Jedro

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Ni sporno, da so dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svoj drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (družinske težave zaradi dedovanja po očetu) obstajala že v predhodnem postopku ter ob vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in da se je tožnik takrat skliceval nanje. Ob takih okoliščinah (ko se je tožnik predhodno že skliceval na zatrjevana "nova" dejstva) pa je logično in pravilno nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla drugi tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi je tožena stranka najprej povzela tožnikove izjave ob podaji drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, vloženega na zapisnik 24. 5. 2024. Iz njih je razvidno, da ima enake razloge, ki jih je navedel že v prvi prošnji, drugih razlogov nima. V Maroku je korupcija, tam ima tožnik tudi družinske težave, maroška policija ga ni zaščitila. Njegov oče je bil poročen z dvema ženskama in mu je grozil mafijski klan. Tožnika je mafija želela ubiti, da ne bi podedoval očetovega premoženja, zato je odšel iz Maroka. Po juniju 2023 se ni zgodilo nič novega glede tožnikove zgodbe, dodal je, da je njegova mati ogrožena v Tangerju in da sam nima moči in denarja, da bi ji pomagal, saj so sodniki podkupljeni. Če bi se vrnil v Maroko, bi ga lahko ubili zaradi dediščine, saj je očetova prva žena vodja mafijskega klana, druga žena pa je njegova mama. Prva žena si hoče prilastiti vse, kar bi ji uspelo, če tožnika ne bi bilo več.

3. Iz tožnikovih izjav je še razvidno, da nima novih dokazov ali dejstev, ki so obstajala že pred izdajo odločbe, navedel je, da so se grožnje prve žene nadaljevale, kar je omenil že ob podaji prvega zahtevka. Grožnje dobiva njegova mama in preko nje tudi tožnik. Če bo odšel v Maroko, ga bodo ubili, saj so zelo vplivni in imajo veze po celotni državi, zato se ne more preseliti. Tožnik nima dokazov, saj mu grozijo samo ustno. Pred kakšnim letom in pol je zamenjal telefon, na katerem nima groženj, vse so namreč na starem telefonu. Drugih razlogov tožnik nima, poleg tega, kar je že povedal, nima za dodati nič novega.

4. Dne 9. 6. 2023 vloženo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito je tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno z odločbo z dne 23. 8. 2023, saj je ugotovila, da je tožnik navajal le družinske težave zaradi dedovanja po očetu. Trdil je še, da mu sledi policija, vendar te navedbe ni verodostojno pojasnil in je celo zanikal, da bi imel s policijo težave. Tožnikovo tožbo zoper navedeno odločbo je Upravno sodišče zavrnilo s sodbo I U 1282/2023-13 z dne 19. 9. 2023, ki je postala pravnomočna 19. 10. 2023. 5. Tožnik je 22. 12. 2023 podal svoj prvi zahtevek, ki ga je tožena stranka zavrgla s sklepom z dne 9. 1. 2024, saj ga je tožnik utemeljeval z razlogi, ki so bili znani že pred podajo odločitve o prošnji za mednarodno zaščito (družinske težave). Tožnikovo tožbo zoper navedeni sklep je Upravno sodišče zavrnilo s sodbo I U 191/2024-17 z dne 5. 2. 2024, katere pravilnost je potrdilo Vrhovno sodišče s sodbo z dne 18. 3. 2023. Glede na navedeno je s tem dnem sodba Upravnega sodišča postala pravnomočna, s čimer je postal pravnomočen tudi sklep tožene stranke. Odločitev pristojnega organa je 29. 3. 2024 tako postala izvršljiva.

6. Po presoji tožene stranke tožnik svoj drugi zahtevek utemeljuje z dejstvi, ki so bila v postopku znana že pred odločitvijo. V drugem zahtevku namreč omenja družinske težave v Maroku, ki jih je uveljavljal že v prošnji za mednarodno zaščito. Čeprav tožnik ob podaji prošnje ni navedel vseh dejstev in okoliščin v zvezi z družinskimi težavami, kot jih je omenjal ob podaji drugega zahtevka, pa gre v obeh primerih za isti razlog za njegov odhod iz države. Tožena stranka poudarja, da omenjenih razlogov (družinskih težav) očitno ni mogoče šteti kot nova dejstva v postopku in da tudi sicer ne morejo bistveno povečati možnosti za pridobitev mednarodne zaščite, saj institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju družinskih težav posameznikov.

