Jedro

Odvetniku ne glede na morebitno razveljavitev prvotne sodbe in ponovno sojenje pred prvostopenjskim sodiščem pripada zgolj ena nagrada za narok.

Toženci niso upravičeni do povečanja zaradi zastopanja več strank v zvezi z nagrado za narok, saj se v skladu tarifno št. 1200 v primeru zastopanja več oseb poveča le nagrada za postopek ali nagrada za posel – ne pa tudi nagrada za narok, ki je v tar. št. 3212 določena posebej.

Izrek

I. Pritožbi tožencev se delno ugodi in se sodba sodišče prve stopnje delno spremeni tako, da je tožnica dolžna tožencem poleg že prisojenih 1.157,30 EUR plačati še 131,40 EUR pravdnih stroškov, z zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe.

II. V preostalem se pritožba tožencev, tožnice pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 6.000,00 EUR ter tožnici naložilo, da tožencem povrne 1.157,30 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Iz njene obrazložitve ni možno razbrati, česa točno ji ne gre verjeti, in sicer ali njeni celotni izpovedi ali le njenim delom. Če sodišče prve stopnje ni verjelo le delom njene izpovedi, bi to moralo biti razvidno iz obrazložitve. Sodišče je povzelo domnevno različne izjave tožnice, na koncu pa ni navedlo, katerih dejstev naj tožnica ne bi uspela dokazati s svojo izpovedbo. Nadalje navaja, da je izpodbijana sodba nerazumljiva in nima razlogov o bistvenih sestavinah, saj iz obrazložitve ni možno razbrati, ali sodišče verjame izpovedi priče EH, da mu je TM povedala, da je žico napeljal JŽ, kar je bistveno v tej zadevi. Sodišče je tudi napačno ocenilo, da ob vrzelih in razlikah v izpovedih tožnice in priče EH ne more zaključiti, da je TM tožničinemu stricu EH zatrdila, da je videla JŽ, kako je napeljal vrv. Sodišče se tudi nepravilno/pomanjkljivo sklicuje na 224. člen ZPP, saj je skladno s tem členom dovoljeno dokazovati, da je javna listina sestavljena nepravilno. Glede na to, da je bil uradni zaznamek z dne 8. 3. 2009 sestavljen šele mesec dni po razgovoru z EH, ki se je opravil 7. 2. 2009, je povsem možno, da je povzetek pogovora policista S. D. napačen. Ne strinja se z oceno sodišča, da so neskladnosti v izpovedbah tožencev nebistvene. Nerazumljivo je tudi to, da sodišče kot bistveno ocenjuje dejstvo, da je bil del sporne vrvi policiji pokazan šele po skoraj dveh letih, saj je nesporno, da se je tožnica zaletela v oviro in imela zaradi tega poškodovan vrat, zato ji ni jasno, v kakšni meri bi bila lahko bolj prepričljiva s svojim zahtevkom, če bi bila vrvica policiji predložena hitreje. Sodišče je tožnici neutemeljeno očitalo še, da se ni mogla opredeliti, za kakšno vrv gre, saj je bila v času škodnega dogodka izjemno vznemirjena, prav tako od mladega dekleta pričakovati, da se podrobno zanima o značilnostih sporne žice. Neutemeljen je očitek sodišča, zakaj kot priče ni predlagala P fanta. Predlaga, spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženci v pravočasni pritožbi izpodbijajo odločitev o stroških, in sicer v delu, s katerim je bil njihov stroškovni zahtevek zavrnjen. Navajajo, da jim sodišče ni priznalo nagrade zaradi zastopanja več strank v zvezi z nagrado za narok in v zvezi z nagrado za pritožbeni postopek. Tarifno št. 1200 je treba uporabiti tudi v primeru teh dveh nagrad in osnovno nagrado za obe dejanji ustrezno povečati upoštevaje količnik 0,6 (oziroma k vsaki od obeh nagrad prišteti znesek 131,40 EUR). Nadalje navaja, da jim je sodišče priznalo le eno nagrado za narok, čeprav je upravičena do dveh nagrad za narok, saj je šlo v ponovljenem postopku za novo sojenje in s tem za nov narok. Predlagajo spremembo izpodbijane sodb ter zahtevajo povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožencev pa je delno utemeljena.

