Jedro

Dejstvo, da je tožnik zahteval ugotovitev skupnega premoženja in deleža na njem ter podal predlog za delitev skupnega premoženja, še ne pomeni oziroma ne predpostavlja, da je zahteval souporabo.

Tožnik se je prostovoljno odselil od toženke in se preselil k materi, pri čemer ni konkretno navedel oziroma dokazal, da je bil zaradi tega prikrajšan. Prikrajšanje pa mora biti vselej konkretno in realno, zaradi česar njegov zahtevek na plačilo uporabnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 30. 3. 2014 (točka I. izreka) in zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 10.800,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške postopka (točka II. izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti 1.154,73 EUR pravdnih stroškov (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožil tožnik. Navaja, da se v letu 1998 iz stanovanja ni izselil prostovoljno, pač pa v posledici dogodka, ko ga je toženka zabodla z nožem in je pristal v bolnici. V letu 2006 se je odločil, da bo dokončno še pravno uredil vprašanje skupnega premoženja. V postopkih je tekel tudi pogovor glede same uporabe stanovanja oziroma izročitve ključev. Z zahtevo po izročitvi ključev je tožnik izrazil namero uporabljati in imeti neke koristi glede samega stanovanja. Toženka je ves čas vedela, da je tožnik solastnik stanovanja, a mu tega ni priznala. Ne drži stališče sodišča, da tožnik nikoli ni izrazil namena bivati v samem stanovanju, ko pa je brez lastnega stanovanja in je živel pri mami. Od leta 2006 se je trudil stvari urediti, a njegovih predlogov (variant) ni upoštevalo ne sodišče ne toženka. Ni dvoma, da je bil tožnik prikrajšan, toženka pa okoriščena. Sodišče je verjelo odvetniku I. H., pri tem pa pozabilo, da je toženka zoper njega vložila tožbo iz razloga slabega zastopanja. Z izpovedjo prič so se pokazale navedbe toženke kot neresnične – prilagojene potrebam postopka. Da se tožnik ni strinjal, da toženka sama v celoti uporablja stanovanje, kažejo tudi vsi ostali sodni postopki. Nadalje se pritožnik sklicuje na sodno prakso zadeve I Cp 263/2013, I Cp 639/2014 VSM I Cp 158/2010, VSK Cpg 6/2012. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo, da toženka tožniku ni pustila v stanovanje tudi ko si je stanovanje ogledal izvedenec. Sicer pa sodišče enostavno tožnika z ničemer ni upoštevalo, pač pa le toženko, ki se je predstavljala v „najboljši luči“. Tožnik je preprost človek, ki je potreboval vrsto let, da je dokazal, da je solastnik stanovanja, toženka pa ga je poniževala, ga pred izselitvijo napadla z nožem, solastništva mu ni priznavala, kljub temu, da bi se stvari dale urediti. Prav tako sodišče ni upoštevalo celotnega dogajanja med strankama. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo tako spremeni, da ugodi zahtevku tožnika in odloči, da je upravičen do vtoževane uporabnine, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje. V njih je tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na posamezne pritožbene navedbe pa je dodati, da niso upoštevne trditve pritožnika ko pravi, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Pri tem ne pove katerega od dokazov, ki jih je predlagal, sodišče ni izvedlo, pa bi ga po njegovem mnenju moralo. Prvo sodišče je povedalo katere dokaze ni izvedlo in zakaj ne.

5. Tožnik in toženka sta bila vsak do ½ solastnika stanovanja v B. in sta v njem živela skupaj do leta 1989, nakar se je tožnik iz stanovanja izselil v njem je ostala sama toženka. Zaslišan kot stranka je tožnik povedal, da se s toženko že deset let, razen v postopkih na sodišču nista pogovarjala. Tudi na sodišču ni bilo govora o tem, da bi se tožnik imel namen vrniti v stanovanje. Pogovarjali so se le o skupnem premoženju in delitvi tega. Od toženke ni zahteval plačila uporabnine. Kaj takega pa tudi ne izhaja iz dopisa, na katerega se sklicuje pritožba z dne 26. 4. 2012 (priloga A8). Tudi dejstvo, da je tožnik zahteval ugotovitev skupnega premoženja in deleža na njem ter podal predlog za delitev skupnega premoženja, še ne pomeni oziroma ne predpostavlja, da je zahteval souporabo (II Ips 187/2014).

6. Da je zahtevek za plačilo uporabnine utemeljen, je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja ter prikrajšanje tistega, ki solastne stvari ne uporablja (198. člen OZ v zvezi z 190. členom OZ). Kot že navedeno, se je tožnik sam prostovoljno odselil od toženke in se preselil k materi. Tožnik ni konkretno navedel oziroma dokazal, da je bil zaradi tega prikrajšan. Prikrajšanje pa mora biti vselej konkretno in realno. Bistveno za utemeljenost zahtevka na plačilo uporabnine je torej izkazano prikrajšanje, ki ga po vsem povedanem v obravnavanem primeru tožniku ni uspelo dokazati.

7. Že na podlagi povedanega zahtevek tožnika ni utemeljen. Zato pritožbeno sodišče na nadaljnje navedbe tožnika v pritožbi ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev te zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Po povedanem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera. Zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).