Jedro

Stroški pogreba so dolg zapuščine in se za takšen dolg in za odgovornost zanj po pravni teoriji smiselno uporabljajo določbe ZD o odgovornosti dedičev za dolgove zapustnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju pod I. točko izreka ugotovilo obseg zapuščine, pod II. točko izreka je za dediča razglasilo zapustnikovega sina D. V. in zapustnikovo izvenzakonsko partnerico L. M., ki na podlagi zakon dedujeta vsak 1/2 premoženja v zapuščinski masi, pri čemer sta se dediča sporazumela, da D. V. deduje 66 delnic izdajatelja M. I. in dedinja L. M. 65 delnic istega izdajatelja.

Zoper sklep o dedovanju se je v roku pritožila dedinja L. M. iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep o dedovanju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker pritožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Le-ta je namreč že takoj na začetku obravnave sodišču pojasnila, da v zapuščino ne spada celotna nepremičnina parcele št. 226. S, prav tako ne v celoti denarna sredstva na devizni varčevalni knjižici NLB, ker gre za skupno premoženje. Poleg tega obstajajo dolgovi do zapuščine, ker je stroške zapustnikovega pogreba v celoti nosila sama. Sodnica naj bi jo zavrnila z obrazložitvijo, da razpolaga z zemljiškoknjižnim izpiskom in podatki NLB d.d.. Pritožnica in pokojni sta živela v izvenzakonski skupnosti in v času njenega trajanja sta dogradila objekt na parceli št. 226.S k.o. G., že zgrajenega pa sta v celoti obnovila in uredila okolico. Zato ta nepremičnina predstavlja skupno premoženje vsakega do 1/2. Na enak način so bila pridobljena denarna sredstva na devizni varčevalni knjižici NLB in zato izloča tudi polovico teh denarnih sredstev v svojo korist. Torej sodišče prve stopnje obseg premoženja, ki sodi v zapuščino, ni pravilno ugotovilo. Računov, ki jih je pritožnica pokazala sodnici in potrjujejo stroške pogreba zapustnika, sodnica ni želela vpogledati. Dolg zapuščine so tudi stroški za pogreb zapustnika in če zapuščino deduje več dedičev, so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža. Stroški za pogreb zapustnika so znašali 3.036,60 EUR in jih je v celoti krila zapustnica, kateri je sodedič dolžan povrniti polovico teh stroškov. Tudi te stroške bi sodišče moralo odbiti od ugotovljene vrednosti zapuščine.

Pritožba ni utemeljena.

Stroški pogreba so dolg zapuščine in se za takšen dolg in za odgovornost zanj po pravni teoriji smiselno uporabljajo določbe Zakona o dedovanju (ZD) o odgovornosti dedičev za dolgove zapustnika. Ker dolg zapuščine ni pravica iz zapuščine, ki bi nekomu šla, se zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku o njem ne opredeljuje in ga ne zaobseže v sklepu o dedovanju (razen seveda, če je glede njega med dediči sklenjen dogovor), ampak ga upnik (tudi dedič) lahko uveljavlja v pravdnem postopku, če glede njega tudi pozneje ni dosežen dogovor med prizadetimi.

Da naj bi pritožnica iz zapuščine izločala v pritožbi navajano premoženje že na obravnavi pred sodiščem prve stopnje, so zgolj pritožbene navedbe, brez podpore v dokazih, niti to ne izhaja iz zapisnika o obravnavi, katerega resničnost je lastnoročno s podpisom potrdila tudi pritožnica in kateri kot javna listina potrjuje resničnost v njem navedenega. Torej pritožbeno sodišče pritožbenim trditvam o absolutni bistveni kršitvi določb postopka, zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava v tej smeri ni moglo slediti.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep o dedovanju sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).