. člena Pravilnika o zdravniških licencah (v nadaljevanju Pravilnik) zaradi dvoma v strokovno usposobljenost za delo na specialističnem področju splošne medicine naložen preizkus usposobljenosti iz splošne medicine, ki pa ga tožnica 12. 12. 2005 ni uspešno opravila. Nato je 7. 3. 2012 ponovno podala vlogo za podelitev specialistične licence. Zbornica je po pridobljenem izvedeniškem mnenju zaradi dvoma v tožničino strokovno usposobljenost za delo na specialističnem področju splošne medicine na podlagi šestega odstavka 9. člena Pravilnika tožnici naložila preizkus usposobljenosti.

Tožnica je v obdobju od 1. 4. 2006 do 31. 5. 2010 opravljala delo na področju splošne medicine na podlagi nespecialistične licence za delo na področju splošne medicine. Iz podatkov iz registra zdravnikov pa izhaja, da ji je nespecialistična licenca za delo na področju splošne medicine prenehala veljati 22. 3. 2013 in da trenutno nima veljavne licence. Presoja delovne uspešnosti je delovno-pravni institut, ki sodi v pristojnost delodajalca. Po vsebini in namenu se razlikuje od strokovnega nadzora nad delom zdravnikov oziroma od preverbe zdravnikovih kvalifikacij za opravljanje zdravniške službe, ki sodita v pristojnost Zbornice. Tožnica se je udeležila večjega števila strokovnih srečanj, za katere je tudi priložila potrdila. Stalno podiplomsko izpopolnjevanje na strokovnih srečanjih in zbiranje kreditnih točk pa sta v skladu z določili Pravilnika namenjena podaljševanju že podeljene licence, ne pa ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za njeno podelitev. Licenčne točke kažejo koliko in na katerih področjih si zdravnik osvežuje znanje. Šesti odstavek 9. člena Pravilnika pa tudi ne pomeni neenakopravnega obravnavanja istih primerov in ne gre za kršenje načela enakosti. V skladu z določbo 14. člena Zakona o zdravniški službi (v nadaljebamju ZZdrS) iz leta 1999 je zdravnik, ki je opravljal sekundariat in je zaključil s preizkusom strokovne usposobljenosti, pridobil licenco za delo na področju splošne medicine. V tem primeru ne gre za licenčni izpit, kot to navaja tožnica, temveč za preizkus strokovne usposobljenosti po zaključnem dvoletnem sekundariatu. Tako ne gre za pridobitev licence za zdravnika specialista splošne medicine. ZZdrS določa, da se licenca pridobi po opravljeni specializaciji in specialističnem izpitu, kar pa sekundariat ni. Zdravniki z opravljenim sekundariatom in preizkusom strokovne usposobljenosti morajo po 1. 1. 2000 v Republiki Sloveniji za delo na specialističnem področju splošne medicine opraviti specializacijo iz družinske medicine. Program je prilagojen. Upošteva se že pridobljeno znanje. Avtomatično priznanje specializacije iz splošne medicine pri osebah, ki so imele veljavno nespecialistično licenco, pa ni možno. V tem postopku se tudi ne presoja postopek iz leta 2003, ko je bil tožnici naložen preizkus strokovne usposobljenosti. Dejstvo pa je, da se tožnica zoper to odločitev ni pritožila.

Prvostopenjski organ je imenoval izvedenko, ki je podala strokovno mnenje. Doc. dr. A.A. je oseba, ki glede na znanje in izkušnje ustreza definiciji izvedenke, saj gre za specialistko družinske medicine, ki je zaključila doktorski študij s pridobitvijo naziva doktorica znanosti leta 2006 ter je bila imenovana v docentko s področja družinske medicine za delo 2010. Zaposlena je v Zdravstvenem domu Ljubljana, kjer opravlja delo zdravnice specialistke splošne medicine in izvaja zdravniško službo, zato so ugovori tožnice, da izvedenka nima neposrednega stika s pacienti, neutemeljene. Izvedenka se ni dolžna opredeliti do ugovorov tožnice glede njenega mnenja. Ocena delovne uspešnosti pa ni pokazatelj strokovne usposobljenosti za delo na določenem specialističnem področju. Stalno podiplomsko izpopolnjevanje pa je pravica in dolžnost zdravstvenih delavcev.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Zbornica je argumentirano obrazložila razloge za dvom v strokovno usposobljenost tožnice in tudi navedla materialno podlago, to pa je šesti odstavek 9. člena Pravilnika. Obrazložila je vsebino preizkusa strokovne usposobljenosti, ki je sorazmeren s pridobitvijo pravice, ki jo daje licenca za samostojno delo. V ponovljenem postopku je vpogledala v vsa izvedeniška mnenja in se do njih opredelila, opredelila se je do tožničinih ugovorov in navedla tudi vsebino preizkusa usposobljenosti v skladu z napotilom drugostopenjskega organa, kakor tudi pravno podlago za svoje odločitve.

