Jedro

Opredelitev rabe stanovanjske stavbe kot pomožnega bivalnega objekta samo zase ne pomeni, da gre za stanovanjsko stavbo, namenjeno stalnemu prebivanju. Že izraz „pomožni“ namreč pove, da tak bivalni objekt zgolj dopolnjuje siceršnjo namembnost objekta in da torej ne more pomeniti njegove edine rabe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila naravovarstveno soglasje Agencije RS za okolje št. 35620-2444/2011-5 z dne 6. 3. 2011 (1. točka izreka) in zavrnila tožnikovo zahtevo za njegovo izdajo v zvezi z gradnjo pomožnega bivalnega objekta na zemljišču parc. št. 1043/5 k.o. … (2. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je zoper izdano naravovarstveno soglasje vložil pritožbo Javni zavod Triglavski narodni park, med drugim iz razloga, ker ima navedeni objekt počitniško funkcijo. Pritožbeni organ pojasnjuje, da je v predloženi idejni zasnovi (IDZ) št. 3768, Tolmin, junij 2011, navedeno, da gre v obravnavanem primeru za odstranitev objekta, za gradnjo novega objekta in za spremembo namembnosti. Glede na projekt gre brez dvoma za gradnjo nove stanovanjske stavbe. Čeprav je v uvodu izrecno navedeno, da ima novi objekt namembnost pomožnega bivalnega objekta, pa je treba navedeno glede na dejstvo, da ima tožnik stalno prebivališče v Ljubljani, razumeti tako, da bo v njem le občasno bival. To pa kaže, da gre za počitniški objekt, ki je nesporno zgrajen na območju Triglavskega narodnega parka (TNP). Ker zanj velja prepoved iz 19. točke prvega odstavka 13. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP-1), se na podlagi petega odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) zavrne izdaja naravovarstvenega soglasja.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja, da se obravnavani objekt nahaja na mestu prej obstoječega stanovanjskega objekta, na kar kažeta odločba GURS z dne 28. 12. 1998 in redni izpisek iz zemljiške knjige z dne 3. 7. 2011 za parc. št. 1043/5 k.o. …. Pojasnjuje, da je v skladu z odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 8. 1. 1999 popotresno prenavljal objekt, vendar je bilo ugotovljeno, da je v preslabem stanju za obnovo, poleg tega je bil brez temeljev, zato se je odločil, da bo na istem mestu postavil identičen in statično varen objekt. Meni, da v obravnavanem primeru ni šlo za gradnjo novega objekta, zato je taka ugotovitev drugostopenjskega organa napačna. Nadalje se ne strinja s stališčem v izpodbijani odločbi, da gre za počitniški objekt zato, ker da v idejni zasnovi ni navedeno, da gre za stanovanjsko stavbo, namenjeno stalnemu prebivanju. Če ne bi pritožbeni organ odločal le na podlagi idejne zasnove, bi se na ogledu lahko prepričal, da je objekt res namenjen stalnemu prebivanju, saj je ogrevan, ima električno in vodno napeljavo, pralni in pomivalni stroj ter vse potrebno za stalno bivanje v njem. Opredelitev „pomožni bivalni objekt“ je povzeta po ureditvenem načrtu za obnovo dela doline Lepene, ki je bil pripravljen in sprejet v okviru popotresne obnove objektov v Posočju. Meni tudi, da bi moral drugostopenjski organ dopolniti dokazni postopek in zaslišati tožnika, morebitne priče in izvesti ogled objekta. Z izvedbo teh dokazov bi lahko ugotovil pravilno namembnost objekta. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zavrne pritožbo Javnega zavoda Triglavski narodni park in ohrani v veljavi naravovarstveno soglasje, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne drugostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik zaprosil za izdajo naravovarstvenega soglasja za gradnjo na zemljišču, ki leži v TNP. Po 19. točki prvega odstavka 13. člena ZTNP-1 je na območju narodnega parka prepovedano graditi nove ali povečevati počitniške enote ali spreminjati namembnost obstoječih objektov v počitniške enote. Ker je z zakonom ustanovljeni narodni park zavarovano območje, kar izhaja iz 55. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON), je treba za gradnjo v skladu s prvim odstavkom 105. člena pridobiti naravovarstvene pogoje in naravovarstveno soglasje na način in po postopku, kakor je za pridobitev projektnih pogojev in soglasij določeno s predpisi s področja graditve objektov, torej z ZGO-1. Ta v prvem odstavku 50. člena določa, da se zahtevi za izdajo projektnih pogojev priloži idejna zasnova. V skladu s petim odstavkom istega člena, veljavnem v času odločanja na prvi stopnji, je soglasodajalec v primeru, če je ugotovil, da gradnja oziroma sprememba namembnosti po predpisih ni dopustna ali mogoča, štel vlogo za izdajo projektnih pogojev za vlogo za izdajo soglasja in izdal odločbo o njegovi zavrnitvi (enako določa sedaj veljavni šesti odstavek istega člena ZGO-1).

