Jedro

Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila transakcija na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

V postopku na strani tožnika so bile ugotovljene takšne okoliščine, iz katerih je mogoče zaključiti, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Tožnik namreč ni izvedel preverbe o delovanju te družbe in ni pridobil podatkov o dejanskem izvajalcu del na gradbiščih. Tožnik ni postopal v skladu s pogodbeno prevzetimi obveznostmi, ni predložil nobenih listin, korespondence in ne dokazil in dokumentacije, ki spremljajo gradbena izvajalska dela.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bil tožniku dodatno odmerjen davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od januarja 2008 do maja 2009 v višini 102.575,60 EUR in pripadajoče obresti v višini 8.133,34 EUR, ki morata biti plačana v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov; stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Pri davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju DIN) je bilo ugotovljeno, da je tožnik v letu 2008 in 2009 uveljavljal pravico do odbitka DDV na podlagi računov za gradbene storitve, opravljene na različnih objektih: …, …, …, … in …, ki jih je prejel od izdajatelja, družbe A. d.o.o. in so navedeni na strani 2 in 3 obrazložitve izpodbijane odločbe. V postopku je bilo ugotovljeno, da gre za za fiktivne račune, kot jih določa 74. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Dela na računih so opisana zelo splošno, navedena je količina (v urah ali m2) in cena, noben račun pa se ne sklicuje na pogodbo. Tožnik je predložil pogodbo o poslovnem sodelovanju za leto 2008, sklenjeno 1. 1. 2008 in za leto 2009, sklenjeno 1. 3. 2009. Vsebini obeh pogodb sta splošni. Datum izdaje računa je enak datumu opravljene storitve, tako da ni mogoče ugotoviti obdobja, kdaj so se dela opravljala. Ni mogoče tudi ugotoviti, katere osebe, kdaj in s katerimi sredstvi so delale na objektih, kar ni v skladu z določili Slovenskih računovodskih standardov, zlasti SRS 21. V postopku je bilo ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. „neplačujoči gospodarski subjekt“ oziroma „missing trader“, ki nima kadrovskih in drugih pogojev za izvedbo zaračunanih storitev. V postopku DIN je direktor tožnika B.B. podal izjavo in pripombe na zapisnik, ki pa jih je davčni organ zavrnil. Tožnik ni opravil poizvedb o podizvajalcih, gradbenih dnevnikov ni vodil, nima nobene poslovne korespondence v zvezi s spornimi dobavami, direktorja družbe A. d.o.o. tožnik ni poznal, vse se je dogovarjal preko telefona z C.C. Glede na to, da tožnik deluje na področju gradbeništva, se od njega pričakuje, da pri poslih ravna skrbno in svoje poslovne partnerje tudi preveri. Tožnik pa ni pridobil nobenih referenc o svojem poslovnem partnerju, gradbenega dnevnika ni vodil, nima knjige obračunskih izmer in tudi ni vodil evidence opravljenih ur na gradbišču. Prvostopenjski organ na podlagi 62. člena, prvega odstavka 63. člena in prvega odstavka 68. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) tožniku ni priznal pravice do odbitka DDV od spornih računov izdajatelja A. d.o.o. Drugostopenjski organ se z odločitvijo strinja. Tožnik je davčnemu organu predložil začasne situacije, iz katerih primeroma navaja, da so se dela na objektih, kot je …, delala za glavnega naročnika D. d.d., kjer je tožnik naveden kot izvajalec. K tem situacijam drugih dokazil tožnik ni priložil kot npr. pogodbe, ki je navedena na teh začasnih situacijah ali listin o dejanski izvedbi del ali dokončanju. Pritožbeni organ ne zatrjuje, da tožnik ni opravil del glavnemu naročniku, vendar niti z eno listino ni izkazano in tudi začasne in končne situacije ne potrjujejo, da gre za dela, ki jih je opravil izdajatelj spornih računov.