7. Tožena stranka po oceni tožnikovih izjav ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, na osebnem razgovoru in ob podaji prvega zahtevka, zaključuje, da tožnik ob podaji drugega zahtevka ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, pri čemer je celo izrecno izjavil, da ne navaja ničesar novega in da vztraja pri razlogih za zapustitev izvorne države, ki jih je navedel že predhodno v postopku. V času od izdaje odločitve v predhodnem postopku se mu ni zgodilo nič novega. Zato tožnik ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj ni navedel novih dejstev in okoliščin, ki bi mu bistveno povečale možnost za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

_Tožnikove trditve_

8. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

9. Tožnik vztraja pri svojih navedbah o družinskih težavah, ker ne more dedovati po očetu, saj so si njegovo premoženje prilastili tožnikovi polbratje in polsestre. Zato tožnik, ki je že dlje časa brezdomec, v Maroku dolgoročno ne more preživeti. V zvezi s tem opozarja na načelo nevračanja.

_Odgovor na tožbo_

10. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da je o navedbah tožnika o družinskih težavah, ki so izvirale iz dedovanja po očetu, odločila že v odločbi z dne 23. 8. 2023, in da je navedene razloge tožnik navajal tudi v prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je tožena stranka zavrgla s sklepom z dne 9. 1. 2024. Meni, da so tožbene navedbe o tožnikovem brezdomstvu nedopustne tožbene novote, pa tudi sicer ne povečujejo verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

_Presoja tožbe_

11. Dne 12. 6. 2024 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

14. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

15. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1, 2 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.3 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II4, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.5

16. V obravnavani zadevi ni sporno, da so dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svoj drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (družinske težave zaradi dedovanja po očetu) obstajala že v predhodnem postopku ter ob vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in da se je tožnik takrat skliceval nanje. Ob takih okoliščinah (ko se je tožnik predhodno že skliceval na zatrjevana "nova" dejstva) pa je logično in pravilno nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Ker iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje tej presoji tožene stranke (tožnik v tožbi le ponavlja trditve iz upravnega postopka), sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni nasprotoval presoji tožene stranke, da je zatrjevana nova dejstva uveljavljal v predhodnem postopku, ni izpolnil zahteve, da je obravnavo ponovno vložene prošnje mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva, ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Njegovo trditveno gradivo torej ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

17. V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II,6 sodišče še ugotavlja, da je iz zapisnika o ustnem sprejemu drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 24. 5. 2024, na katerega tožnik ni imel pripomb, razvidno, da mu je bila omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji, pri čemer s tem povezani presoji tožene stranke v tožbi ne ugovarja določno. S tožbenimi navedbami pa ne nasprotuje niti razlogom izpodbijanega sklepa glede pravilnosti poteka predhodnega postopka za priznanje mednarodne zaščite z vidika tožnikove informiranosti in zaupnosti postopka ter s tem povezane tožnikove možnosti izjave o pomembnih dejstvih.

18. Iz tožbe je sicer razvidno, da bo tožniku v izvorni državi grozi brezdomstvo, vendar sodišče teh navedb skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Pri tem tožnik niti v trditvenem gradivu ni zatrjeval upravičenega razloga, da teh dejstev ni navedel že v postopku izdaje akta povedal. Ne glede pa je po presoji sodišča očitno, da te posplošene navedbe ne morejo pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

19. Tožnik še trdi, da bi moralo sodišče upoštevati načelo nevračanja. Ker ta trditev ni obrazložena, jo lahko sodišče obravnava le na splošni ravni. Tako ugotavlja, da iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, ne izhaja, da bi prišlo do kršitev tega načela, saj je bil tožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga ZMZ-1 nalaga v prvem odstavku 65. člena, to je predložitve dokazov oziroma navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek. Da tudi z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za dodelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za tožnikovo vrnitev v izvorno državo, je bilo odločeno v postopku za priznanje mednarodne zaščite, v katerem je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila s pravnomočno odločbo z dne 23. 8. 2023. 20. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Navedeno je skladno z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve). 3 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 4 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 5 Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka. 6 Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II).