Jedro

Toženka ne nudi pomoči tožnici, vendar je to iz razlogov, ki so na strani tožnice in ne same toženke. Ta zato pogodbe ne krši, zato niso izpolnjeni zakonski pogoji, ki bi lahko pripeljali do razveze pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da se pogodba o preužitku, sklenjena v obliki notarskega zapisa med tožečo in toženo stranko pod opr. št. SV 369/05 z dne 30.08.2005 pri notarki D. I. v C., razveže. Prav tako tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine sposobne za vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.679,98 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica. Navaja, da je sodišče uporabilo pravilno pravno podlago 568/2 člen OZ, napačen pa je zaključek, da bi morala tožnica za pomoč, kot je predvidena v pogodbi, prositi. Toženka sama je povedala, da že eno leto ni bila pri mami, kar pomeni, da obveznosti do mame ni izpolnjevala in kot je v avgustu 2010 izjavila, obveznosti do tožnice ne misli izpolnjevati. Toženka se dobro zaveda svojih pravic (stanovanje je takoj po prevzemu oddala sinu), ko je prišlo med njimi do nesporazuma, pa ni ukrenila ničesar, nasprotno, celo zmanjšala je številko obiskov in jih nato opustila. Kljub temu, da je videla, da se je zdravstveno stanje matere poslabšalo, ni ukrenila ničesar niti po vložitvi tožbe. Zaključek sodišča, da bi morala tožnica prositi za pomoč, bi bil sprejemljiv le, če bi potrebovala občasno pomoč (prevoz k zdravniku, dostava zdravil). Tožnica ni sposobna samostojno preživeti niti enega dne, je slepa in si sama ne more pripraviti hrane, prav tako se ne more sama oblačiti, umivati, vzeti zdravila, telefonirati. V celoti je odvisna od nege in pomoči druge osebe. Tožnici je potrebna redna vsakodnevna pomoč pri vseh njenih osnovnih življenjskih funkcijah, toženka pa ji te pomoči ne nudi, čeprav se je k temu zavezala s sklenitvijo pogodbe o preužitku. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, le podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče, ker je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na same pritožbene navedbe pa je še pojasniti, da med pravdnima strankama ni sporno, da je toženka svoje obveznosti po pogodbi o preužitku z dne 30.08.2005 izpolnjevala. Pri tem sta ji pomagala mož in sin. Nesporno je tožnica toženko prosila oziroma povedala ji je svoje želje oziroma potrebe, da jo pelje k zdravniku, gre po zdravila itd. in je toženka temu sledila. Ko tožnica svojih želja, potreb tožnici ni več sporočala, to pa je bilo po vselitvi sina oziroma vnuka M. in njegove družine v hišo G, jih ta ni mogla več izpolnjevati. Povedano pomeni, da je na strani tožnice, da bi pozvala toženko, da izpolne določene zaveze kot izhajajo iz preužitkarske pogodbe in nato bi bila toženka to dolžna opraviti. Če ne ve, kakšne potrebe ima tožnica, jih tudi ne more izpolniti. Nasprotno kot navaja pritožba je prvo sodišče ugotovilo, da ji je toženka še vedno pripravljena izpolniti vse, za kar bi jo tožnica prosila. Tožnica pa se je sama odločila in za pomoč prosila sestro, za prevoze pa I. K.. Takšno postopanje tožnice pa kaže na to, da niti ne želi, da ji toženka pomaga. Toženka ne nudi pomoči tožnici, vendar je to iz razlogov, ki so na strani tožnice in ne same toženke. Sodišče je verjelo toženki tudi zato, ker ni bilo izkazanega niti enega primera, ko bi toženka odklonila kakršnokoli pomoč, za katero jo je tožnica prosila oziroma vsaj izrazila željo, potrebo. Po povedanem toženka pogodbe ne krši, zato niso izpolnjeni zakonski pogoji (568. člen OZ), ki bi lahko pripeljali do razveze pogodbe.

Pritožbi pa tudi ni slediti, ko ta očita toženki, da se dobro zaveda le svojih pravic iz sklenjene pogodbe in to zato, ker je oddala prostore v hiši G. v uporabo svojemu sinu, njegovi izvenzakonski partnerki in njunima otrokoma. Ne samo dejstvo, da je lastnica sporne nepremičnine toženka, ki lahko razpolaga s svojo lastnino, seveda toliko, da ne posega v pravice, ki si jih je izročevalka v pogodbi izgovorila, tudi sama tožnica je povedala, da je bila zelo vesela, ko se je vnuk z družino vselil v hišo. Problemi so se pričeli, tožnica pa zanje krivi vnukovo izvenzakonsko partnerko in ne toženko.

Po povedanem se pokaže pritožba tožnice kot neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).