Tožnica v tožbi navaja, da je v Beogradu pridobila ustrezno izobrazbo in tudi opravila specialistični izpit iz splošne medicine in s tem pridobila strokovni naziv specialistka splošne medicine. ZZdrS drugih pogojev glede kvalifikacij zdravnika za samostojno opravljanje zdravniške službe ne določa. Vse pogoje je tožnica izpolnjevala že ob prihodu v Republiko Slovenijo. V skladu z ZZdrS se podeli zdravniku licenca po opravljeni specializaciji. To pa ima tožnica opravljeno. Tudi strokovni izpit ima tožnica uspešno opravljen. V letu 2003 je tožnica podala vlogo za ureditev statusa zdravnice v Republiki Sloveniji. Tožnica je redno opravljala dela zdravnice specialistke splošne medicine v Republiki Srbiji in je vse od pridobitve diplome na Medicinski fakulteti v Beogradu 1978 dalje redno opravljala delo zdravnice, od leta 1986 dalje pa kot zdravnica specialistka splošne medicine. V letu 2005 ni želela opravljati preizkusa usposobljenosti, saj so bili vsebina, obseg in način poteka tega izpita, h kateremu bi morala tožnica pristopiti v letu 2005, enaki kot za specialistični izpit, ki pa ga je tožnica že uspešno opravila. Pred 25. 6. 1991 je pridobila ustrezno izobrazbo in kvalifikacijo, pridobila je diplomo ter opravila strokovni izpit in specialistični izpit. Tožnica meni, da odraz njenega dela in njene usposobljenosti ter izobrazbe ne more biti rezultat preizkusa strokovne usposobljenosti z dne 12. 12. 2005, pri katerem so ji bile kršene njene pravice.

Vsebino preizkusa strokovne usposobljenosti je Zbornica povzela iz mnenja izvedenke, ki ni bila postavljena s tem namenom. Prav tako se Zbornica ni opredelila do vseh pripomb tožnice. Preizkus poklicne usposobljenosti je po formi in vsebini enak izpitu, ki se zahteva za opravljanje specialističnega izpita, kar izhaja iz vpogleda na spletne strani Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Zakon ne razlikuje pogojev, ko bi posameznik podal vlogo za podelitev licence neposredno po opravljeni specializaciji ali nekaj časa po opravljeni specializaciji. ZZdrS določa, da se licenca podeli po opravljeni specializaciji, pri čemer so kriteriji za pravico opravljanja samostojne zdravniške službe določeni neposredno v zakonu. Zgolj če zdravnik ne izpolnjuje pogoja strokovnih dosežkov, lahko Zbornica določi natančnejše pogoje za določitev strokovnih dosežkov kot dokaz za strokovne usposobljenosti. Pravilnik ne določa dodatnih kriterijev, razmejitev oziroma vsebinsko ne opredeljuje standarda strokovnih dosežkov zdravnika in kdaj lahko nastane dvom v strokovno usposobljenost. Zbornica ne more arbitrarno odločati, kdaj obstaja dvom in kdaj niso izpolnjeni strokovni dosežki. Pravilnik določa, da za pridobitev licence zdravnik pri Zbornici vloži vlogo. Zbornica nato izda odločbo o podelitvi licence v roku 30 dni. Licenca se mora zdravniku podeliti po opravljenem specialističnem izpitu oziroma po vložitvi popolne vloge. Pravilnik v šestem odstavku 9. člena sicer določa, da Zbornica lahko predpiše preizkus usposobljenosti, kolikor dvomi v zdravnikovo usposobljenost za delo na določenem strokovnem področju na podlagi predložene dokumentacije oziroma dotedanjega dela zdravnika. Pri tem pa ne razlikuje med različnimi preverjanji strokovne usposobljenosti. Pravilnik določa, da kolikor zdravnik ne pridobi potrebnega števila kreditnih točk za podaljšanje licence, mora opraviti preizkus strokovne usposobljenosti. Zbornica tožnice tudi v ponovljenem postopku ni pozvala na dopolnitev vloge s predložitvijo morebitnih dokazil o opravljenem delu in delovni obveznosti. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in izda odločbo, s katero tožnici podeli licenco zdravnika specialista splošne medicine oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje, tožnici pa tudi prisodi stroške postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da tožnica ni bila v neenakopravnem položaju, saj iz 83. člena ZZdrS izhaja, da se licence na področju splošne medicine, ki so bile izdane na podlagi sekundariata od 1. 1. 2000 do 1. 1. 2007 ne morejo podaljšati. Dvom v strokovno usposobljenost tožnice pa je argumentirano obrazložen v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