Tožniku je tudi mogoče očitati subjektivni element. Tožnik je v postopku navedel, da direktorja družbe A. d.o.o. pozna samo na videz, delo je kompenziral z denarjem in materialom. Točnih imen delavcev te družbe ni vedel, gradbenih dnevnikov niso vodili, vodijo jih šele po 30. 8. 2010 na zahtevo gradbenega inšpektorja. Tožnik ni opravil poizvedb o boniteti družbe A. d.o.o., o odgovornih osebah, o kadrovskih in materialnih pogojih te družbe. Tožnik ni pridobil listin oziroma vsaj minimalnih dokazil glede delavcev in sredstev, ne glede na to, da so bile določene oziroma dogovorjene že v pogodbi, ki jih bo A. d.o.o. predložil tožniku. Vse to pomeni, da tožnika očitno ni zanimalo s kom sploh posluje na objektih, za katere je prevzemal odgovornost za kvalitetno izvedbo del do glavnega naročnika. Navedeno je nenavadno, kolikor je tožnika šteti za skrbnega gospodarja, ki je prevzel določeno odgovornost za izvedbo del na zahtevnih objektih. Ob vsem tem pa je tožnik bil dolžan verodostojno dokazati, da so mu bile storitve opravljene. Zgolj račun in njegovo plačilo pa še ne izkazujeta resničnost opravljenih storitev. V skladu z drugim odstavkom SRS 28.45, je dejansko stanje tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami. Dejansko opravljena dobava blaga oziroma opravljenih storitev je torej eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV tudi po stališčih, ki jih je v zvezi z razlago Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 zavzelo SEU v sodbi v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04. Gre za primere, v katerih ni sporno, da je bilo davčnemu zavezancu, ki je uveljavljal odbitek DDV, blago dobavljeno oziroma so bile storitve zanj opravljene.

Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa in jo nato razširil na drugostopenjsko odločbo. V tožbi povzema vsebino izpodbijane odločbe. Tožnik navaja, da ima družba A. d.o.o. za obračunska obdobja januar do vključno december 2008 za dobave blaga in storitev evidentirane vse izdane račune tožniku, pri čemer je v nabavo blaga in storitev vključila vstopni DDV in v posledici poračunala vstopni DDV z izstopnim za leto 2008 in plačala med 80,00 in 400,00 EUR DDV. Prvostopenjski organ je napačno ugotovil dejansko stanje in napravil napačen sklep, da družba A. d.o.o. ni plačevala DDV. Tožnik je DDV-O za družbo A. d.o.o. predložil šele v postopku pritožbe, ker pred tem z njim ni razpolagal. Davčni organ je nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, napačno je uporabil materialno pravo in tudi kršil pravila postopka. Davčni organ navaja, da tožnik v dokaz, da so zaračunane storitve s strani družbe A. d.o.o. bile dejansko opravljene, ne razpolaga z ustrezno dokumentacijo. Tožnik pa poleg računov, ki temeljijo na obeh pogodbah, razpolaga z dokumentacijo, ki izkazuje verodostojnost in resničnost prejetih računov. Tudi davčni organ prve stopnje ugotavlja, da so bile storitve navedene v računih, izdanih s strani družbe A. d.o.o. sicer res dejansko opravljene. Katere osebe pa so te storitve opravile, je nepomembno. Storitve je lahko opravila družba A. d.o.o., ki je lahko angažirala bodisi lastne delavce ali pa podizvajalce. V zvezi z navedbo davčnega organa, da je sklepanje poslov proces, ki ga spremljajo tudi pisne listine, kot npr. povpraševanje, ponudbe, usklajevanja, dogovori za sestanek, ogledi in dopisi, tožnik ugovarja, da to niso listine, ki bi dokazovale karkoli, še manj pa dejstvo, kdo je delo opravil. Bistvenega pomena je zgolj to, da so storitve bile opravljene.

