Jedro

Tožeča stranka je lastninsko pravico res pridobila na originaren način, vendar ne iz nič ali pravice nekoga tretjega, pač pa na podlagi transformacije prejšnje pravice uporabe v lastninsko pravico. Njena pridobitev je bila zato veljavna in zakonita le, če je bila ob uveljavitvi ZLNDL dejanski imetnik pravice uporabe sporne nepremičnine. Družbene lastnine ni bilo mogoče imeti v posesti. Pravica uporabe je po definiciji vključevala dejansko oblast nad stvarjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti prvotoženi stranki stroške odgovora na pritožbo 2.106,80 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženih strank terjala nerazdelno plačilo 2.620.153,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna plačati pravdne stroške toženima strankama v znesku 6.039,07 EUR.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh razlogov iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo je prvotožena stranka nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo. Drugotožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka je povračilo koristi za čas od 01. 06. 1999 do 28. 02. 2003, ko sta (domnevno nedobroverni) toženi stranki posedovali in uporabljali nepremičnino parc. št. 3081 vl. št. 1266 k.o. A., ki v naravi predstavlja parkirišče na T., na kateri ima tožeča stranka vknjiženo lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je zahtevek pravilno presojalo na pravni podlagi 38./2 čl. v zvezi s 72./2 čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/88/80, 20/80 in 36/90 – ZTLR). Vtoževano posestno obdobje sicer sega tudi v čas po 01. 01. 2003, ko je pričel veljati Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002- SPZ), ki v 95. čl. smiselno enako varuje položaj dobrovernega lastniškega posestnika, nekoliko drugače pa ureja pojem lastniške posesti (27. čl. SPZ). Tako določila ZTLR kot SPZ so specialna v razmerju do 219. čl. ZOR, ki na splošno določa rabo tuje stvari in se zato v primerih, ko gre za rabo nepremičnine, načeloma ne uporablja.

Tožeča stranka bi torej z ozirom na citirani drugi odst. 38. čl. ZTLR (drugi odst. 95. čl. SPZ) morala (kumulativno) dokazati: da je bila lastnica navedene nepremičnine v vtoževanem obdobju; da sta bili toženi stranki nedobroverni posestnici (dobra vera se domneva, zato je bilo dokazno breme nasprotnega na tožeči stranki).

1. Glede lastninske pravice tožeče stranke na nepremičnini Pritožba ima sicer prav, ko smiselno opozarja, da sodišče prve stopnje o tem vprašanju ni zavzelo jasnega stališča. Četudi na več mestih problematizira lastninsko pravico tožeče stranke, pa zaključkov v tej smeri ni sprejelo. Po oceni pritožbenega sodišča pa je bil takšen pristop prvostopnega sodišča pravilen. Če bi ravnalo drugače, bi namreč moralo odločiti o uveljavljani ničnosti pogodbe o brezplačnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki sta jo dne 06. 04. 1998 sklenili I. in pravni prednik tožeče stranke (A20, v nadaljevanju: pogodba). Ker pa o ničnosti te pogodbe že teče pravda, bi moralo (za ugotovitev zakonitosti pridobitve lastninske pravice tožeče stranke) prekiniti postopek do pravnomočne odločitve o veljavnosti pogodbe. Odločitev prvostopnega sodišča, da postopka ne bo prekinilo, vprašanje obstoja lastninske pravice tožeče stranke tako pušča povsem odprto in zato se tudi pritožbeno sodišče z njim ni ukvarjalo. Strinja pa se z zaključkom prvostopnega sodišča, da se tožeča stranka v konkretni situaciji ne more uspešno sklicevati na načeli konstitutivnosti vpisov in zaupanja v zemljiško knjigo (o čemer več v nadaljevanju) in da je zato njena lastninska pravica na nepremičnini sporna.

Ker morata biti za uspeh tožeče stranke v tem postopku kumulativno izpolnjena oba pogoja, bi bilo nerešeno vprašanje obstoja lastninske pravice tožeče stranke na nepremičnini ovira za meritorno odločitev o zahtevku le v primeru, če bi tožeča stranka dokazala nedobrovernost toženih strank. Te pa ni uspela dokazati. Zato je tiste razloge izpodbijane sodbe, ki izpričujejo dvom v veljavno pridobitev lastninske pravice tožeče stranke upoštevati le kot razloge, ki podpirajo pravilen zaključek prvostopnega sodišča o dobroverni posesti nepremičnine. V tej luči se nanje sklicuje tudi pritožbeno sodišče. 2. Glede dobrovernosti posesti Zmotno je pritožbeno stališče, da je nedobrovernost toženih strank podana že zato, ker je bila tožeča stranka kot lastnica nepremičnine od leta 1998 vpisana v zemljiško knjigo. Celo na podlagi določil sedaj veljavnega SPZ, ki je klasični lastninski koncept že dodobra uveljavil, ne izhaja omejevanje dobrovernosti zgolj na stanje, ki izhaja iz zemljiške knjige, pač pa lahko posestnik svojo dobro vero gradi na drugih okoliščinah. Še manj je bilo stanje v zemljiški knjigi pravno pomembno pri presoji dobroverne posesti v skladu z določili ZTLR, brez kakršnekoli teže in pomena pa je bilo v prejšnjem sistemu družbene lastnine, iz katerega tožeča stranka črpa svojo lastninsko pravico.

