Jedro

Materialnega procesnega vodstva v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni.

Novi dokazi so lahko podlaga za obnovo postopka samo, če so novi subjektivno, ne pa objektivno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za obnovo postopka z dne 23. 12. 2003. Kot nosilni argument je navedlo, da tožnik ni dokazal, da zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper ta sklep v zvezi s prvostopenjskim sklepom je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sklep sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi. Navaja, da bi ga sodišče moralo pozvati k dopolnitvi vloge, če je štelo, da predlog ni popoln. Ker tega ni storilo, je bila kršena njegova pravica iz 22. člena Ustave RS. Dolžnost materialnega procesnega vodstva se nanaša tudi na postopke z izrednimi pravnimi sredstvi. Ker je bilo treba v obnovitvenem postopku uporabiti določila Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90, v nadaljevanju ZPP-77), bi sodišče lahko samo ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka, saj tožniku zaradi opustitve poziva k dopolnitvi navedb ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožbeno sodišče je dolžno po uradni dolžnosti paziti na absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, zato bi moralo sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje z navodilom, naj tožnika pozove k dopolnitvi navedb. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ocenjuje, da dejstvo, da je tožnik za nekatere dokaze izvedel kasneje, ne pomeni, da zanje brez svoje krivde ni mogel vedeti prej in jih uveljavljati. Pri poskusu pridobitve dokazov je ravnal z zadostno skrbnostjo, njegovo ravnanje pa je treba presoditi tudi v luči ravnanja nasprotne stranke, ki je izkoristila dejstvo, da je bilo samo njej znano, da odločba z dne 11. 11. 1992 ni bila vročena tožnikovi materi. Tudi do omenjenih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Ne da bi odgovorilo na pritožbene navedbe, je zavzelo le splošno stališče glede uporabe ZPP-77. Zapisniki upravnega organa iz leta 2003 so sicer res obstajali že v času rednega sojenja, vendar je njihov pomen v tem, da dokazujejo, da odločba z dne 11. 11. 1992 ni bila vročena tožnikovi materi. Sodišče druge stopnje je kot razlog zavrnitve navedlo dejstva, ki niso bila predmet obravnave v postopku na prvi stopnji (dokazi so „nastali po končanem rednem postopku), s čimer je tožniku onemogočilo, da bi se opredelil do teh navedb. Če vročitve ni, tudi ni dokaza o vročitvi, kar pomeni, da tožnik pojmovno ne more predložiti dokaza o nevročitvi, ki bi obstajal že v času odločanja sodišča v rednem postopku. Del odločbe o relevantnosti trditev o ničnosti odločb ni obrazložen. Te so vsekakor pomembne, saj nična odločba ne more in ne sme imeti nobenega učinka. Ni se mogoče strinjati s stališčem, da sprememba sodnikovega naziranja, nastala po končanem rednem postopku, ni razlog za obnovo postopka.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V tem obnovitvenem postopku je treba glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku uporabiti določbe ZPP-77. O očitkih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

7. Del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS je tudi pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica do izjave. Tej pravici stranke ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. To ne velja le za dejanske navedbe, temveč tudi za pravno podlago spora oziroma pravna vprašanja. Pri tem je treba upoštevati, da sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, temveč se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki so za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča pravno odločilna. Pravkar povedano je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi v celoti spoštovalo, zato niso utemeljeni na več mestih v reviziji ponovljeni očitki, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb. Upoštevajoč tehtnost argumentov v pritožbi, so povsem zadostne ugotovitve sodišča druge stopnje, da tožnik ni niti podal ustreznih dejanskih trditev niti izkazal, da dejstev in dokazov, na katere se je skliceval v predlogu za obnovo, brez svoje krivde ni mogel uveljavljati pravočasno, to je pred pravnomočnim zaključkom rednega postopka; da so trditve v smeri ničnosti upravnih odločb v obravnavani zadevi nerelevantne in da so nova dejstva oziroma dokazi, ki so lahko podlaga za obnovo postopka, le tisti, ki so novi v subjektivnem, ne pa v objektivnem smislu.

8. V predlogu za obnovo postopka je treba zlasti navesti: zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova, okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku in dokaze, s katerimi se podpirajo navedbe predlagatelja (drugi odstavek 424. člena ZPP-77). Trditvena podlaga predloga za obnovo postopka omogoča sklepanje, da predlog vsebuje sestavine, ki so potrebne za popolnost vloge in ga je bilo mogoče identificirati, ne da bi bilo treba uporabiti določbo o popravi nerazumljive oziroma nepopolne vloge iz prvega odstavka 109. člena ZPP-77. 9. Tožnik tudi nima prav, da bi ga moralo sodišče, ker ni podal ustreznih dejanskih trditev niti ni izkazal, da dejstev in dokazov, na katere se je skliceval v predlogu za obnovo postopka, brez krivde ni mogel uveljavljati pred pravnomočnim zaključkom rednega postopka, spodbuditi k dopolnitvi nepopolnih dejanskih navedb. Materialnega procesnega vodstva (298. člen ZPP-77) v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni.

10. V sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 47/2005 z dne 12. 12. 20074 je bilo pojasnjeno, da v ZPP-77 delno uveljavljeno preiskovalno načelo tožnika ne razbremenjuje odgovornosti za zbiranje procesnega gradiva in nima vpliva na znižanje standarda skrbnosti njegovega ravnanja. Že po ZPP-77 so imele odločilno vlogo pri zbiranju dokazov stranke; izvedba dokaza je bila primarno vezana na njihov predlog. V skladu s tako opisano vsebino razpravnega načela je treba določilo tretjega odstavka 7. člena ZPP-77 razlagati v smislu pooblastila („sme izvesti tudi dokaze“), ne pa dolžnosti sodišča, da izvede dokaze, ki jih stranke niso predlagale.

Posebej o obnovitvenem razlogu iz 9. točke 421. člena ZPP-77

11. Očitno neutemeljeni revizijski ugovori tožeče stranke v zvezi z obnovitvenim razlogom iz 9. točke 421. člena ZPP-77 zahtevajo le sumaren odgovor Vrhovnega sodišča v tej smeri. Zapisnika z dne 1. 12. 2003 in 3. 12. 2003 nista „nov dokaz“ v pomenu 9. točke 421. člena ZPP-77. Nova dejstva in novi dokazi so lahko vsebina obnovitvenega predloga, če so ta dejstva oziroma če so ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze v pravnomočno končanem postopku.(1) Novi dokazi so torej lahko podlaga za obnovo postopka samo, če so novi subjektivno, ne pa objektivno.

12. Trditve o ničnosti odločb z dne 11. 11. 1992 in 24. 11. 1995 niso relevantne zato, ker jih ni mogoče subsumirati pod obnovitveni razlog iz 9. točke 421. člena ZPP-77. Sprememba sodnikovega pravnega naziranja pa sploh ni dejstvo, saj v civilnem procesnem pravu z izrazom dejstvo razumemo samo tisto, kar spada k dejanskemu stanju in tvori spodnjo premiso sodniškega silogizma. (2)

13. Vrhovno sodišče je tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP-77).

Op. št. (1): Ude v Ude et al., Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, tretja knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, stran 593. Op. št. (2): Zobec v Ude et al., Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, druga knjiga, Uradni list RS in GV založba, Ljubljana 2006, stran 338.