Jedro

Tožena stranka se je seznanila s kršitvami in s tem, kdo je za kršitve odgovoren, ko je s tožnica opravila razgovor. Tega dne je začel teči rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je po razgovoru dejansko stanje še dodatno preiskala, ne more vplivati na začetek teka subjektivnega roka za zagovor, saj bi s tem tožena stranka začetek teka roka lahko odlašala v nedogled.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonito. Ugotovilo je, da pogodba o zaposlitvi z dne 3. 1. 1992 med strankama za delovno mesto prodajalke za nedoločen čas še učinkuje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, v roku osem dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas od 18. 10. 2005 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo za delovno mesto prodajalka v mesečnem znesku kot je naveden v pogodbi o zaposlitvi, od tega zneska odvesti vse potrebne davke in prispevke in neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter ji manjkajočo delovno dobo vpisati v delovno knjigo, vse v roku osem dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.286,18 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe določb materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in o zadevi odloči na podlagi izvedenega dokaznega postopka in listin v spisu. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče v predmetnem postopku odločalo drugič, in sicer je Višje delovno in socialno sodišče po pritožbi tožeče stranke odločilo, da se sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, pri čemer je v obrazložitvi navedlo, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do odločilnih razlogov, kot so upoštevanje subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi ter opravičljivost razlogov za odsotnost tožnice na razpisanem zagovoru. Vprašanje kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, torej kdaj začne teči 15-dnevni subjektivni rok, je dejansko vprašanje in odvisno od okoliščin danega primera. Iz dokaznega postopka, iz listin v spisu, iz izpovedi prič na obravnavi dne 25. 3. 2008 in iz pripravljalne vloge tožene stranke 13. 2. 2008 izhaja, da dne 26. 9. 2005 ni bil izveden zagovor delavke, da ji delodajalec, to je tožena stranka, ni vročil niti pisni obdolžitve. Raziskava vzrokov inventurnega manjka je bila dne 26. 9. 2008 še v teku, vendar je delodajalec na podlagi poročila V.K., da je do storno računov prihajalo vedno takrat, ko je bila v službi tožnica, le-to ta dan slučajno poklical na sedež uprave, da bi pomagala razrešiti oziroma pojasniti, zakaj je do storno računov prihajalo. Na neformalnem razgovoru je tožnica podala vlogo za sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar svojih kršitev ni izrecno priznala. Navajala je, da v prodajalni nikoli ni bila sama in da je bila v izmenah vedno še kaka druga prodajalka, običajno študentka. Te navedbe je tožnica ponovila tudi na obravnavi 28. 9. 2006. Po preklicu sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, se je tožena stranka želela prepričati ali je do storno računov prihajalo tudi v letu 2004 in ugotoviti višino zneska, za katerega je bila oškodovana, zato je direktor odredil še pregled blagajniških trakov za leto 2004. Ko je prejel rezultate pregleda blagajniških trakov za 2004, se je tožena stranka seznanila z obsegom kršitev in višino povzročene škode. Ker sta direktor tožene stranke kot prokuristka v M. prihajala le občasno iz T. in nista permanentno kontrolirala poslovanje v posameznih prodajalnah, je bila za direktorja zelo pomembna okoliščina, ali držijo trditve tožeče stranke, da so na blagajni lahko delale tudi študentke in kakšna so bila navodila poslovanja glede storno računov. S to okoliščino je bil direktor tožene stranke seznanjen na zagovoru dne 10. 10. 2005, ko so bile zaslišane tožničine sodelavke in poslovodkinja prodajalne, v kateri je delala tožnica. Tožena stranka se je tako z vsemi okoliščinami primera seznanila najprej 3. 10. 2005 in najkasneje 10. 10. 2005, ko so bili pregledani vsi blagajniški trakovi za celotno obdobje, ko je tožnica delala v prodajalni B. v E.. Prvostopenjsko sodišče pa je štelo, da je bila tožena stranka dne 26. 9. 2005 seznanjena z vsemi razlogi in dejstvi glede očitane kršitve pogodbenih obveznosti. Taka ugotovitev sodišča pa ne ustreza dejanskemu stanju in tudi ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Tožena stranka vidi bistveno kršitev določb postopka v tem, ker prvostopno sodišče ni obrazložilo, zakaj šteje, da je bila tožena stranka z vsemi razlogi za izredno odpoved seznanjena 26. 9. 2005. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih navaja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še odgovarja: Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka bila dne 26. 9. 2005, ko je opravila razgovor s tožnico, seznanjena z dejstvi in razlogi, ki so bili podlaga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Rok, v katerem mora delodajalec izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi delavca, je določen v 2. odstavku 110. člena, in sicer je to najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15-ih dneh od kar se je izvedelo za kršitev pogodbe ali druge obveznosti delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Glede na navedene določbe je v obeh primerih tako iz razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. kot po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR določeni 15-dnevni subjektivni rok. Različen je le objektivni rok, ki je v primeru kršitve po 2. alinei 1. odstavka 111. člena šest mesecev, po 1. alinei pa ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da se je tožena stranka seznanila s kršitvami in kdo je te kršitve storil najkasneje dne 26. 9. 2005, ko je v zvezi s temi kršitvami opravila tudi razgovor s tožnico. Dejstvo, da je tožena stranka po tem datumu še dodatno raziskovala dejansko stanje in preiskovala blagajniške račune tudi za leto 2004, na sam začetek teka subjektivnega roka ne more imeti nobenega vpliva. Kajti v takem primeru bi lahko delodajalec začetek nastopa subjektivnega roka za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi subjektivno podaljševal, ko bi še izvajal dodatna poizvedovanja in ugotavljanje dejanskega stanja. Namen zakona, da določa prekluzivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je namreč v varovanju delavca, da ni v negotovosti, ali bo delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi ali ne, potem ko je izvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih lahko poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Petnajstdnevni rok je bil res zelo kratek, zato je zakonodajalec z novelo ZDR le-tega podaljšal na 30 dni. V času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se presoja v tem individualnem delovnem sporu, pa je veljal 15-dnevni rok, ki ga tožena stranka ni spoštovala. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, datirana z dnem 14. 10. 2005, prepozna glede na to, da je delodajalec za kršitev pogodbenih obveznosti in storilca zvedel že najkasneje 26. 9. 2005. Ker je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po poteku 15-dnevnega roka določenega v 2. odstavku 110. člena ZDR, je moralo to izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljaviti. Zaradi navedenega tudi sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali je tožnica res storila zatrjevane kršitve pogodbenih obveznosti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.