Jedro

Čeprav bi moralo sodišče že s sodbo odločiti tudi o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, pa ta kršitev ni preprečevala izdaje naknadnega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja v smislu prvega odstavka 202. a člena ZP-1.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 4. 3. 2010 M. S. spoznalo za odgovornega za prekršek po točki d sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) ter mu izreklo globo v višini 1.000,00 EUR in devet kazenskih točk. Sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije je storilcu odpustilo. Sodba je postala pravnomočna dne 11. 6. 2010. 2. S sklepom z dne 16. 12. 2010 je Okrajno sodišče v Celju storilcu M. S. izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 30. 7. 2009, ko je storil prekršek, s katerim je kot voznik začetnik presegel 7 kazenskih točk v cestnem prometu. Višje sodišče v Celju je pritožbo storilčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec vlaga zoper pravnomočni sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja v zvezi s sodbo z dne 4. 3. 2010 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prvega odstavka 202. a člena Zakona o prekrških (ZP-1). Opozarja, da je sodišče v sodbi, s katero je storilca spoznalo za odgovornega za prekršek z dne 30. 7. 2009, navedlo, da ni bilo pozorno, da je imel storilec ob prekršku status voznika začetnika, in da so zato izpolnjeni pogoji za prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Kljub temu se ni odločilo za popravek sodbe, pač pa je v izreku ohranilo odločitev, da se sankcija prepovedi vožnje storilcu odpusti. Na podlagi obvestila Ministrstva za pravosodje RS je sodišče storilcu z izpodbijanim sklepom izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, pri čemer po presoji vrhovnega državnega tožilca sodišče ni upoštevalo, da iz izreka pravnomočne sodbe izhaja, da je bila storilcu sankcija prepovedi vožnje motornega vozila odpuščena. Ker je omenjeni postopek akcesorne narave, sodišče ne more odločiti drugače, kot je glede sankcije pravnomočno odločilo sodišče, ki je odločalo o odgovornosti za prekršek. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu. Storilčev zagovornik I. M., odvetnik v C., v odgovoru z dne 18. 3. 2011 pritrjuje navedbam zahteve.

B.

5. Prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja se izreče s sodbo, izdano v rednem sodnem postopku o prekršku, ali v posebnem postopku, ki ga izvede sodišče po uradni dolžnosti, ko prejme obvestilo organa, pristojnega za vodenje evidence kazenskih točk, o doseženem številu kazenskih točk (prvi odstavek 202. a člena ZP-1). Če sodišče storilcu prekrška izreče stransko sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, mu hkrati s sodbo oziroma sklepom izreče tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (peti odstavek 202. a člena ZP-1).

6. S sodbo z dne 4. 3. 2010 je bila M. S. za prekršek po točki d sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 poleg globe izrečena tudi stranska sankcija devet kazenskih točk v cestnem prometu, sankcija prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije pa je bila storilcu odpuščena. Iz podatkov v spisu izhaja, da je imel storilec ob storitvi prekrška status voznika začetnika (66. točka prvega odstavka 23. člena ZVCP-1), iz obrazložitve sodbe (str. 3 sodbe) pa je razvidno, da je sodišče to okoliščino ob izrekanju sankcije spregledalo.

7. Ker je bila storilcu s sodbo izrečena sankcija kazenskih točk v številu, ki ima zanj kot voznika začetnika za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (četrti odstavek 22. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 235. člena ZVCP-1), bi moralo sodišče že s sodbo odločiti o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja kot posledici izreka devetih kazenskih točk (peti odstavek 202. a člena ZP-1).(1) Kljub temu pa ta kršitev ni preprečevala izdaje naknadnega sklepa z dne 16. 12. 2010 o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja v smislu prvega odstavka 202. a člena ZP-1, ki ga je sodišče izdalo po prejemu obvestila Ministrstva za pravosodje RS z dne 30. 6. 2010 o doseženem številu kazenskih točk. V postopku izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja namreč ne gre za ugotavljanje krivde v kazenskopravnem smislu, temveč le za ugotavljanje pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - torej, ali je storilec prekrška v času treh let dosegel ali presegel osemnajst kazenskih točk v cestnem prometu (oziroma voznik začetnik sedem kazenskih točk).(2) Kot je pravilno pojasnilo že višje sodišče, izpodbijani sklep z dne 16. 12. 2010 o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja v ničemer ne spreminja in ne posega v pravnomočno sodbo o prekršku z dne 4. 3. 2010, temveč zgolj ugotavlja posledice s sodbo izrečene stranske sankcije devetih kazenskih točk, ki so bile vpisane v skupno evidenco kazenskih točk. Na zakonitost izrečene sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa ne more vplivati niti v zahtevi izpostavljena okoliščina, da je bila s sodbo z dne 4. 3. 2010 storilcu odpuščena sankcija prepovedi vožnje motornega vozila.

8. Ker zatrjevana kršitev ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Op. št. (1): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 74/2007 z dne 8. 7. 2008. Op. št. (2): Prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up-672/03 z dne 30. 9. 2005.