Jedro

Ker v matični evidenci brez krivde tožnika ni bilo podatkov o njegovi plači za sporno obdobje, je sodišče prve stopnje na podlagi drugih dokazov pravilno ugotovilo, kakšno plačo je prejemal tožniku primerljiv delavec. Na tej podlagi je pravilno sklepalo, kakšna je bila tožnikova plača v spornem obdobju, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca z dne 23. 6. 2008 in 1. odstavek odločbe Območne enote toženca v Ljubljani z dne 31. 3. 2008 v delu, ki se nanaša na znesek priznane starostne pokojnine in odločilo, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v višini 476,89 EUR na mesec od 1. 10. 2006 dalje z vsemi uskladitvami ter da je toženka dolžna tožniku zapadle zneske razlike v starostni pokojnini, ki jih je toženka tožniku izplačevala po odločbi toženca z dne 31. 3. 2008 in na novo odmerjeno starostno pokojnino po tej sodbi, izplačati v roku 15 dni ter povrniti stroške postopka v višini 168,36 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje toženka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je sodišče s tem, ko je nadomestilo višino manjkajočih tožnikovih plač za leto 1976 in za leta 1980 do 1988 s plačami drugega zavarovanca, zmotno uporabilo Zakon o matični evidenci zavarovanec in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/00 s spremembami) in določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Gre za neodtuljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati in je v skladu s tem v določbi 1. odstavka 39. člena ZPIZ-1 določeno, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec in ne kdorkoli drug prejel, oziroma od zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih desetih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Tudi po določbi 203. člena ZPIZ-1 se pokojninska doba in plače ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Podatke v smislu te določbe pa v skladu z ZMEPIZ zagotavljajo delodajalci, saj je v 6. členu tega zakona določeno, da se podatki vnesejo v matično evidenco na podlagi prijav, ki jih vložijo med drugim, gospodarske družbe, v matično evidenco pa se, med drugim, vnesejo podatki o ugotovljenih plačah oziroma zavarovalnih osnovah, od katerih so bili plačani prispevki. Po 22. členu ZMEPIZ za delavce zaposlene v Republiki Sloveniji, vložijo prijavo v zavarovanje poslovni subjekti. V 23. členu ZMEPIZ pa je določeno, da plače oziroma osnove in nadomestila plače oziroma osnove, ki so podlaga za ugotovitev pokojninske osnove ter zavarovalno dobo, ugotovi zavod v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Podatke o plačah in nadomestilih plač pa za zavarovance v delovnem razmerju vpišejo poslovni subjekti v prijave na podlagi z zakonom določenih evidenc oziroma na podlagi dokončno ugotovljenih plač po zaključnem računu za preteklo leto. Za izračun pokojninske osnove se torej lahko upoštevajo le plače oziroma osebni dohodki, ki jih je tožnik dejansko dobil, ne pa podatki tretjih oseb. V posledici navedenega ni mogoče izračunati tožnikove pokojninske osnove na podlagi znanih plač druge osebe, konkretno plač, ki jih je prejel A.T. Za izračun pokojninske osnove se ne morejo upoštevati drugi podatki o plačah, ki niso zbrani v matični evidenci. Podatki v matični evidenci so namreč podatki, ki predstavljajo javno listino in veljajo za resnične, dokler se ne dokaže nasprotno. Možno je sicer dokazovati, da podatki niso pravilni oziroma kot je to v konkretnem primeru, dokazovati manjkajoče podatke, ki niso vneseni v matično evidenco, vendar ne na način, kot je bilo to storjeno v tožnikovem primeru. Toženka meni, da ni bila dolžna zahtevati manjkajočih podatkov o plačah v Beogradu, niti jih ni mogla zahtevati, saj so bile pretrgane vse komunikacije, manjkajoči podatki pa niso več dosegljivi, ker takratne Personalne uprave, ki so vodile podatke o plačah za zaposlene v JLA, ne obstajajo več. Na način, kot je to storilo sodišče pri izračunu tožnikove pokojninske osnove ta ni ugotovljena z gotovostjo, saj temelji zgolj na hipotetičnih predpostavkah. Tožnik bi lahko manjkajoče podatke zbral sam oziroma bi moral predložite takšne dokumente (kot na primer plačilne liste), s katerimi bi dokazal višino in vsebino prejete plače, da bi se lahko upoštevala za izračun pokojninske osnove. Tožnik ni predložil nobenih podatkov o plačah za sporno obdobje, torej ni dokazal, da podatki v javni listini niso resnični. Neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišča na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 99/2007 z dne 22. 4. 2008, saj gre za povsem drugačno odločitev kot v primeru tožnika. Tožnik je bil zaposlen pri Vojni pošti na drugi lokaciji kot A.T., A.T. je bil v posameznih letih v bolniškem staležu, za tožnika pa ti podatki niso bili znani, niti jih sodišče ni ugotavljalo. Tudi tožnikovi sodelavci, ki so bili zaposleni pri Vojnih poštah na različnih lokacijah, niso imeli sporočenih vseh podatkov o plačah in se jim je pokojninska osnova oblikovala le na podlagi prijavljenih podatkov o plačah. Odločitev sodišča zato ni pravilna in je tudi napačen izrek o stroških postopka glede na načelo uspeha v sporu.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče je v predmetnem sporu presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 23. 6. 2008, s katero je ta zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo njegove Območne enote v Ljubljani z dne 31. 3. 2008, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 366,83 EUR na mesec od 1. 6. 2006 dalje. V predmetni zadevi je sporno to, da toženec ni razpolagal s podatki o tožnikovih plačah za obdobje, ko je bil tožnik kot civilna oseba zaposlen pri JLA v Vojni pošti O.in sicer v času od leta 1967 do junija 1991, podatkov pa ni bilo za čas od 1970 do 1990 in je tožena stranka tožnikovo pokojnino odmerila od najnižje pokojninske osnove.