Tožnik v tožbi v zvezi z navedbo davčnega organa, da je družba A. d.o.o. „missing trader“, navaja, da negativnih dejstev ni mogoče dokazovati. Nasprotno, davčni organ bi moral dokazati, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti za navedena dejstva. Davčni organ je tudi absolutno bistveno kršil pravila postopka (76. in 77. člena ZDavP-2), saj zakoniti zastopnik tožnika ni sodeloval v postopku DIN pri družbi A. d.o.o, niti ni imel in ni mogel imeti vpliva na njeno poslovanje. Zmotno je stališče davčnega organa in ni podkrepljeno z nobenim dokazom, da tožnik ni opravil nikakršnih poizvedb o tem, kdo so odgovorne osebe družbe A. d.o.o.. Iz navedb iz zapisnika o izjavi stranke izhaja, da je direktor povedal, da je komuniciral izključno z C.C., prokuristom družbe A. d.o.o., pri čemer je povedal tudi njegovo GSM številko. Po vedenju direktorja pa je direktor družbe A. d.o.o. druga oseba in jo pozna le na videz. Na podlagi 32. člena do 38. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD1) je jasno določeno kdo zastopa družbo, določen je obseg prokure, prenehanje, prenos in vpis prokure. Preden je zakoniti zastopnik tožnika pristopil k poslu je naprej ugotovil, kdo lahko zastopa družbo A. d.o.o. Zmotno je stališče davčnega organa, da je na tožniku, da dokaže, da so bile zaračunane storitve opravljene prav s strani družbe A. d.o.o. Sporni računi pa vsebujejo vse elemente, ki jih mora imeti račun. Navaja sodbo SEU v združenih zadevah C-439 in 440/09. Sodne prakse v letu 2008 in 2009 ni bilo. Navedeno pomeni, da je prepuščeno davčnemu organu, da objektivne kriterije določa sam. K ugotavljanju materialnih in kadrovskih virov družbe A. d.o.o. pa tožnika ni zavezoval noben predpis. Tudi ni zavezujoče, da bi moral zakoniti zastopnik poznati posamezne delavce podizvajalca po imenu in priimku. Delo je bilo opravljeno kvalitetno in strokovno, zato ga je tožnik tudi plačal. Izvajalec, družba A. d.o.o., se je skladno z 2. členom pogodbe zavezala, da prevzame izvedbo posameznih kamnoseških del v obsegu, ki sta ga podpisnici pogodbe dogovarjali sprotno. Tožnik povzema vsebino posamičnih računov in navaja, da so vsi računi verodostojne knjigovodske listine, kot jih določa SRS 21.5 ter imajo tudi vse podatke iz 82. člena ZDDV-1, zato je imel tožnik pravico do odbitka vstopnega DDV. Sklicuje se na sodbi SEU v zadevah C-342/87 in C-255/02. Davčni organ bi moral na podlagi objektivnih dejavnikov tožniku dokazati zlorabo oziroma, da je tožnik vedel oziroma moral vedeti, da sodeluje pri utaji davka. Tožnik je vse storitve, ki mu jih je zaračunala družba A. d.o.o. zaračunal svojim naročnikom oziroma je storitve uporabil za opravljanje svoje registrirane dejavnosti, od katere je zaračunaval izstopni DDV. Tako je dela na objektu … naročila družba D. d.d., ki ji je tožnik tudi izstavil začasne situacije. Prav tako je tožnik družbi … d.d. za dela na objektu … izstavil končno situacijo. Davčni organ je sam s seboj v nasprotju, ko navaja, da storitev družba A. d.o.o. ni opravila. Če jih ni opravila navedena družba in ob dejstvu, da so bile zaračunane dalje naročniku, kdo pa naj bi jih potem opravil. Tožnik v tožbi tudi navaja, da davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja indikatorje, ki naj bi kazali, da je transakcija povezana z utajo davkov. Res je, da indikatorji in značilnosti, ki jih navaja davčni organ, lahko kažejo, da so določene