V pripravljalni vlogi tožnica navaja, da ima pridobljeno diplomo in da je opravila specializacijo ter da ima 33 let nepretrgane delovne dobe v polni delovni obveznosti. Tožnica bi v Republike Sloveniji lahko imela skoraj 10 let delovne dobe, vendar so jo na Zbornici obravnavali nepravilno in ji nalagali preizkuse usposobljenosti. Zbornica ni imela izdelanih kriterijev za preizkus strokovne usposobljenosti in tudi ni dala natančnejše informacije mentorjem. Tožnici že v letu 2006 nepravilno in neutemeljeno ni bila dodeljena licenca. Zoper tožničino delo v Republiki Sloveniji se v obdobju zadnjih 8 let ni nihče pritožil in si je prislužila le odlične odzive in pohvale. Po mnenju tožnice postavitev izvedenca sploh ni potrebno, saj je tožnica že imela pridobljeno specialistično izobrazbo. Ne držijo tudi navedbe tožene stranke, da tožnica preizkusa usposobljenosti v letu 2006 ni opravila. Tedaj je dr. B.B. od tožnice zahteval, da opravi specialistični izpit, kar se ne more šteti za preizkus strokovne usposobljenosti. Ponovnega opravljanja specialističnega izpita se tudi ne more zahtevati od nekoga, ki je specialistični izpit že opravil. Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je med strankama sporno ali je tožena stranka pravilno in zakonito v zvezi z vlogo tožnice za podelitev licence za delo na področju splošne medicine (specialist) naložila, da mora opraviti preizkus usposobljenosti. Tožnica meni, da bi morala Zbornica neposredno, na podlagi ZZdrS, tožnici izdati ustrezno licenco specialistke splošne medicine, brez določanja dodatnih pogojev. Tožnica je namreč pridobila izobrazbo pred letom 1991 na Medicinski fakulteti Univerze v Beogradu. Diplome ni bilo potrebno nostrificirati na podlagi Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije, ki določa, da diplome, izdane v republikah nekdanje SFRJ v skladu s tedaj veljavnimi predpisi s področja vzgoje in izobraževanja veljajo v Republiki Sloveniji brez postopka priznavanja. Enako velja tudi glede potrdil o opravljenih specialističnih izpitih izdanih v republikah nekdanje SFRJ pred 25. 6. 1991. Tako pridobljen specialistični naslov ima enako veljavo kot specialistični naslov pridobljen na ozemlju Republike Slovenije.

Tudi po presoji sodišča izobrazba in specializacija pred letom 1991 v eni izmed bivših republik SFRJ še ne pomeni avtomatično pridobitve licence Zbornice za samostojno opravljanje dela v Republiki Sloveniji. Skladno s šestim odstavkom 9. člena Pravilnika se licenca podeli na podlagi vloge, iz katere mora izhajati, da stranka poleg formalnih pogojev zdravnik, izpolnjuje še pogoj, da na podlagi delovnih izkušenj ne obstaja dvom v usposobljenost za delo na področju za katerega ima opravljeno specializacijo. Na podlagi 10. člena ZZdrS sme zdravnik samostojno opravljati zdravniško službo, če ima poleg pogojev, določenih z drugimi predpisi ustrezno izobrazbo in usposobljenost (kvalifikacijo), je vpisan v register zdravnikov in ima dovoljenje za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju (licenca). Na podlagi 33. člena in 34. člena ZZdrS Zbornica zdravniku, ki izpolnjuje pogoje za samostojno opravljanje zdravniške službe, podeli licenco po opravljeni specializaciji. Podrobnejša določila o načinu, organih, evidenci in postopku pri odločanju o podelitvi licence vsebuje Pravilnik. V šestem odstavku 9. člena Pravilnika v poglavju „Pogoji za podelitev licence“ je določeno, da v okviru preverjanja zdravnikovih kvalifikacij za samostojno opravljanje dela kot predpogoj za pridobitev licence Zbornica lahko predpiše preizkus usposobljenosti, če je na podlagi predložene dokumentacije oziroma dosedanjega dela zdravnika mogoče dvomiti v njegovo strokovno usposobljenost za delo na določenem strokovnem področju. Zgolj kvalifikacija, ki jo tožnica nesporno ima, pa tudi po mnenju sodišča ni zadosten pogoj. Zahteva se tudi veljavna licenca. ZZdrS kot materialni predpis določa pogoje za pridobitev licence in hkrati napotuje na Pravilnik, kjer je v šestem odstavku 9. člena predpisana možnost naložitev preizkusa strokovne usposobljenosti. Glede na navedeno je neutemeljen ugovor tožnice, da tožena stranka nima opore v predpisih, da ji nalaga dodaten preizkus strokovne usposobljenosti.