Iz navedenih določb izhaja, da je upravni organ na podlagi tožnikove vloge in predložene idejne zasnove moral opraviti presojo, za kakšno gradnjo je zahtevana izdaja projektnih pogojev oz. ali gre pri tem za primer, ko je treba takoj zavrniti izdajo soglasja, ker gradnja po predpisih z njegovega delovnega področja ni dopustna ali mogoča. Kot je ugotovil upravni organ in to izhaja tudi iz dokumentacije, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, se v njej predstavljena gradnja na zemljišču parc. št. 1043/5 k.o. … nanaša na odstranitev objekta, novogradnjo enostanovanjske stavbe (pomožnega bivalnega objekta) in spremembo namembnosti. Navedeno pomeni, da upravnemu organu za ugotovitev namembnosti objekta, v zvezi s katerim se zahteva izdaja pogojev in soglasja, ni treba izvajati dokaznega postopka z zaslišanjem stranke, prič in z ogledom morebiti že zgrajenega objekta, za katerega investitor naknadno pridobiva potrebna soglasja in dovoljenja. Zato je nepravilno tudi tožbeno stališče, da bi moral drugostopenjski upravni organ v tem pogledu dopolniti dokazni postopek.

Nadalje ni sporno, da je v predloženi dokumentaciji navedeno, da gre za novogradnjo enostanovanjske stavbe kot pomožnega bivalnega objekta. Iz tožnikovih pojasnil z dne 22. 7. 2011 izhaja, da v tem primeru ne gre za počitniško namembnost, ampak za pomožni bivalni objekt v smislu ureditvenega načrta za to območje. V tej vlogi še pojasnjuje, da je bil objekt že pred izvedeno ponovno gradnjo namenjen mešani rabi – v enem delu hlevu za ovce (staji), v drugem delu pa občasnemu bivanju lastnikov, ko so se ti morali dalj časa zadrževati ob ovcah.

Sodišče meni, da opredelitev rabe stanovanjske stavbe kot pomožnega bivalnega objekta samo zase ne pomeni, da gre za stanovanjsko stavbo, namenjeno stalnemu prebivanju. Že izraz „pomožni“ namreč pove, da tak bivalni objekt zgolj dopolnjuje siceršnjo namembnost objekta in da torej ne more pomeniti njegove edine rabe. Tudi po SSKJ je „pomožen“ tisti, ki omogoča, pomaga, da bistveno, glavno navadno bolje deluje. Navedeno pa nenazadnje izhaja tudi iz Odloka o ureditvenem načrtu obnove dela doline Lepena (Uradno glasilo, št. 2/99, v nadaljevanju UN), na katerega se sklicuje tožnik. Ta v 12. členu, v katerem so določeni pogoji za določitev namembnosti in oblikovanja gabaritov posameznih objektov, pri obstoječem objektu na tožnikovem zemljišču parc. št. 1043/5 v stolpcu „hišna številka“ namesto nje navaja „pomožni bivalni objekt“, obenem pa ga uvršča med gospodarske objekte (v 5. členu opredeljen kot hlev). V istem členu je pri navedenem objektu v stolpcu „dovoljena vrsta posega“ določena le rekonstrukcija, ne pa tudi sprememba namembnosti, kot npr. pri gospodarskem objektu na zemljišču parc. št. 1064/5 in 1064/7, kjer je ta dovoljena poleg rekonstrukcije. Navedeno pomeni, da namesto starega novi objekt ne more opustiti gospodarske namembnosti, če naj se ga obravnava tudi kot pomožni bivalni objekt. Po predloženi dokumentaciji pa je predvidena prav sprememba namembnosti gospodarskega objekta v enostanovanjsko stavbo.

Ker tožnikov objekt zaradi opredelitve v idejni zasnovi kot izključno enostanovanjske stavbe nima, niti ne more imeti gospodarske namembnosti, je treba tudi poimenovanje „pomožni bivalni objekt“ razumeti le še kot bivalni objekt. Z vidika stalnosti oziroma občasnosti bivanja v njem pa ga ni mogoče šteti za stanovanjsko stavbo, namenjeno stalnemu prebivanju, saj kaj takega iz projekta ne izhaja. Gre torej lahko le za občasno bivanje, ob pomanjkanju gospodarske namembnosti objekta pa le v počitniške namene. Če bi torej tožnik zahteval izdajo naravovarstvenih pogojev in soglasja za stanovanjski objekt, ki bo namenjen stalnemu bivanju, ne pa zgolj za pomožni objekt, bi moralo to iz njegove vloge in idejne zasnovne nedvoumno izhajati. V tem primeru pa bi se opravila presoja dopustnosti posega po 24. točki prvega odstavka 13. člena ZTNP-1, ki na območju narodnega parka prepoveduje gradnjo novih stanovanjskih objektov zunaj naselij, razen /.../.

Na drugačno razlago ne morejo vplivati okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, in sicer da je objekt ogrevan, da ima električno in vodno napeljavo, pralni in pomivalni stroj, tudi zato, ker naštete funkcionalnosti niso značilne le za objekte za stalno bivanje, ampak tudi za počitniška stanovanja in stavbe.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakon o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi je odločilo na seji, saj za razlago pomena „pomožnega bivalnega objekta“ ni bila potrebna izvedba v tožbi predlaganih dokazov.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).