Odločilno dejstvo je, da je tožeča stranka svojo lastninsko pravico (z vknjižbo v zemljiški knjigi) pridobila na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97 – ZLNDL), ki je z dnem uveljavitve 25. 07. 1997 opravil ex lege prevedbo dotedanje „pravice uporabe z družbenimi sredstvi“ v lastninsko pravico. Pogodba (A20) tako ne predstavlja pravnega posla v smislu 33. čl ZTLR oz. 40. čl. SPZ, pač pa je po svoji naravi le logistično sredstvo, ki je bilo potrebno za izvedbo (knjižnega) prenosa lastninske pravice na tistega imetnika pravice uporabe, ki ob uveljavitvi ZLNDL ni bil vpisan v zemljiško knjigo. Tožeča stranka je svojo lastninsko pravico res pridobila na originaren način, vendar ne iz nič ali pravice nekoga tretjega, pač pa na podlagi transformacije prejšnje pravice uporabe v lastninsko pravico. Njena pridobitev je bila zato veljavna in zakonita le, če je bila ob uveljavitvi ZLNDL dejanski imetnik pravice uporabe sporne nepremičnine. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča opr. št. UP – 1381/08 z dne 23. 09. 2009 (A31), na katero se je sklicevala tožeča stranka, pravi, da je treba ne glede na to, kdo je bil kot imetnik pravice uporabe vpisan v zemljiško knjigo ob uveljavitvi ZLNDL, v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je imel po tedaj veljavnih predpisih dejansko pravico uporabe na sporni nepremičnini.

Za presojo dobrovernosti toženih strank (tudi po 01. 01. 1997 oz. po vpisu lastninske pravice tožeče stranke v zemljiško knjigo) je zato relevantno stanje pred 01. 01. 1997. Gre za čas, ko se je nelastninski koncept družbene lastnine umikal novemu redu, temelječemu na privatni lastnini, ki se je vzpostavil v l. 1991. Prejšnji režim (v katerem je tudi ZTLR služil le ozkemu, predvsem pa politično in družbeno nepomembnemu segmentu družbene ureditve) je bil s klasičnimi stvarnopravnimi instituti nezdružljiv. Tudi tožeča stranka priznava, da se je pravica uporabe po svoji naravi in vsebini ter tudi načinu prenosa razlikovala od lastninske pravice, da so se prenosi te pravice odvijali zunajknjižno, in da za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj.

Četudi se je z novim družbeno političnim sistemom prejšnja pravica uporabe s sredstvi v družbeni lastnini prevedla v klasično lastninsko pravico, ker naj bi bila z njo nekako najbolj primerljiva, pa je treba upoštevati, da v prejšnjem družbenem sistemu ni obstajala nobena druga pravica, razen pravice uporabe, ki bi bila bolj primerljiva s stvarnopravno posestjo. Družbene lastnine ni bilo mogoče imeti v „posesti“, saj je pravica uporabe po definiciji vključevala tudi dejansko oblast nad stvarjo.

Za globlje razumevanje vsebine in pomena pravice uporabe pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 559/2005, katere razlogi in stališča so smiselno uporabljivi tudi v obravnavanem primeru: „Za pravico uporabe je bila značilna dejanska vezanost sredstev (kot objekta te pravice) na pravno osebo (kot subjekt te pravice). Pravica uporabe je bila družbenolastninski (pravni) odsev "dela z družbenimi sredstvi". Zakon o združenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 53/76 in nasl. - ZZD) je tak koncept (bolj ali manj) jasno izražal v VI. poglavju, ko je sredstva družbenih pravnih oseb, imenovana "družbena sredstva" (med katera so spadala tudi osnovna sredstva - na primer nepremičnine, v/na katerih je potekal tak ali drugačen delovni proces, nepremičnine torej, v katerih se je dogajalo "združevanje dela in sredstev") opredelil kot sredstva, ki jih upravljajo delavci ali drugi delovni ljudje v družbeni pravni osebi in so materialni pogoj za njihovo delo oziroma materialna osnova uresničevanja funkcije v tej družbeni pravni osebi. Bistveno je bilo, kdo je družbena sredstva uporabljal, katera družbena pravna oseba je z njimi opravljala svojo funkcijo. Odsotnost posesti (tožeča stranka ne zatrjuje, da bi sporno nepremičnino ona, oziroma njen pravni prednik sploh kdaj uporabljal - pač pa jo ima tožena stranka v posesti in jo uporablja vse od leta 1962 naprej) praviloma izključuje pravico uporabe (ki je bila zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija ter zato neločljivo in organsko vezana na njeno ekonomsko bistvo). Za presojo lastništva je pomembno, katera pravna oseba je imela pravico uporabe, pri čemer brez ekonomskega funkcioniranja sredstev v korist določene družbenolastninske pravne osebe tudi ni njene uporabe teh sredstev, posledično pa tudi ne njene pravice uporabe “ .

