Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentki.

V obravnavani zadevi je predmet izpodbijana odločba, s katero je bilo revidentki naloženo opravljanje preizkusa usposobljenosti kot pogoja za podelitev licence na področju splošne medicine (specialist). Posledice izpodbijanega akta, ki jih revidentka zatrjuje, po presoji Vrhovnega sodišča niso zelo hude posledice v smislu pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ji izpodbijani akt le začasno, dokler ne opravi preizkusa strokovne usposobljenosti, onemogoča samostojno opravljanje specialistične zdravstvene dejavnosti, ob tem pa revidentka sama navaja, da je zaposlena v zdravstvu, na delu, za katero se specializacija ne zahteva, torej se ji zaradi izpodbijanega akta njen (socialno-ekonomski) položaj ne poslabšuje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Zdravniške zbornice Slovenije, št. 1631-146/2012/41 z dne 5. 6. 2013. Z njo je bilo revidentki v ponovljenem postopku podelitve licence za delo na področju splošne medicine (specialist) naloženo opravljanje preizkusa usposobljenosti (1. točka izreka) in določen 6-mesečni rok za opravo tega preizkusa (2. točka izreka). Odločitev temelji na 10., 33., 34. in 38. členu Zakona o zdravniški službi ter na šestem odstavku 9. člena Pravilnika o zdravniških licencah (v nadaljevanju Pravilnik)(1) ter presoji, da dvom v strokovno usposobljenost revidentke izhaja iz večletnega neopravljanja dela na specialističnem področju splošne medicine ter zaradi časovne odmaknjenosti od opravljanja specialističnega izpita in dela v stroki. Tožena stranka je z odločbo, št. 021-98/2012/12 z dne 22. 8. 2013, zavrnila revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. O dovoljenosti revizije odloča Vrhovno sodišče samo na podlagi revizijskih navedb in reviziji priloženih dokazov ob upoštevanju vsebine izpodbijane sodbe in izpodbijanih aktov, ki so del reviziji priloženega sodnega spisa. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je na strani revidenta, mora zato revident v reviziji konkretizirati in izkazati vse navedbe, s katerimi utemeljuje njeno dovoljenost. 6. Zelo hude posledice revidentka utemeljuje z navedbami, „da je z odrekanjem podelitve licence za delo na področju splošne medicine, za katero ima vso zahtevano izobrazbo in potreben kvalifikacije in z nalaganjem preizkusa usposobljenosti tožena stranka prekomerno posegla v njen delovnopravni položaj ter posledično v njen socialno ekonomski položaj.“ Navaja, da zato ne more samostojno opravljati dela (zdravniške službe), kljub temu, da je zanjo ustrezno kvalificirana, zato je primorana iskati zaposlitev na nižje vrednotenih delovnih mestih, kar pomeni zanjo tudi nižje mesečne dohodke. Zatrjuje, da je iz vpogleda v tarifno prilogo Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji že na prvi pogled razvidno, da je plačni razred zdravnika nespecialista brez licence bistveno nižji od plačnega razreda zdravnika specialista z licenco. Navaja še, da ji je zaradi ravnanja organa v času postopka (23. 3. 2013) potekla že veljavna licenca, zaradi česar ji grozi izguba službe. Takšno ravnanje zato močno posega v njeno ustavno zagotovljeno pravico do svobode dela iz 49. člena Ustave RS.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s takšnimi navedbami ni izkazala obstoja zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi je predmet izpodbijanja odločba, s katero je bilo revidentki naloženo opravljanje preizkusa usposobljenosti, kot pogoja za podelitev licence na področju splošne medicine (specialist). Z izpodbijano odločbo torej revidentki še niso nastale trajne posledice, saj z njo (še) ni bilo odločeno o podelitvi licence, ampak je bilo revidentki naloženo opravljanje preizkusa usposobljenosti, od oprave katerega je odvisna pridobitev licence za zdravnika specialista.

8. Posledice izpodbijanega akta, ki jih revidentka zatrjuje, po presoji Vrhovnega sodišča niso zelo hude posledice v smislu pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ji izpodbijani akt le začasno, dokler ne opravi preizkusa strokovne usposobljenosti, onemogoča samostojno opravljanje specialistične zdravstvene dejavnosti, ob tem pa revidentka sama navaja, da je zaposlena v zdravstvu, na delu, za katero se specializacija ne zahteva, torej si ji zaradi izpodbijanega akta njen (socialno - ekonomski) položaj ne poslabšuje.

9.Ker revidentka ni izkazala, da bi izpolnjevala uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1) : Pravilnik v šestem odstavku 9. člena pod poglavjem “Pogoji za podelitev licence“ v povezavi s predhodnimi odstavki določa, da če je na podlagi predložene dokumentacije oziroma dosedanjega dela zdravnika mogoče dvomiti v njegovo usposobljenost za delo na določenem strokovnem področju, lahko zbornica predpiše preizkus usposobljenosti.