Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da je za utemeljenost zahtevka, ki temelji na navedeni določbi, potrebno dokazati dvoje: da je tožeča stranka lastnica sporne nepremičnine, ki naj bi jo toženki neupravičeno zasedali, in da sta toženki nedobroverni. Obe predpostavki morata biti podani kumulativno in že odsotnost ene izmed njiju vodi do zavrnitve tožbenega zahtevka.

Presoja sodišča druge stopnje, da slaba vera toženk ni podana, je pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 736,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženk zahtevala nerazdelno plačilo 2,620.153,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena toženkama. Prva toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, druga toženka pa na revizijo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - A. d. o. o. je v 60. letih prejšnjega stoletja pridobil večje število nepremičnin z namenom ureditve Trga. Na nepremičninah je A. d. o. o. imel pravico uporabe, ki naj bi jo po izgradnji trga prenesel na končnega koristnika, ki takrat še ni bil znan. Če ta ne bi bil določen, pa naj bi se pravica uporabe prenesla na pravno prednico prve toženke, Občino ...

- Pravna prednica tožeče stranke je z A. d. o. o. 14. 4. 1998 sklenila pogodbo o brezplačnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini parc. št. ... k. o. ... zaradi ureditve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Z njo je A. d. o. o. na pravno prednico tožeče stranke prenesel lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na strehi podzemne parkirne hiše. Streha parkirne hiše se je uporabljala kot parkirišče, pravna prednica tožeče stranke pa se je zavedala, da je obremenjena z dejansko rabo v javno korist in se je takšno rabo zavezala dopustiti.

- Javno službo parkiranja je izvajala druga toženka.

- Od leta 1998 dalje je bila zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine tožeča stranka. Tožeča stranka je ves čas vedela, da s parkirnim prostorom gospodari druga toženka skladno z odloki prve toženke.

6. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala povračilo koristi za čas med 1. 6. 1999 in 28. 2. 2003, ker naj bi toženki nedobroverno uporabljali parkirišče na Trgu, na katerem ima tožeča stranka vknjiženo lastninsko pravico.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta bili toženki dobroverni, zato uporabnine nista dolžni plačati, ter zapisalo, da se tožeča stranka ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj je v vedela, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim. Pritožbeno sodišče je prvostopenjskemu sodišču pritrdilo. Dodalo je, da tožeča stranka svojo lastninsko pravico sicer pridobila originarno (s transformacijo pravice uporabe v lastninsko pravico) na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju ZLNDL), vendar je njena pridobitev zakonita le, če je bila ob uveljavitvi ZLNDL dejanska imetnica pravice uporabe. Po mnenju drugostopenjskega sodišča je za pravico uporabe na nepremičnini bistvena posest. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je imela posest na parkirišču prva toženka, zato je bila dobroverna (prepričana je bila, da ima na nepremičnini tudi pravico uporabe).

8. Revidentka sodišču druge stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 3. točko 70. člena ZPP. V obravnavani zadevi odvetnik B. B. ni zastopal nobene od toženk, zato z očitkom, da pri odločanju sodišča druge stopnje ne bi smela sodelovati predsednica senata, ker naj bi z odvetnikom živela v zunajzakonski skupnosti, ne more uspeti.

9. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se ne bi opredelilo do pritožbenih navedb glede investicij v sporno nepremičnino. Drugostopenjsko sodišče je namreč v tretjem odstavku na 5. strani svoje odločbe pojasnilo, da nepripravljenost prve toženke, da trpi stroške vzdrževanja nepremičnine, sama po sebi še ni pomenila, da je imetnica pravice uporabe postala kar tožeča stranka. Sodišču druge stopnje se ni potrebno opredeliti do vsake posamične pritožbene navedbe, temveč zadostuje, da je v obrazložitvi vsebovan celovit odgovor na navedbe pravdnih strank in da iz nje izhaja, da pritožbenih trditev sodišče ni prezrlo. Pritožbeno sodišče je v konkretnem primeru naredilo tudi celovito presojo dobrovernosti toženk in jo obrazložilo na straneh 3., 4. in 5. 10. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev pravilno oprli na Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) kot specialni zakon v razmerju do Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Na posvetovanju Zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin ter Vrhovnega vojaškega sodišča SFRJ 13. in 14. 6. 1984 je bilo sprejeto pravno mnenje, da se za uporabo tuje stvari po 219. členu ZOR šteje uporaba stvari, pri kateri se stvar spremeni ali preneha obstajati, uporaba tuje stvari po drugem odstavku 38. člena ZTLR pa je uporaba, pri kateri identiteta stvari ostane ohranjena.(1) Iz drugega odstavka 38. člena ZTLR tako izhaja, da dobroverni posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Če posestnik ni dobroveren, pa je za uporabo stvari dolžan plačati nadomestilo.

11. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da je za utemeljenost zahtevka, ki temelji na navedeni določbi, potrebno dokazati dvoje: da je tožeča stranka lastnica sporne nepremičnine, ki naj bi jo toženki neupravičeno zasedali, in da sta toženki nedobroverni. Obe predpostavki morata biti podani kumulativno in že odsotnost ene izmed njiju vodi do zavrnitve tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru je o dobrovernosti toženk pri uporabi nepremičnin mogoče odločiti brez odločitve o tem, kdo je imel na njih lastninsko pravico, zato očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

12. Presoja sodišča druge stopnje, da slaba vera toženk ni podana, je pravilna. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je pravni prednik tožeče stranke A. d. o. o. pravico uporabe na spornih nepremičninah pridobil (le) z namenom, da izgradi in uredi Trg, nato pa jo prenese nazaj na dejanske imetnike pravice uporabe (če končni koristnik ne bi bil določen, na pravno prednico prve toženke). Šlo je za namenski in začasni prenos pravice uporabe na pravno prednico tožeče stranke in ne za prenos, ki bi ustrezal pravici uporabe, kot jo razume tožeča stranka. Prva toženka je zato lahko utemeljeno pričakovala, da ji bodo sporne nepremičnine izročene v uporabo in je nepremičnine v skladu s tem pričakovanjem tudi uporabljala oziroma upravljala. Glede na navedeno je pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL utemeljeno pričakovala prva toženka in ne tožeča stranka, kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče. 13. Zmotno tožeča stranka navaja, da bi morala prva toženka že na podlagi zemljiškoknjižnega stanja vedeti, da je lastnica spornih nepremičnin tožeča stranka. Zaradi specifičnosti takratnih razmerij v sistemu družbene lastnine in neurejenosti stanja v zemljiških knjigah to ni odločilno. Presoje o dobrovernosti prve toženke zato ni mogoče opirati izključno na vpis v zemljiški knjigi. Vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo v tistih časih namreč ni bil konstitutivnega pomena.(2)

14. Revizijske trditve o tem, da je tožeča stranka toženo stranko večkrat opomnila, da uporablja tujo stvar, glede na obrazloženo utemeljeno pričakovanje prve toženke, da je bila posest na nepremičninah prenesena le začasno, na odločitev ne morejo vplivati. Prav tako na presojo dobre vere prve toženke ne more vplivati dejstvo, da je prva toženka zoper tožečo stranko vložila tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o brezplačnem prenosu lastninske pravice na pravno prednico tožeče stranke. Navedeno kaže kvečjemu na nasprotno, to je, da je bila prva toženka prepričana v obstoj svoje pravice uporabe.

15. Z navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bila tožeča stranka seznanjena s tem, da so sporna zemljišča obremenjena z dejansko rabo v javno korist in da se je takšno rabo tudi zavezala dopustiti, pa revidentka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

16. Druga toženka je na podlagi odlokov prve toženke gospodarila s spornimi nepremičninami in je kot neposredni posestnik svojo dobro vero izvajala iz dobre vere prve toženke kot posrednega posestnika. Iz navedenih dejstev je zaključek o dobri veri obeh toženk pri uporabi tako pravilen.

17. Ne drži tudi, da sta sodišči prve in druge stopnje spregledali, da gre v konkretnem primeru za denarni zahtevek, saj sta presojali pravico do denarnega nadomestila za uporabo tuje stvari. Utemeljenost slednjega pa je, kot je bilo obrazloženo, odvisna od slabe vere tistega, ki to stvar uporablja. Če jo uporablja v dobri veri, misleč, da je njegova, denarne koristi ni dolžan nadomestiti (drugi odstavek 38. člena ZTLR).

18. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 596,73 EUR stroškov odgovora na revizijo z 20 % DDV v višini 119,35 EUR in materialne stroške v višini 20,00 EUR, skupaj torej 736,08 EUR. Višjih stroškov Vrhovno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj za njih ni podlage v Odvetniški tarifi, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi. Prav tako ji ni priznalo stroškov za plačilo sodne takse za odgovor na revizijo, saj je ni plačala. V konkretni zadevi se za obračunavanje in plačilo sodnih taks uporablja Zakon o sodnih taksah – ZST-1 (glej njegov 39. člen), ki predvideva plačilo sodne takse le za revizijo, ne pa tudi za odgovor nanjo. Toženi stranki sodne takse tako ni bilo treba plačati.

Op. št. (1): Sodna praksa sicer temu stališču ni sledila v celoti, in sicer je v zvezi z verzijskimi zahtevki, ki se nanašajo na uporabo stvari v solastnini s strani enega izmed solastnikov, zavzela drugačno stališče (glej npr. odločbe II Ips 533/2001 z dne 23. 5. 2002 in II Ips 593/2003 z dne 18. 11. 2004). V obravnavanem primeru ne gre za tak primer.

Op. št. (2): Glej tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 259/2006 z dne 9. 10. 2008, II Ips 985/2006 z dne 26. 8. 2009 in II Ips 796/2008 z dne 9. 2. 2012.