transakcije povezane z utajami DDV, pri čemer pa ne navaja niti enega indikatorja oziroma ne navaja iz katerih dokazov bi lahko sklepal, da so pri družbi A. d.o.o. obstajali katerikoli ali vsaj kateri od navedenih indikatorjev. Davčni organ tožniku očita, da bi moral pred začetkom poslovanja z neznanim novim dobaviteljem pridobiti razpoložljive informacije iz komercialnih baz podatkov o referencah podjetja, pri čemer pa ne navaja nobene pravne podlage, ki bi navedeno zahtevala. Tako je že iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita. Navaja sodbe SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11. Tožniku ni mogoče naložiti objektivne odgovornosti v zvezi z računi, ki jih je prejel. Pravica do odbitka DDV je sestavni del DDV in načeloma ne sme biti omejena. Namen je, da olajša breme DDV in poslovanje vseh gospodarskih subjektov. Nacionalna sodišča smejo pravico do odbitka DDV zavrniti le, če na podlagi objektivnih dokazov ugotovijo, da se je na to pravico sklicevalo za goljufijo ali zlorabo, pri čemer pa je bistvenega pomena, da je breme dokazovanja za primer, da ima davčni zavezanec račun, ki vsebuje vse elemente, ki jih mora imeti v zvezi s pravico do odbitka DDV, na davčnemu organu in ne na davčnemu zavezancu. Davčni organ pa ni dokazal na podlagi objektivnih dejavnikov, da bi tožnik vedel oziroma moral vedeti, da je transakcija povezana z goljufijo. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka vztraja pri obrazložitvi obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je bil tožniku pravilno in zakonito dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV, ki ga je tožnik odbijal kot vstopni DDV na podlagi spornih računov, ki jih je izstavila družba A. d.o.o. Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah, kot je obravnavana, vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Zakon o davku na dodano vrednost, veljaven v letu 2008 in 2009, na katero se zadeva nanaša, v prvem odstavku 63. člena določa, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV mora imeti davčni zavezanec račun. Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Šeste Direktive in določb Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 12. 2006, ki je nadomestila Šesto direktivo (v nadaljevanju Direktiva Sveta 2006/112), ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, je v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV zavzelo več stališč, med drugim v zadevi C-255/02 (Halifax plc) z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 (Optigen Ltd) z dne 12. januar 2006, v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel) z dne 6. julija 2006 ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 (Mahagében in Dávid) z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11 (Tóth) z dne 6. 9. 2012. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila transakcija na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik uveljavljal pravico do odbitka DDV po računih, ki jih je izdala družba A. d.o.o. za razne gradbene izvajalske storitve (polaganje kamna, izvedba del na objektu) opravljene na različnih objektih: …, …, …, … in …. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je tudi razvidno, da med strankama ni sporno, da je bila dobava blaga oziroma storitev po spornih računih opravljena in da je tožnik to blago oziroma storitve uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij.

