Jedro

Odpoved trajnega dolžniškega (obligacijskega) razmerja, kar sodna poravnava z dne 18.9.1990 nedvoumno je, ureja 333. člen OZ, po katerem ga, če trajanje tega razmerja ni določeno, lahko prekine vsaka stranka z odpovedjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da ostane odstop od sodne poravnave pri Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enota v Domžalah, z dne 18.9.1990, s katero je dovolila tožena stranka služnostno pravico voženj preko parcele št. 77/1 k.o. U. po utrjeni poti za potrebe gospodarskih voženj nepremičnine tožnika parc. št. 76/1 iste k.o. s severne strani ob parc.št. 76/2 iste k.o. do parcele št. tožnika 76/1, v veljavi, in da se ugotovi, da je prej opisana dovoljena služnostna pravica voženj zaradi prenehanja gospodarske potrebe prenehala. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 604,97 EUR, z zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanju, izrek je v nasprotju z zaključki sodišča in tudi sama obrazložitev napadene sodbe nasprotuje sama sebi in je v neskladju. Sodba o vsebini sodne poravnave z dne 18.9.1990 nima ustreznih in potrebnih zaključkov. Je pa dejstvo, da je imela tožeča stranka že ob sklepanju te sodne poravnave služnostno pot po tej isti nepremičnini parcele št. 77/1 k.o. U. iz južne strani in je ta služnost obstajala tudi v času tožnikovih prednikov. To služnost sedaj uporabljajo tudi še sestre in bratje tožnika. Ta služnost, ki je bila pridobljena še v času prednikov tožnika, za v tej pravdi obravnavano služnostno pot nima nobene zveze, čemur ustrezno je tožnik tudi prilagodil svoj tožbeni zahtevek. Med strankama je nesporno, da tožnik po v tej pravdi obravnavani služnosti ne vozi več. Zanj je brez pomena že 9 let. Zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik ne mogel odstopiti od sodne poravnave enostransko, ampak bi lahko prišlo do njene razveljavitve le po volji obeh pogodbenih strank. Ker toženka na razveljavitev sodne poravnave ni pristala, je tožnik lahko odstopil od sodne poravnave z enostransko izjavo. Tožnik te poti ne uporablja že kar nekaj let in zanj nima več gospodarskega pomena. Namen sklenjene pogodbe v sodni poravnavi je torej odpadel in ni več podlage, da bi ostala ta pogodba v veljavi. Ker je potreba za gospodarske vožnje za tožnika prenehala že pred leti, tudi ni več razloga in tožnik ni pripravljen več plačevati denarne obveznosti po sodni poravnavi, kar je tudi razumljivo in življenjsko. Torej ima tožnik tudi pravni interes za takšno ugotovitveno tožbo v smislu določbe 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Če tega interesa ne bi imel, tudi takšne tožbe ne bi vložil. Odločitev sodišča je torej po jasnem dejanskem stanju nesprejemljiva.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe kot nerazumljive, nejasne, predvsem pa kot neutemeljene. Navaja, da je že sam po sebi tožbeni zahtevek nesklepčen. Od sodne poravnave enostransko ni možno odstopiti, ampak jo je možno le razveljaviti na podlagi tožbe. Tožeča stranka bi lahko vtoževala le prenehanje služnosti na podlagi sodne odločbe po 222. členu Stvarnopravnega zakonika – SPZ (tožena stranka očitno zmotno navede ZPP). Pravilna je ugotovitev, da predmetna služnost ni prenehala, ker tožnik še vedno za dostop do svoje parcele uporablja parcelo št. 77/1. Irelevantno je, iz katere strani tožnik do svoje parcele pristopa, ker s sodno poravnavo ni bilo določeno, da bi se ta nanašala le na del parcele toženke. S sodno poravnavo je bila služnostna pravica ustanovljena in ni sporno, kje ta služnost poteka, ker je le en dostop iz javne ceste do nepremičnine tožnika. To je tudi sicer sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo. Predlaga zavrnitev pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej je potrebno pojasniti, da je predmet te pravde tožnikov zahtevek na ugotovitev prenehanja veljavnosti sodne poravnave z dne 18.9.1990 (priloga A1) zaradi enostranskega odstopa (odpovedi) tožnika (1. točka tožbenega zahtevka) in posledično temu še ugotovitev, da je s tem prenehala tudi služnostna pravica po prej citirani sodni poravnavi (2. točka tožbenega zahtevka). Pri odločitvi o takem tožbenem zahtevku se je neumestno sklicevati na določbo 9. člena Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma 17. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker ti dve določbi urejata dolžnost izpolnitve obveznosti in prenehanje obveznosti (ne obligacijskega razmerja). Materialnopravno zmotno je tudi sklicevanje na 222. člen SPZ, ker ta določba daje možnost tožbe za prenehanje stvarne služnosti lastniku služeče stvari (tu toženka) in ne lastniku gospodujočega zemljišča, kar je v tej pravdi tožnik.

Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovi in to s trdnimi in prepričljivimi argumenti v izpodbijani sodbi tudi utemelji, da obravnavana služnost ni prenehala na podlagi 2. alineje 223. člena SPZ (zaradi neizvrševanja v času, potrebnem za priposestvovanje). Vendar tudi ta pravna podlaga ni pravilna za odločitev o tožbenem zahtevku, ker tožeča stranka svoj zahtevek temelji na enostranski odpovedi obligacijskega razmerja po sodni poravnavi z dne 18.9.1999, kar naj bi imelo za posledico razdrtje te sodne poravnave in s tem prenehanje v njej urejene stvarne služnosti vožnje. Odpoved trajnega dolžniškega (obligacijskega) razmerja, kar sodna poravnava z dne 18.9.1990 (priloga A1) nedvoumno je, pa ureja 333. člen OZ (prej enako 358. člen ZOR), po katerem ga, če trajanje tega razmerja ni določeno, lahko prekine vsaka stranka z odpovedjo (1. odstavek). Torej je materialnopravno zmotno stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da tožnik ne bi imel zakonske možnosti enostranskega razdrtja obligacijskega razmerja po obravnavni sodni poravnavi, ker mu to pravico daje 1. odst. 333. člena OZ. Pri tem je mogoče za dodatno razumevanje še pojasniti, da bi bilo drugače v primeru poskusa prekinitve razmerja po sodni poravnavi s strani toženke kot služnostne zavezanke. Zanjo bi se namreč za ugotovitev prenehanja služnostnega razmerja uporabile določbe SPZ, ki so glede prenehanja služnosti specialni predpis nasproti OZ.

Kljub materialnopravno zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik enostransko ni mogel razdreti dogovora po sodni poravnavi z dne 18.9.1990 in četudi sledimo pritožbi o pravnem interesu tožnika na ugotovitveni tožbi, pa je odločitev, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrne, materialnopravno pravilna. Glede na navedbe tožeče stranke in tudi listinske dokaze (zlasti pisna odpoved sporazuma z dne 13.12.2005 v prilogi A3) ter izpovedbo tožeče stranke je nedvoumno, da je vsebina tožbenega zahtevka posledica prenehanja veljavnosti celotnega dogovora iz sodne poravnave z dne 18.9.1990. Vendar sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovi, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da se v sodni poravnavi opredeljena služnost nanaša le na pot severno od zemljišča tožnika, ne pa tudi na južno pot, na kateri pa tožnik nesporno še vedno izvršuje služnost. Kot je že navedeno, tej ugotovitvi sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sledi, saj je utemeljena s prepričljivimi, logičnimi in življenjskimi razlogi, katerih ne omajajo niti pritožbeni pomisleki. Predvsem je tu poudariti, da je bilo dokazno breme na tožeči stranki, ki pa zgolj s svojo izpovedbo ni uspela dokazati, da bi bila s sodno poravnavo urejena zgolj služnost severno od nepremičnine tožnika, ko pa je bilo ugotovljeno občutno več dejstev in pokazateljev, ki to tožnikovo trditev izpodbijajo. Ker torej dogovor o služnosti vožnje po sodni poravnavi z dne 18.9.1990 ni bil odpovedan glede celotne služnosti, pa tožbenemu zahtevku, ki temelji na prenehanju celotnega dogovora in s tem celotne tam urejene služnosti, tako ni bilo mogoče ugoditi.

Pritožba zatrjuje še, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, da je izrek v nasprotju z zaključki sodišča, da obrazložitev sodbe nasprotuje sama sebi in je v neskladju ter da sodba o vsebini sodne poravnave z dne 18.9.1990 nima ustreznih potrebnih zaključkov. Vendar teh svoji trditev pritožba določno ne opredeli, tako, da se pritožbeno sodišče o takšnih pavšalnih pritožbenih navedbah ne more opredeliti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko tožena stranka v odgovoru na pritožbo ne navaja ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi.