Jedro

Določbe 5. člena ZPIZ-1, ki opredeljujejo pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakon, hkrati pomenijo, da mora biti zavarovancu po izpolnitvi pogojev in prenehanju zavarovanja pokojnina odmerjena v zakonskih okvirjih čimbolj realno v odvisnosti od njegove plače in obračunanih oziroma vplačanih prispevkov.

Sodišče je utemeljeno dopustilo dokazovanje višine tožnikovih plač v spornem obdobju s primerjavo plač tožnikovega sodelavca, ki je pri istem delodajalcu in v okviru iste vojne pošte delal na enakem delovnem mestu, kot tožnik. Tako ugotovljena višina tožnikovih plač, upoštevaje valorizacijske količnike, ki jih tožena stranka tudi sicer uporablja, gotovo pomeni mnogo realnejše podatke za ugotovitev tožnikove najugodnejše pokojninske osnove in višine starostne pokojnine od evidentno pomanjkljivih podatkov toženkine matične evidence, ob katerih je lahko tožena stranka tožniku odmerila pokojnino zgolj od najnižje pokojninske osnove.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. P-4117109 z dne 23. 6. 2008 in odločbo št. 1 4 4117109 z dne 31. 3. 2008 glede odmere višine starostne pokojnine. Hkrati je odločilo, da ima tožnik od 1. 10. 2006 dalje pravico do starostne pokojnine v mesečni višini 476,89 EUR, s kasnejšimi valorizacijami. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za nazaj izplača razliko med izplačevano starostno pokojnino in navedeno višino ter mu povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvah, da tožena stranka v matični evidenci zavarovancev ni imela evidentiranih podatkov o tožnikovi plači v obdobju od leta 1970 do leta 1990, ko je bil tožnik zaposlen kot civilna oseba v takratni JLA, Vojna pošta O., je soglašalo s presojo, da se pri ugotavljanju najugodnejše pokojninske osnove in odmeri pokojnine upoštevajo primerljivi podatki o plači tožnikovega sodelavca, zaposlenega na enakem delovnem mestu, namesto, da je ob izpadu podatkov o tožnikovi plači tožena stranka višino starostne pokojnine tožniku odmerila od najnižje pokojninske osnove.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtujljive osebne pravice. Za namen zagotavljanja teh pravic zbira in vodi tožena stranka za posamezne zavarovance podatke o plačah, od katerih so bili plačani prispevki, v matični evidenci zavarovancev, v katero so podatke dolžni sporočati delodajalci. Zato se za odmero pokojnine ne morejo upoštevati drugi podatki o plačah, ki niso zbrani v matični evidenci, oziroma podatki o plačah drugih oseb. Dopušča sicer možnost dokazovanja, da podatki matične evidence niso pravilni, vendar ne na način, kot je bilo to v tožnikovem primeru, to je z upoštevanjem plače drugega delavca.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na to sodišče revizijskih navedb, da naj bi bilo pri izdaji izpodbijane sodbe tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ni moglo upoštevati.

6. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da ima matična evidenca o plačah zavarovancev, od katerih so bili obračunani oziroma plačani prispevki, ki jo tožena stranka vodi na podlagi določb Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ), značaj javne listine. Pravilno ugotavlja, da se štejejo dejstva, ki izhajajo iz javne listine, za resnična, kar pa ne izključuje možnosti dokazovanja neresničnosti le-teh. Na podlagi četrtega odstavka 224. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama javna listina nepravilno sestavljena. Pri tem 213. člen ZPP tudi za takšno dokazovanje dopušča uporabo vseh primernih dokazov.

7. Določbe 5. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), ki opredeljujejo pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakon, hkrati pomenijo, da mora biti zavarovancu po izpolnitvi pogojev in prenehanju zavarovanja pokojnina odmerjena v zakonskih okvirjih čimbolj realno v odvisnosti od njegove plače in obračunanih oziroma vplačanih prispevkov.

8. Ob v bistvu ves čas nespornih dejstvih, da je bil tožnik v letih od 1970 do 1990 kot civilna vojaška oseba zaposlen pri takratni JLA, da takratni delodajalec ni sporočal podatkov o tožnikovi plači v matično evidenco tožene stranke in da so bili ti osebni podatki ob tožnikovi upokojitvi praktično nedosegljivi, je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je bila matična evidenca o tožnikovih plačah, ki so v skladu z določbami 39. člena ZPIZ-1 podlaga za ugotovitev višine tožnikove starostne pokojnine, nepravilno sestavljena oziroma vodena. Zato je utemeljeno dopustilo dokazovanje višine tožnikovih plač v spornem obdobju s primerjavo plač tožnikovega sodelavca, ki je pri istem delodajalcu in v okviru iste vojne pošte delal na enakem delovnem mestu, kot tožnik. Tako ugotovljena višina tožnikovih plač, upoštevaje valorizacijske količnike, ki jih tožena stranka tudi sicer uporablja, gotovo pomeni mnogo realnejše podatke za ugotovitev tožnikove najugodnejše pokojninske osnove in višine starostne pokojnine od evidentno pomanjkljivih podatkov toženkine matične evidence, ob katerih je lahko tožena stranka tožniku odmerila pokojnino zgolj od najnižje pokojninske osnove.

9. Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava (39. člen ZPIZ-1), ko je ob (delni) odpravi odločb tožene stranke tožniku odmerilo starostno pokojnino na podlagi primerljivih podatkov o plačah njegovega sodelavca v spornem obdobju (1).

10. Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Smiselno enaka stališča glede možnosti ugotavljanja pokojninske osnove zavarovanca oziroma uživalca je Vrhovno sodišče zastopalo tudi v odločbah, na katere se v svoji sodbi sklicuje sodišče druge stopnje.