Iz prakse SEU izhaja, da je v primerih kot je obravnavani, ko je storitve oziroma dobave opravil drug gospodarski subjekt mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti le, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi (sodba SEU v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04, Axel Kittel). Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo bo opravil, ni del davčne utaje (sodba SEU C-409/04, Teleos in drugi). Iz sodbe SEU v združeni zadevi C-80/11 in C-142/11 (Mahagében in Dávid) izhaja, da bi se moral preudaren trgovec, kadar se pokažejo okoliščine, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo ob upoštevanju okoliščin primera pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namera kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (sodba Mahagében in Dávid – točka 60).

Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri njihovem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravica do odbitka DDV. Z razumnim ravnanjem (v smislu dobrega gospodarja) slednji zagotavljajo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca. Tako ravnanje je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Zahteva po takem ravnanju pa ne predstavlja več od tistega, kar je v takih primerih nujno potrebno. Pri tem pa morajo biti poleg okoliščin, ki kažejo na skrbno ravnanje gospodarskih subjektov pri sklepanju in izvajanju pravnih poslov pri svoji dejavnosti podane na strani tožnika tudi okoliščine na podlagi katerih je možno zaključiti, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti da sodeluje pri poslih, ki predstavljajo utajo davka.

Davčna organa tožniku očitata pomanjkanje verodostojnih knjigovodskih listin, kar pa ni zadosten razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV. Osnovni pogoj je namreč, da je bila dobava blaga ali storitev dejansko opravljena, kar med drugim izhaja iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1. Ta pogoj pa je načeloma izpolnjen, četudi je sporno, ali je dobavo opravil izdajatelj računa, njegov izvajalec ali nekdo drug, kar smiselno izhaja tudi iz stališč SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében kft (44. točka obrazložitve) in v zadevi C-324/11, Tóth (49. do 50. točka obrazložitve). V obravnavani zadevi pa ni sporno, da so zaračunane dobave bile opravljene. Tožniku je tako mogoče upravičeno zavrniti uveljavljanje pravice do odbitka DDV le, če mu je mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti da sodeluje pri transakciji ki lahko pomeni utajo davka. Kakšni so objektivni elementi oz. okoliščine na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je prejemnik računa vedel oz. moral vedeti, da je sodeloval pri transakciji, povezani z goljufijo, v zakonodaji niso določeni, saj so odvisni od okoliščin vsakokratnega konkretnega primera. Vendar pa se je do teh okoliščin večkrat opredelilo SEU z namenom varovanja načela nevtralnosti DDV.

Tudi po presoji sodišča so bile v postopku na strani tožnika ugotovljene takšne okoliščine, iz katerih je mogoče zaključiti, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Predmetni računi, ki jih je tožnik prejel od družbe A. d.o.o. se glasijo na relativno visoke zneske zaradi česar bi bilo razumno, da bi tožnik glede družbe A. d.o.o. pridobil informacije, zlasti pa njene reference. Tožnik pa ni izvedel preverbe o delovanju te družbe in ni pridobil podatkov o dejanskemu izvajalcu del na gradbiščih. Sklenil je zgolj splošno pogodbo, druge dokumentacije glede opravljenih storitev pa ni imel in ne razpolaga z izvirnimi listinami iz katerih bi izhajalo katero delo je bilo dejansko opravljeno, kdaj je bilo opravljeno in kdo ga je opravil. Tožnik ni postopal v skladu s pogodbeno prevzetimi obveznostmi. Tožnik je sklenil pogodbo za izvajanje kamnoseških del z družbo, ki ni imela nobenih referenc, komunikacija je potekala zgolj preko mobilnih telefonov, telefonska številka ni bila objavljena v telefonskem imeniku, komunikacija je potekala vedno z isto osebo. Ker gre za gradbena izvajalska dela, bi moral tožnik, ki se ukvarja že leta s kamnoseškimi izvajalskimi deli ustrezno z veljavno zakonodajo, ki ureja graditev objektov voditi gradbene dnevnike na gradbišču, knjigo obračunskih izmer, imeti evidenco o opravljenih delovnih urah delavcev na gradbišču, poskrbeti za vse potrebne ukrepe za varnost in zdravje pri delu ter varstvo pred požarom. Tožnik pa v postopku ni predložil nobenih navedenih listin. Tožnik tudi ni predložil nobene korenspodence, ki sicer spremlja sklepanje gradbenih poslov ter izvajanje in nadzor nad gradbenimi deli (povpraševanje, ponudba, usklajevalni sestanki, terminski plani, projektna dokumentacija) in tudi ne dokazil in dokumentacije, ki spremljajo gradbena izvajalska dela. Nenavadno je, da tožnika ni zanimalo, kdo je delal na gradbiščih, pri čemer pa je za kvalitetno izvedbo del tožnik odgovarja končnemu naročniku. V gradbeništvu se sestavljajo listine, kot so gradbeni dnevnik, knjige obračunskih izmer, katerih vsebinske navedbe potrjujejo osebe, ki v dogodkih, ki so v listini zapisani sodelujejo ali kot naročniki ali izvajalci ali nadzorni organi. Iz gradbenih dnevnikov, prevzemnih zapisnikov pa bi bilo mogoče ugotoviti, kdaj je bilo delo opravljeno, katere osebe in s katerimi sredstvi so delale na gradbiščih, za katera je tožnik od družbe A. d.o.o. prejel račune, tožnik pa z navedenimi listinami ne razpolaga.

