Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe o zavrnitvi zahteve za izdajo naravovarstvenega soglasja. V tej odločbi pa pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Glede na to, da iz v postopku ugotovljenega dejanskega stanja (ki ga v reviziji glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče izpodbijati) izhaja, da ima revident prijavljeno stalno bivališče v Ljubljani in da je zahteval izdajo naravovarstvenega soglasja za pomožni bivalni objekt, revident samo z navedbo: „da je načrtoval, da se bo v objekt vselil“, zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 35607-6/2012-4 z dne 14. 5. 2012. Tožena stranka je z navedeno odločbo v pritožbenem postopku odpravila naravovarstveno soglasje Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35620-2444/2011-5 z dne 6. 3. 2011 (1. točka izreka), in odločila, da se zavrne revidentova zahteva za izdajo naravovarstvenega soglasja v zvezi z gradnjo (legalizacijo) pomožnega objekta v dolini Lepene po tam navedeni idejni zasnovi, na tam navedenem zemljišču (2. točka izreka). Tožena stranka je ob reševanju pritožbe Javnega zavoda Triglavski narodni park ugotovila, da gre za gradnjo počitniškega objekta. Taka gradnja pa glede na določbo 19. točke prvega odstavka 13. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP-1), na tem območju ni možna, zato je izdano naravovarstveno soglasje odpravila in zahtevo za njegovo izdajo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Revident dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 utemeljuje z navedbo, da znaša ocenljiva vrednost predmeta spora več kot 20.000,00 EUR, in je že v tožbi označil vrednost spornega predmeta na 40.000,00 EUR.

7. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe o zavrnitvi zahteve za izdajo naravovarstvenega soglasja. V tej odločbi pa pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 ni izpolnjen (enako odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 85/2009, X Ips 185/2010, X Ips 508/2010, X Ips 137/2011, X Ips 389/2011, X Ips 311/2012, X Ips 364/2012 in druge).

8. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (ki jo revident prav tako uveljavlja) je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

9. Revident je navedel, da je v rušitev starega objekta in gradnjo novega objekta vložil precejšen del svojih življenjskih prihrankov in načrtoval, da se bo, po legalizaciji objekta, vanj tudi preselil in rešil vprašanje lastnega bivanja.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami zelo hude posledice, ki jo uveljavlja, to je nerešen stanovanjski problem, ni izkazal. Njegove navedbe so namreč nekonkretizirane in nepojasnjene. Iz v postopku ugotovljenega dejanskega stanja (ki ga v reviziji glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče izpodbijati) pa izhaja, da ima revident prijavljeno stalno bivališče v Ljubljani in da je zahteval izdajo naravovarstvenega soglasja za pomožni bivalni objekt. Zato revident samo z navedbo: „da je načrtoval, da se bo v objekt vselil“, zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 11. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).