Jedro

Če je pravno vprašanje, ki je bistveno za odločitev v zadevi, že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana odločitev pa od nje ne odstopa, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku vložila revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. Navaja, da gre za odločitev o pomembnem procesnopravnem vprašanju, o katerem v sodni praksi še ni jasno izoblikovanega stališča, ter da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice tako po abstraktnem kakor tudi konkretnem merilu. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper 5. točko izreka odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 2. 12. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 18. 6. 2009, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa. Prvostopenjski upravni organ je v 5. točki izreka navedene odločbe v ponovljenem postopku zavrnil zahtevo za denacionalizacijo tam navedenih nepremičnin, ker je bila ta vložena po preteku z zakonom predpisanega roka.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revidentka uveljavlja, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem procesnopravnem vprašanju, o katerem v sodni praksi še ni jasno izoblikovanega stališča. Tega vprašanja revidentka ne opredeli, ampak se sklicuje na nadaljnjo obrazložitev revizije. Iz te izhaja, da je v tej zadevi sporno, ali so bila v izpodbijanem delu prvostopenjske upravne odločbe obravnavana zemljišča zajeta v prvotni pravočasni zahtevi za denacionalizacijo, in da revidentka nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se šteje zahtevek za zemljišča postavljen le, če so zemljišča opredeljena z identifikacijskimi podatki.

7. Pravno vprašanje dopolnjevanja zahteve za denacionalizacijo je v sodni praksi Vrhovnega sodišča rešeno, in sicer je v sodni praksi Vrhovnega sodišča sprejeto stališče, da je v postopku denacionalizacije mogoče popraviti oziroma dopolniti nerazumljivo ali nepopolno zahtevo le glede podržavljenega premoženja, ki je že zajeto v pravočasni zahtevi za denacionalizacijo (na primer sodbe I Up 778/2006 z dne 12. 9. 2007, I Up 1600/2005 z dne 12. 7. 2007, X Ips 338/2005 z dne 3. 10. 2007, I Up 1534/2005 z dne 22. 11. 2007, II Ips 255/2008 z dne 8. 5. 2008). Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje od navedenega stališča Vrhovnega sodišča ne odstopa. Svoj sklep, da revidentka zahteve za obravnavana zemljišča ni vložila pravočasno, opira na podatke iz upravnih spisov, iz katerih izhaja, da ta zemljišča niso bila zajeta v pravočasni zahtevi za denacionalizacijo, saj je revidentka šele v vlogi z dne 13. 11. 1996 prvič navedla, da uveljavlja tudi vračilo spornih zemljišč, ob pojasnilu, da je menila, da je to premoženje njena last, da pa je šele takrat ugotovila, da je bilo to premoženje preneseno na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Ker je pravno vprašanje, ki je bistveno za odločitev v obravnavani zadevi, že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana odločitev pa od nje ne odstopa, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v obravnavani zadevi revizije tudi ni mogoče dovoliti po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice v smislu navedene določbe ZUS-1 se nanašajo na konkretne posledice, ki jih ima izpodbijana odločitev za stranko, zato jih revidentka ni izkazala s sklicevanjem na splošni namen denacionalizacije, to je popraviti krivice, nastale s prisilnimi ukrepi države v prejšnjem sistemu. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, se z izpodbijano odločitvijo dejanski položaj revidentke ni spremenil, zato zelo hudih posledic tudi ni izkazala z navedbo, da se z izpodbijano odločitvijo, zaradi katere ni pridobila prvovrstnih kmetijskih zemljišč, znatno manjša možnost opravljanja osnovne dejavnosti njenih članic. Revidetka pa ni izkazala dovoljenosti revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niti z zatrjevanjem, da na zelo hude posledice izpodbijane odločitve za stranko kaže že to, da tržna vrednost obravnavanega premoženja presega vrednost iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Upoštevaje, da gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, vrednost tega premoženja sama po sebi, brez drugih okoliščin, ki bi izkazovale zelo hude posledice izpodbijane odločitve za revidenta, ne predstavlja zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Glede na to, da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).