Jedro

Ker je torej prav sporno pravno dejanje predstavljalo odločilno zmanjšanje njegovega premoženja, zaradi katerega se tožeča stranka niti v izvršbi ne more poplačati, je bil njen zahtevek za izpodbijanje konkretnega dejanja utemeljen. Preostalo dolžnikovo premoženje je sestavljeno iz idealnih deležev na številnih drugih zemljiščih in je zato vnovčevanje takega premoženja ne le izrazito težavno, temveč je zaradi drobitve kmetijskih in gozdnih zemljišč izid izvršilnega postopka na to premoženje z vidika višine dosežene kupnine močno vprašljiv. Pritožba torej utemeljeno opozarja, da gre za „nekvalitetno“ premoženje, katerega prava vrednost se lahko pokaže šele v primeru dejanske prodaje, ne pa za likvidno premoženje, ki bi upniku zanesljivo lahko omogočilo poplačilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da se ugotovi, da je darilo, navedeno v 1. točki izreka sodbe, neučinkovito do upnika tudi zaradi izterjave nadaljnjega zneska 16.914,16 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2003 dalje do plačila in je toženec dolžan dovoliti izvršbo na nepremičnino, navedeno v izreku prvostopenjske sodbe, tudi za ta znesek.

Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki 4.848,93 EUR stroškov prvostopenjskega in 666,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je darilo po darilni pogodbi z dne 31.5.2002, s katero je E. F. podaril tožencu S. F. svoj solastninski delež na dvosobnem stanovanju, vknjiženem v podvložku št. 3599/13 k.o. S. z oznako E, neučinkovito do tožeče stranke, kolikor je to potrebno za izterjavo njene terjatve v višini 16.955,84 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2003 dalje do plačila in pripadajočih sodnih stroškov ter odločilo, da je zato toženec kot obdarjenec dolžan dovoliti izvršbo na podarjeno nepremičnino za izterjavo te terjatve. Višji tožbeni zahtevek (za poplačilo terjatve do višine 33.870,79 EUR z obrestmi) je zavrnilo, ker je ugotovilo, da ima dolžnik E. F. v solasti premoženje v vrednosti 16.914,16 EUR in je torej s svojim razpolaganjem škodoval upniku le v presežku te vrednost. Glede pravdnih stroškov je zaradi delnega uspeha strank v pravdi odločilo, da nosi vsaka stranka svoje.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Prvostopenjskemu sodišču na prvem mestu očita kršitev postopka, ker naj bi izvajalo dokaze, ki so bili predlagani šele po poteku prekluzivnih rokov. Tožena stranka je namreč predlagala imenovanje izvedenca šele po prejemu razveljavljene sodbe višjega sodišča, čeprav je imela to možnost že prej. Očitno pa je sodišče v postopku upoštevalo tudi vse ostale dokazne predloge in listine, ki jih je tožena stranka navaja po preteku prekluzivnega roka, saj je v sodbi zapisalo, da je „prebralo vse listine v spisu“. Izvedenca je sicer prva preventivno res predlagala tudi tožeča stranka, vendar je svoj predlog kasneje umaknila, ker dokazno breme nosi tožena stranka. Ta je tudi v celoti izvedenca plačala. V nadaljevanju pritožbe opozarja, da je institut izpodbijanja pravnih dejanj specifičen in nima ničesar skupnega z zmoto, prevaro itd., kar je sodišče obrazlagalo v izpodbijani sodbi in je zato s tako razlago zgrešilo pravilno materialnopravno izhodišče v zadevi. V zvezi z dodatnim premoženjem, ki ga ima dolžnik, pa tožeča stranka opozarja, da je le-to sestavljeno iz idealnih deležev kmetijskih zemljišč, gozdov in delno gradbenih parcel na postojnskem območju. S tem, ko je sodišče prve stopnje te nepremičnine štelo kot upoštevanja vredno premoženje, je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika po naravi stvari enovito dejanje in sodišče ne more ugotoviti, da je dopustno izpodbijanje le za del terjatve. V nasprotnem primeru bi ta institut svoj smisel zgubil. Poleg tega se je sodišče zanašalo na domnevno vrednost določenih delov premoženja, ki so pripadali dolžniku, ki pa še zdaleč ne dosegajo vrednosti dolžnikove obveznosti. Gre za nekvalitetno premoženje, katerega vnovčenje je praktično nemogoče oziroma možno le z velikim diskontom. Tako na primer gozdnih in kmetijskih zemljišč ne more kupiti niti sama tožeča stranka, ker nima statusa kmeta. Izvedenci so upoštevali pri svojih cenitvah administrativno vrednost zemljišč, kar je daleč od realnega življenja in razmer na trgu. Poleg tega drobitev kmetijskih in gozdnih zemljišč lahko občutno zniža ceno, česar izvedenci niso upoštevali. Kako malo je vredno zemljišče, priča tudi dejstvo, da se je tudi toženec po smrti očeta – dolžnika, odpovedal dedovanju. Po mnenju pritožbe premoženje, ki dosega le del terjatve, ne more biti razlog za zmanjšanje plačilne pravice na podlagi izpodbojne tožbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. Meni, da je bil dokazni predlog za imenovanje izvedenca pravočasen in opozarja, da tožeča stranka svojega dokaznega predloga ni umaknila, kot zatrjuje. Glede ostalih trditev, navedb in dokaznih predlogov iz vloge z dne 26.5.2008 pa navaja, da jih je podala pravočasno in da bi bil tudi sicer dokazni predlog pravočasen glede na pravilo materialnega procesnega vodstva ter ob upoštevanju spremenjenih navodil pritožbenega sodišča, ko je novi položaj od stranke zahteval navajanje drugačnih dejstev in ponujenje dodatnih dokazov. Tako stališče je podprto s številnimi, v odgovoru na pritožbo citiranimi stališči pravnih strokovnjakov. Dedovanju po očetu pa se je toženec odpovedal iz povsem drugih, osebnih razlogov.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva: - tožeča stranka in družba F. d.o.o., katere ustanovitelj in direktor je bil E. F., sta sklenili dne 19.7.2001 pogodbo o kratkoročnem kreditu, pri kateri je E. F. sodeloval kot solidarni porok, - kredit je v celoti zapadel v plačilo 25.6.2002 - dne 31.5.2002, torej tik pred zapadlostjo zadnjega obroka kredita, je E. F. z darilno pogodbo prenesel na svojega sina – toženca S. F. svoj solastninski delež na dvosobnem stanovanju v K. - rok za izpolnitev obveznosti je bil dne 24.4.2003 podaljšan s pogodbo, s katero je dolžnik E. F. osebno pristopil kot dolžnik k dolgu svoje družbe, - nov rok zapadlosti je bil določen na 23.4.2004 - dne 18.2.2004, torej dva meseca pred zapadlostjo, je bil vložen predlog za vpis podarjenega stanovanja v zemljiški knjigi kot last toženca, - terjatev tožeče stranke znaša 33.870,79 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2003 dalje, - dolžnik E. F. je solastnik petih gozdnih parcel do 1/2 in osmih gozdnih parcel do 1/10, pri čemer znaša vrednost njegovega solastninskega deleža na vseh gozdnih parcelah 7.044,00 EUR, solastnik 14-ih kmetijskih parcel v vrednosti 6.415,20 EUR ter do 1/10 solastnik sedmih nezazidanih stavbnih zemljišč, pri čemer vrednost njegovega deleža znaša 8.647,50 EUR.

