Jedro

Vložitev ponovne prošnje je mogoiče doseči le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da pa se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno. Ravno vidik pravočasnosti navajanja dejstev in dokazov je v obravnavani zadevi pritožbeno sporen.

Oba sklopa v tožbi zatrjevanih dejstev - družinske težave zaradi dedovanja po očetu in okoliščina, da tožniku v izvorni državi grozi brezdomstvo - sta bila podvržena vsebinski presoji, zato je pritožbeni očitek, da navedb o brezdomstvu ni mogoče šteti za prepozne oziroma prekludirane v smislu 52. člena ZUS-1, za odločitev nebistven.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep toženke št. 2142-3196/2023/46 (1222-16) z dne 29. 5. 2024, s katerim je zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 pritrdilo odločitvi toženke. Presodilo je, da so dejstva, s katerimi je tožnik utemeljeval svoj drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (družinske težave zaradi dedovanja po očetu) obstajala že v predhodnem postopku za priznanje mednarodne zaščite, v katerem je bilo pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, in ob vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega zahtevka, zato ne gre za nova dejstva v smislu tretjega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Poudarilo je, da tožbene trditve, ki pomenijo zgolj ponovitev navedb iz upravnega postopka brez razvidnega konkretnega in obrazloženega očitka toženki, ne morejo pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Po presoji sodišča prve stopnje tega standarda ne dosegajo niti tožbene trditve o tem, da tožniku v izvorni državi grozi brezdomstvo, čeprav jih je sprva štelo za nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1. Potrdilo je tudi pravilnost izvedenega postopka z vidika tožnikove informiranosti in zaupnosti postopka ter s tem povezane možnosti izjave o pomembnih dejstvih. V zvezi s tožbenimi opozorili na načelo nevračanja je ugotovilo, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi v tem postopku prišlo do kršitev tega načela, saj je bil tožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, prav tako je bil ta vidik zadeve presojan že v pravnomočno zaključenem postopku.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi izraža nestrinjanje s stališčem sodišča, da so navedbe o brezdomstvu, ki mu grozi v primeru vrnitve v izvorno državo, nove, saj da je že predhodno navajal, da tam dolgoročno ne more preživeti ravno zato, ker je brezdomec. Tveganje, da v Maroku ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je resnično in stvarno, kajti grozi mu življenje v nehumanih razmerah, tam nima nobenega premoženja in se nima kam vrniti. Tveganje je tudi osebno, ker to vpliva na njegovo življenje in je v tem trenutku tudi predvidljivo. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo nevračanja. Zaradi vsega tega obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi; podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja prvega odstavka 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da pogoji iz 64. člena ZMZ-1 niso izpolnjeni, zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek 65. člena ZMZ-1).

7. Iz citiranih določb izhaja, da je mogoče doseči vložitev ponovne prošnje le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da pa se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno. Ravno vidik pravočasnosti navajanja dejstev in dokazov je v obravnavani zadevi pritožbeno sporen.

8. Pritožnik s pritožbo namreč uveljavlja, da je že v postopku pred izdajo sklepa toženke zatrjeval, da mu v izvorni državi grozi brezdomstvo, in da torej te navedbe sodijo v okvir relevantnega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo sklepa.

9. Kar pritožnik pri tem spregleda, je, da sta bila oba sklopa v tožbi zatrjevanih dejstev - družinske težave zaradi dedovanja po očetu in okoliščina, da tožniku v izvorni državi grozi brezdomstvo - podvržena vsebinski presoji (16. in 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato je pritožbeni očitek, da navedb o brezdomstvu ni mogoče šteti za prepozne oziroma prekludirane v smislu 52. člena ZUS-1, za odločitev nebistven. Presoji sodišča prve stopnje, da te navedbe ne bi vplivale na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite, pa pritožnik v pritožbi niti ne nasprotuje.

10. V preostalem delu so pritožbene navedbe po vsebini zgolj ponovitev tožbenih navedb, do katerih se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno in obširno opredelilo. Pritožnik stališčem, ki jih je zavzelo sodišče prve stopnje, argumentirano ne oporeka, s pavšalnim nestrinjanjem z navedeno presojo pa v pritožbenem postopku ne more uspeti.

11. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).