Obdobje zaposlitve med strankama ni sporno, sporno je le vprašanje upoštevanja plač za sporno obdobje, kajti toženka s temi podatki ne razpolaga oziroma teh podatkov ni v matični evidenci. Teh podatkov o dejanski plači tožnika pri njegovem takratnem delodajalcu oziroma pravdnih slednikih tudi v sodnem postopku ni bilo mogoče odkriti. Dosegljivi pa so bili podatki o plači A.T., ki je opravljal kot civilna oseba v JLA pri isti Vojni pošti enaka dela kakor tožnik. Tako tožnik kakor A.T. sta opravljala pri istem delodajalcu v okviru iste armadne oblasti enaka dela, kot civilni osebi v JLA. Na podlagi navedenih dejstev upoštevajoč, da sta bila zaposlena hkrati od 2. 12. 1974 do 30. 6. 1989 na enakih delih, je sodišče s pomočjo sodne izvedenke lahko izračunalo plače tožnika za posamezno koledarsko leto. Na podlagi tako izračunane letne neto plače tožnika je sodna izvedenka izračunala valorizirane mesečne plače tožnika za vse obdobje, ki se je upoštevalo za izračun pokojninske osnove, ob upoštevanju valorizacijskih količnikov, določenih s Pravilnikom o valorizaciji količnikov za preračun plač in zavarovalnih osnov iz prejšnjih let na raven plač in pokojnin iz leta 2005. Na takšen izračun toženec ni imel pripomb, ne strinja se le z upoštevanjem plač priče A.T. za obdobja, ko sam ni znal ugotoviti višine teh plač in meni, da gre za fiktivne zneske ter da za takšen izračun ni pravne podlage v 39. členu ZPIZ-1 in ZMEPIZ.

Odmera pokojnine je odvisna od prejete plače oziroma osnove, od katere so bili plačani prispevki in ne od tega, kaj je vpisano v matično evidenco. Podatki o plačah se po 8. členu ZMEPIZ sicer morajo vpisati v matično evidenco, vpisani podatki pa se pri odmeri le uporabijo (prvi odstavek 5. člena ZMEPIZ). ZMEPIZ je namreč zakon, ki ureja sprotno zbiranje, obdelavo in posredovanje podatkov, ki so potrebni za izvajanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Določbe drugega odstavka 57. člena ZMEPIZ glede na smisel tega zakona, zlasti pa osnovnega ZPIZ-1, ni mogoče razumeti tako, kot jo tolmači toženka. V spornem primeru je tožnik dokazoval višino plač in osnov, od katerih so bili obračunani prispevki tudi za obdobje, ki ga tožena stranka zaradi pomanjkljive matične evidence pri odmeri pokojnine ni upoštevala. Takšen dokaz je plača delavca, ki je opravljal popolnoma enako delo pri istem delodajalcu v enakem obdobju. V primeru, da je tožnik v spornem obdobju pri istem delodajalcu opravljal enako delo kakor A.T., se z veliko stopnjo verjetnosti lahko upošteva plača A.T. v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je plačo A.T. ob prej navedenih predpostavkah štelo kot tisto plačo, ki jo je možno jemati kot plačo, ki je bila izplačana tožniku.

Res je, da je v zadevi, na katero se nanaša sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 99/2007 z dne 22. 4. 2008, šlo za drugačno dejansko stanje, vendar pa za enak pravni problem. V predmetni zadevi je Vrhovno sodišče RS menilo, da v kolikor v matični evidenci ni podatkov o tožničinih plačah za čas od 4. 5. 1972 do 31. 12. 1976 in ni podatkov o dejanski plači tožnice pri njenem takratnem delodajalcu oziroma pravnih naslednikih, dosegljivi pa so podatki o plačah dveh tožničinih sodelavk, ki sicer nista delali na enakem delovnem mestu kot tožnica, je pa s primerjavo razmerij med plačami teh delavk pred začetkom in po koncu spornega obdobja in upoštevaje pregled plač po analitični oceni za leto 1974 za delavce enote, kjer je delala tožnica, z veliko stopnostjo verjetnosti moč ugotoviti, koliko je, glede na plače sodelavk, znašala tožničina plača v spornem obdobju. Povedano drugače v kolikor v matični evidenci toženke ni podatkov o plači zavarovanca je pa mogoče njegovo plačo z veliko verjetnostjo ugotoviti s pomočjo drugih dokazov tudi s pomočjo plač sodelavcev zavarovanca, je na takšen način moč ugotoviti plače zavarovanca, ki so pomembne za izračun pokojninske osnove. Če v matični evidenci za posamezna obdobja brez krivde zavarovanca teh podatkov ni, je potrebno za ugotovitev pokojninske osnove zavarovanca v skladu z določbami 43. člena ZPIZ (oziroma 39. člena ZPIZ-1) uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Podobno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v zadevah opr. št. VIII Ips 390/2008 z dne 27. 9. 2010 in v sklepu opr. št. VIII Ips 118/2009 z dne 5. 4. 2011. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče le navaja, da se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi stališči zavzetimi v sodbi sodišča prve stopnje. Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da tožnik v pravdi ni v celoti uspel. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.