- ob odbitku stroškov razdružitve nepremičnin znaša skupna vrednost dolžnikovega solastninskega deleža na vseh nepremičninah skupaj 16.914,16 EUR, kar je skoraj 50 % vrednosti terjatve.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so v obravnavanem primeru podani tako objektivni kot subjektivni pogoji za izpodbijanje pravnega dejanja E. F., storjenega v korist sina – toženca S. F., le da je tožbenemu zahtevku ugodilo le delno in odločilo, da je pravno dejanje izgubilo učinek proti tožeči stranki le v višini razlike med vrednostjo terjatve in vrednostjo drugega dolžnikovega premoženja.

Po drugem odstavku 255. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Prav to je ugotovilo tudi sodišče v obravnavanem primeru. Zaradi darilne pogodbe, s katero je dolžnik prenesel na toženca svoj solastninski delež na stanovanju, svoje obveznosti do tožeče stranke ni mogel izpolniti, saj ni imel na voljo dovolj premoženja. Ker je torej prav sporno pravno dejanje predstavljalo odločilno zmanjšanje njegovega premoženja, zaradi katerega se tožeča stranka niti v izvršbi ne more poplačati, je bil njen zahtevek za izpodbijanje konkretnega dejanja utemeljen. Po oceni pritožbenega sodišča pa tožeča stranka v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da je preostalo dolžnikovo premoženje sestavljeno iz idealnih deležev na številnih drugih zemljiščih in je zato vnovčevanje takega premoženja ne le izrazito težavno (na to okoliščino samo po sebi se tožeča stranka niti ne bi mogla sklicevati), temveč je zaradi drobitve kmetijskih in gozdnih zemljišč izid izvršilnega postopka na to premoženje z vidika višine dosežene kupnine močno vprašljiv. Pritožba torej utemeljeno opozarja, da gre za „nekvalitetno“, premoženja katerega prava vrednost se lahko pokaže šele v primeru dejanske prodaje, ne pa za likvidno premoženje, ki bi upniku zanesljivo lahko omogočilo poplačilo. Določilo 260. čl. Obligacijskega zakonika, ki določa, da izgubi izpodbijano pravno dejanje učinek le proti dolžniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev upnikovih terjatev, je zato potrebno razlagati kot omejitev v smislu obsega upnikove zapadle terjatve skupaj z obrestmi, morebitnimi stroški itd., torej da gre za izpodbijanje, ki je omejeno z višino upnikove neizpolnjene terjatve. Ta pa je v konkretnem primeru, kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, neizpolnjena še vedno v celotni višini 33.870,79 EUR z obrestmi od 4.12.2003 dalje (8.116.796,00 SIT). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da je darilo, ki ga je prejel toženec, neučinkovito v razmerju do tožeče stranke za izterjavo celotne njene terjatve, ki jo ima do dolžnika (5. alineja 358.čl. ZPP).

Ker se je s tako spremenjeno sodbo izkazalo, da je tožeča stranka v postopku v celoti uspela, ji je dolžna tožena stranka povrniti njene celotne pravdne stroške, ki jih je že prvostopenjsko sodišče odmerilo na skupno 4.848,93 EUR.

Ker je v pritožbenem postopku tožeča stranka uspela z izpodbijano vrednostjo 16.915,00 EUR, ji je dolžna tožena stranka povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene od te vrednosti (sestava pritožbe 750 odvetniških točk, 20 % DDV, sodna taksa 253 EUR).