5. V predmetnem sporu je bistveno, ali je (tedaj) mladoletni prvi toženec po cesti napeljal vrv, v katero se je tožnica pri vožnji s kolesom z motorjem ujela in si porezala vrat. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravil o dokaznem bremenu razsodilo, da tožnica tega dejstva s stopnjo prepričanja ni uspela dokazati, zato je zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo, s tem pa je odpadel tudi temelj odškodninske odgovornosti njegovih staršev – drugega toženca in tretje tožnice.

6. Sodišče prve stopnje je jasno izpostavilo, kateri deli tožničine izpovedbe so med seboj neskladni, in prepričljivo pojasnilo, da so razlike tolikšne, poskusi njihove pojasnitve pa tako neprepričljivi, da ji ne gre verjeti. Glede na dejstvo, da je tožničina izpovedb nekonsistentna prav glede ključnih okoliščin tega spora, pritožbeno sodišče tej oceni v celoti sledi. Ob tem zavrača tožničine pritožbene navedbe, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vprašanja, katerih dejstev tožnica s svojo izpovedbo ni uspela dokazati. Iz izpodbijane sodbe namreč očitno izhaja, da glede na ugotovljene neskladnosti in neprepričljive poskuse njihove pojasnitve sodišče ne verjame njeni izpovedbi kot celoti. Sodišče se je tudi jasno opredelilo do vprašanja, ali je TM povedala tožničinemu stricu EH, da je prvi toženec nastavil sporno vrv, in sicer je pojasnilo, da je TM sama to zanikala, prav tako njena mati MBM, EH pa je izpovedoval neverodostojno, zato njegovi izpovedbi ni moglo slediti. Prav tako se je prvostopenjsko sodišče ustrezno opredelilo do dejstva, da je bila sporna vrv policiji pokazana šele po dveh letih, prepričljivo pa je tudi pojasnilo, zakaj bi tožnica v luči drugih izpovedb morala poznati njene lastnosti. Življenjsko logičen je tudi zaključek sodišča, da bi tožnica P fanta zagotovo predlagala kot pričo, če bi ga v resnici videla ob škodnem dogodku. Višje sodišče obenem pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da so bile neskladnosti v izpovedovanju tožencev nebistvene, saj so se razhajali zgolj pri vprašanju, ali je bil ob prihodu policistov doma tudi drugi toženec – stališče, da so glede na časovno oddaljenost dogodka takšna odstopanja sprejemljiva, je povsem pravilno. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi jasno izhaja, da tožnica ni uspela izpodbiti domneve, ki jo vzpostavljal policijski zapisnik kot javna listina. Pritožbene navedbe, s katerimi skuša tožnica omajati pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, so zato neutemeljene.

7. Pritožbene navedbe so s povedanim izčrpane in v celoti neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu s drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP v izpodbijanem delu potrdilo.

8. Stališče tožencev, da so upravičeni do dveh nagrad za narok, ne drži, kar izhaja iz 4. točke 3. opombe odvetniške tarife, ki je določena z Zakonom o odvetniški tarifi. Ta določa, da, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. To pomeni, da odvetniku ne glede na morebitno razveljavitev prvotne sodbe in ponovno sojenje pred prvostopenjskim sodiščem pripada zgolj ena nagrada za narok. Nadalje ne drži pritožbena navedba, da so toženci upravičeni do povečanja zaradi zastopanja več strank v zvezi z nagrado za narok. V skladu tarifno št. 1200 se v primeru zastopanja več oseb poveča le nagrada za postopek ali nagrada za posel – ne pa tudi nagrada za narok, ki je v tar. št. 3212 določena posebej, o čemer se je izrekla tudi že sodna praksa.(1)

9. Višje sodišče pa pritrjuje tožencem, da so upravičeni do povišanja nagrade za zastopanje več oseb v zvezi z nagrado za pritožbeni postopek. Tar. št. 3210 namreč določa nagrado za postopek tudi v okviru postopka z rednimi pravnimi sredstvi. Skladno s tem je pritožbi v tem delu ugodilo ter v skladu s 3. točko 365. člena ZPP izpodbijano sodbo v stroškovnem delu (2. točka izreka) delno spremenilo tako, da je že prisojeno nagrado za pritožbeni postopek povišalo za količnik 0,6 oziroma, izraženo v denarnem znesku za 131, 40 EUR, kar jim je poleg že prisojenega zneska pravdnih stroškov dolžna dodatno povrniti tožnica.

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženci pa so uspeli le z nesorazmerno majhnim delom, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

(1) Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani sodbi z dne 11. 7. 2012, opr. št. I Cp 1063/2012