Na podlagi povedanega sta torej toženi stranki svojo dobrovernost lahko črpali že zgolj na podlagi dejstva, da sta ob uveljavitvi ZLNDL imeli in izvajali dejansko oblast nad nepremičnino in jo tudi ekonomsko izkoriščali. Posest sta očitno imeli in sta jo po svojih pravnih prednikih neprekinjeno izvajali že v daljšem obdobju pred uveljavitvijo ZLNDL, nedvomno tudi v letu 1991, pa tudi še prej. Iz podatkov v spisu ni razvidno, od kdaj, vsekakor pa tožeča stranka tega, da bi ona sama, oziroma njen pravni prednik I., nepremičnino kadarkoli posedovala v smislu zgoraj opisane pravice uporabe, ni niti zatrjevala.

Dejanska oblast nad nepremičnino v družbeni lastnini se je šele po uveljavitvi ZLNDL lahko prekvalificirala v klasično stvarnopravno posest, prej pa je bila le nujna neizogibna sestavina pravice do uporabe, ki brez posedovanja in izkoriščanja stvari ni mogla obstajati. Zato je lahko prvotožena stranka utemeljeno enačila lastno posedovanje nepremičnine s pravico uporabe, ki se bo v skladu z ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Njena „posest“ ni bila nedobroverna in to tudi ni postala zaradi kasnejšega (spornega) vpisa lastninske pravice tožeče stranke na podlagi določb ZLNDL.

Ne drži pritožbena trditev, da dejanska pravica uporabe pravnega prednika tožeče stranke I. na nepremičnini v postopku na prvi stopnji ni bila sporna. Nesporno je bilo le, da je bil I. vpisan v zemljiško knjigo kot imetnik pravice uporabe, sicer pa so bile vse pravdne stranke enotne, da te pravice dejansko (zunajknjižno) ni imel, da si je tudi sam ni „lastil“, pač pa jo je pridobil zgolj z namenom, ki izhaja iz njegovega imena, in z obveznostjo, da jo po končani izgradnji T. (knjižno) vrne dejanskim koristnikom, med drugim tudi prvotoženi stranki. Iz dopisa z dne 11. 11. 1997 (B8) izhaja, da je I. d.o.o. prvotoženi stranki ponudil (knjižni) prevzem ploščadi, kar pomeni, da jo je sam štel za zakonitega upravičenca do nepremičnine. Če je bil v dobri veri (dejanske pravice uporabe prvotožene stranke) celo pravni prednik tožeče stranke, ni jasno, na čem bi sploh lahko temeljila domnevno slaba vera toženih strank. Zgolj nepripravljenost prvotožene stranke, da izvede sanacijo ploščadi in trpi stroške vzdrževanja I. ni dajala upravičenja, da odstopi od obveznosti, ki jih je sprejel ob prevzemu nepremičnin, oz. da te obveznosti razume tako, da kar sam poišče bolj prizadevnega in skrbnega koristnika.

Tako je že iz trditev same tožeče stranke in njenih dokazov razvidno, da je bilo pričakovanje prvotožene stranke, da ji bo ploščad na T. (zemljiškoknjižno) prenešena nazaj v uporabo, povsem utemeljeno in da je torej z nepremičnino upravljala (preko drugotožene stranke) v pričakovanju (knjižne) vrnitve pravice uporabe oziroma bodoče lastninske pravice. Neprepričljive so pritožbene trditve o uzurpaciji parkirišča, saj tožeča stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni pojasnila, komu, kdaj in kako sta ga toženi stranki uzurpirali.

Razlogi prvostopnega sodišča, s katerim je podprlo zaključek o dobrovernosti toženih strank kot posestnic parkirišča na T., so smiselni, razumljivi in med seboj skladni. V tem kontekstu, kot okoliščine, ki pritrjujejo njuni dobrovernosti, je razumeti tudi navedbe prvostopnega sodišča, da gre za osrednji trg glavnega mesta, ki se uporablja za potrebe organiziranja javnih prireditev in shodov mestnega in državnega značaja in katerega lokacija se nahaja pred državnim parlamentom RS, kar vse je zlasti prvotoženo stranko lahko utrdilo v prepričanju, da je trg njen tudi zato, ker je ona Mesto (in ne oseba zasebnega prava). Pravilno je prvostopno sodišče opozorilo tudi na neumestno poudarjanje tožeče stranke, da gre za „streho podzemne parkirne hiše“, kar je v zadevi le obrobnega pomena tudi, če zanemarimo dejstvo, da se strehe ne vpisujejo v zemljiško knjigo, Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je prvo toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini sestave vloge po OT.