Jedro

Tožnika sta v tožbi vrednost spornega predmeta ocenila le z zneskom 2.010.000 SIT (sedaj 8.387,58 EUR), kar pa glede na uveljavljanje primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka v zvezi z (ne)veljavnostjo kupne pogodbe iz leta 1999 proti prvi toženki in takratnemu tretjemu tožencu in glede na uveljavljanje drugačnega zahtevka proti prvi toženki in drugi toženki ni zadostovalo.

Izrek

Revizija se zavrže. Prva toženka sama krije stroške svojega revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Tožnika sta v tožbenem zahtevku pod točko 1 zahtevala razveljavitev kupne pogodbe, ki sta jo (v letu 1999) sklenila prva toženka in B. J. (v prvem sojenju tretji toženec) za parc. št. 134 k.o. .., podrejeno pa ugotovitev ničnosti te pogodbe. V tožbenem zahtevku pod točko 2 pa sta zahtevala ugotovitev, da sta vsak do ? solastnika 35 opredeljenih parc. št. v k.o. .., kar da so jima tožene stranke dolžne priznati in izstaviti za zemljiškoknjižni vpis njune lastninske pravice sposobno listino, sicer jo bo nadomestila pravnomočna sodba. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje v izreku pod točko 2 svoje odločbe zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti obravnavane kupne pogodbe, glede tožbenega zahtevka pod točko 2 pa je menilo, da ni podana sodna pristojnost, zato je razveljavilo vsa pravdna dejanja in tožbo v obsegu iz točke 2 tožbenega zahtevka zavrglo (izrek pod točko 1 prvostopenjske odločbe). Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo, odločitev prvostopenjskega sodišča v izreku pod točko 1 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje, pritožbo proti odločitvi izreku pod točko 2 prvostopenjske odločbe (razveljavitev, podrejeno ničnost kupne pogodbe) pa je zavrnilo in v tem obsegu potrdilo prvostopenjsko odločbo. Tožnika sta odločitev o zavrnitvi pritožbe proti prvostopenjski sodbi glede razveljavitve navedene pogodbe izpodbijala še z revizijo, ki pa jo je revizijsko sodišče zavrnilo.

V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje meritorno obravnavalo tožbeni zahtevek za ugotovitev solastništva obeh tožnikov na 35 parcelah in z njim povezani dajatveni tožbeni zahtevek. Presodilo je, da tožnika kot zakonita dediča svoje matere nista solastnika spornih nepremičnin, ker je bila njuna mati tuja državljanka in so bile navedene nepremičnine nacionalizirane z dnem 8.10.1972, ko je prenehala veljati izjema iz Uredbe za izvajanje zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (ozemlje bivše cone B-STO) in je tudi za to ozemlje veljala določba 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, torej o nacionalizaciji nepremičnin tujih državljanov.

Sodišče druge stopnje je v drugem pritožbenem odločanju zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, utemeljujeta svoje pravno naziranje, se sklicujeta tudi na mednarodne pogodbe ter predlagata tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njunemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženkama. Prva toženka v odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3) dovoljena, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 1.000.000 SIT oziroma sedaj 4.172,92 EUR. Če je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni zahtevek, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Pravica do revizije se v zvezi z ugotavljanjem vrednosti spornega predmeta presoja tudi po 39. in naslednjih določbah ZPP. Če tožnik uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, pa imajo ti zahtevki različno podlago, ali če uveljavlja več zahtevkov proti več tožencem, se po drugem odstavku 41. člena ZPP vrednost določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Spor s tožbenima zahtevkoma za razveljavitev kupne pogodbe in za ugotovitev njene ničnosti glede ene parcele, ki sta ju tožnika uveljavljala proti prvotoženki in takratnemu tretjemu tožencu, ter spor s tožbenim zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice tožnikov glede 35 parcel in s posledičnim dajatvenim zahtevkom, ki sta ga tožnika uveljavljala proti vsem tožencem, sta premoženjske narave in ker tožbeni zahtevki niso denarni, je bilo treba vrednost spornega predmeta oceniti že v tožbi. Tožnika sta v tožbi vrednost spornega predmeta ocenila le z zneskom 2.010.000 SIT (sedaj 8.387,58 EUR), kar pa glede na uveljavljanje primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka v zvezi z (ne)veljavnostjo kupne pogodbe iz leta 1999 proti prvi toženki in takratnemu tretjemu tožencu in glede na uveljavljanje drugačnega zahtevka proti prvi toženki in drugi toženki ni zadostovalo. Kljub temu je revizijsko sodišče v prvem revizijskem odločanju v tej zadevi v zvezi z odločitvijo o razveljavitvi kupne pogodbe iz leta 1999 to revizijo meritorno obravnavalo, ker je upoštevalo novejše in milejše stališče sodne prakse, da je pri objektivni kumulaciji tožbenih zahtevkov po tretjem odstavku 182. člena ZPP šteti, da je ena oziroma edina ocena vrednosti spornega predmeta opredeljena glede glavnega tožbenega zahtevka (v tej zadevi razveljavitve kupne pogodbe iz leta 1999), za podrejeni tožbenih zahtevek pa velja, da tožnik vrednosti spornega predmeta ni opredelil (primerjaj II Ips 259/2005). S tem je bila v tej pravdni zadevi pravica tožnikov do revizije izčrpana, ker sta navedla le eno vrednost spornega predmeta. Za sedanjo revizijo proti odločitvi o ugotovitvenem in dajatvenem tožbenem zahtevku proti prvi toženki in drugi toženki, ki imata drugačno dejansko in pravno podlago kot prej omenjeni tožbeni zahtevek, pa obvelja, da tožnika vrednosti spornega predmeta nista opredelila in zato nimata pravice do revizije.

Revizijsko sodišče je na podlagi 377. člena ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo tožnikov. Glede na procesno naravo te odločitve stroški revizijskega odgovora, ki zagovarja materialnopravno neutemeljenost revizije, niso bili potrebni. Odločitev o njih zato temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.