Tožnica ugovarja, da v danem primeru ni ugotovljenih in obrazloženih razlogov za dvom v njeno strokovno usposobljenost, saj je od pridobitve diplome dalje redno opravljala zdravniško službo in je tudi visoko strokovno usposobljena. Udeležila se je tudi številnih strokovnih srečanj. V okviru Komisije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije redno izvaja delo in ima ves čas neposreden stik s pacienti. Sodišče navedbam tožnice ne more slediti. Iz dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je tožnica opravila specializacijo in specialistični izpit iz splošne medicine leta 1986 v Republiki Srbiji, v Beogradu. Delo na specialističnem področju je opravljala od leta 1986 do 2004. V letih 2005 in 2006 se je usposabljala in leta 2006 pridobila nespecialistično licenco za delo na področju splošne medicine, ki je veljala do 22. 3. 2013, brez možnosti podaljšanja. Od 1. 4. 2006 dalje je bila na podlagi pridobljene nespecialistične licence (22. 3. 2006) zaposlena kot zdravnica splošne medicine (nespecialist) v Zdravstvenem domu Vrhnika, Zdravstvenem zavodu Zasavje in Zdravstvenem domu Novo mesto. Od 1. 6. 2006 dalje pa je zaposlena kot nadzorna zdravnica pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS). Iz določbe 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) izhaja, da gre v primeru imenovanih zdravnikov (nadzornih zdravnikov) za odločanje o pravicah zavarovancev na podlagi prejete dokumentacije z ustrezno odločbo in ne gre za delo s pacienti. Delo s pacienti pa je osnova in bistvo dela zdravnika specialista splošne medicine.

Tudi po mnenju sodišča dvom v strokovno usposobljenost tožnice izhaja iz večletnega neopravljanja dela na specialističnem področju splošne medicine ter zaradi časovne odmaknjenosti od opravljanja specialističnega izpita in dela v stroki. Gre za večletno odmaknjenost od prakse specialistične stroke. Ni sporno, da je tožnica v obdobju od 1. 4. 2006 do 31. 5. 2010 opravljala dela na področju splošne medicine na podlagi veljavne nespecialistične licence za delo na področju splošne medicine. Delo zdravnika na področju splošne medicine, ki nima opravljene specializacije, pa se ne more enačiti z delom zdravnika specialista splošne medicine. Tožnica vse od 31. 5. 2010, ko je opravljala delo imenovanega zdravnika, nima neposrednega stika s pacienti. Iz listin izhaja, da tožnica že od leta 2004 ni opravljala dela na specialističnem področju splošne medicine. Le specializacija iz splošne medicine pa omogoča celosten in celovit pristop obravnave pacienta. V predmetnem postopku se ne presoja zdravničina usposobljenost za delo na nespecialističnem področju, temveč na specialističnem področju splošne medicine. Na tem področju pa zdravnica ni opravljala dela vse od leta 2004 dalje. Glede na to, da tožnica vse od leta 2004 dalje ni opravljala zdravniške službe na specialističnem področju splošne medicine temveč zgolj na nespecialističnem področju, pa tudi po mnenju sodišča lahko vzbuja dvom v njeno strokovno usposobljenost. Zaradi zaščite varnosti pacientov ni mogoče podeliti specialistične licence zdravniku, ki več kot 7 let ni opravljal dela v specialistični stroki, saj je medicina ena izmed najhitreje napredujočih ved. Navedeno poleg aktivnega dela s pacienti zahteva tudi neprestano dopolnilno strokovno izpopolnjevanje in usposabljanje. Zdravnik, ki opravi specialistični izpit in ki že več let ni opravljal dela v praksi ali se ni izpopolnjeval za pridobitev licence, izgubi stik s stroko ter sodobnimi spoznanji za klinično delo s pacienti. Sedemletno obdobje neopravljanja dela na specialističnem področju splošne medicine pa je lahko tudi po mnenju sodišča razlog za dvom v strokovno usposobljenost za takšno delo. S preizkusom usposobljenosti se zgolj ugotavlja ali strokovna usposobljenost zdravnika ustreza zahtevani ravni za podelitev licence za delo na specialističnem področju splošne medicine. Tožena stranka je vsebino preizkusa tudi ustrezno obrazložila. Neutemeljen je ugovor tožnice, da Zbornica ne zna postaviti natančne meje in pogojev za zdravnika splošne medicine in specialista splošne medicine in kakšna je razlika med obsegom izpita ter kateri preizkus naj bi tožnica kot preizkus usposobljenosti delala. Iz obrazložitve obeh upravnih odločb je razlika jasno razvidna, obsežno pa je tudi opisana vsebina preizkusa strokovne usposobljenosti tožnice.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Ker sodišče v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.