Tožnik je v postopku predložil dve pogodbi o poslovnem sodelovanju in sicer eno za leto 2008 in drugo za leto 2009, ki ju je sklenil z izvajalcem del, družbo A. d.o.o.. Gre za vsebinsko enaki in precej splošni pogodbi. V njej izvajalec, družba A. d.o.o. potrjuje, da je usposobljena in registrirana za opravljanje dejavnosti navedene v tej pogodbe, to pa je izvajanje kamnoseških del in da bo na podlagi te pogodbe tožniku dostavila izpis iz registra, pogodbe o zaposlitvi za vse delavce, ki bodo opravljali dela za izvajalca, potrdila o sklenjenem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, potrdila o poučitvi delavcev o varstvu pri delu oziroma opravljenem izpitu iz varstva pri delu, druga potrdila o usposobljenosti, delovna dovoljenja in delovne vize, česar pa tožnik v postopku ni predložil. Družba A. d.o.o. je bila na podlagi 10. člena citiranih pogodb dolžna pred pričetkom del predložiti tožniku tudi seznam delavcev z vpisano strokovno usposobljenostjo in starostjo datum zadnjega preizkusa znanja iz varstva pri delu in z zdravniškim mnenjem, česar tožnik prav tako ni predložil. Na podlagi 13. člena pogodbe se pogodbena cena – obseg del, cene in roki za izvajanje del določijo z aneksom k pogodbi za posamezen objekt, obračun se opravi na osnovi dejansko opravljenih količin in po enotni fiksni ceni iz cenika, ki zajema razlaganje, transport in montažo kamna. Deževne ure, ko se delo na gradišču ne more izvajati, se vodijo pod „deževne ure“ in so stroški izvajalci. Eventualne spremembe morajo biti dogovorjene pred pričetkom del. Tožnik pa v postopku ni predložil nobenega aneksa k navedenima pogodbama, prav tako tudi nobenih obračunov. Predhodno opisano ravnanje tožnika, ki ne predstavlja skrbno ravnanje osebe, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo in v kombinaciji z indici, ki upravičeno kažejo na nepravilnosti in goljufijo v sferi izdajatelja računa, predstavlja objektivno okoliščino, na podlagi katere bi tožnik vsaj moral vedeti, da je sodeloval pri transakciji, povezani z goljufijo. Po presoji sodišča so v danem primeru podane takšne okoliščine, ki poleg še ostalih okoliščin omogočajo zaključek o tožnikovi nedobrovernosti. Podani so indikatorji, ki kažejo na to, da je bila transakcija povezana z utajo DDV. Iz vseh navedenih okoliščin je tako utemeljen zaključek obeh davčnih organov, da je tožnik vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da so bila transakcije na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višja v dobavni verigi.

Davčna organa tožniku tudi očitata, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo izdajatelja računa, pri čemer se davčna organa sklicujeta na okoliščine, ki se nanašajo na družbo, ki je izdala račune (npr. da nima zaposlenih delavcev, da nima materialnih pogojev, da bi storitve lahko opravila, ipd.), čeprav objektivne okoliščine na strani navedene družbe, ki kažejo na njeno nezakonito poslovanje pri presojanju tožnikovega subjektivnega elementa glede na prakso SEU tudi po presoji sodišča niso relevantne. Tako je v tem delu tožnikov ugovor utemeljen.

Sklicevanje davčnih organov, ki kot ključni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV navajata, da tožnik z dokumentacijo ni uspel dokazati, da so bile storitve oziroma dobave po spornih računih opravljene prav s strani izdajatelja računov – družbe A. d.o.o., ni pravilno. Ta razlog sam po sebi glede na okoliščino obravnavanega primera in navedene materialno-pravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV ne more biti razlog za zavrnitev te pravice, zaradi česar so tožnikovi ugovori tudi v tem delu utemeljeni. Ker so v navedeni zadevi za zakonitost presojane odločitve odločilne okoliščine pojasnjene v tej sodbi, sodišče kot nerelevantne zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na okoliščine na strani družbe A. d.o.o. in s tem posledično zatrjevanih kršitev pravil postopka.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.