Jedro

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Vložitev tožbe, s katero sta tožnici izpodbijali sklepa o prerazporeditvi in uvrstitev v ustrezen tarifni in plačilni razred, predpostavlja, da sta bili od dneva dokončnosti izpodbijanih sklepov prikrajšani za razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jima šla ob pravilni uvrstitvi v tarifni in plačilni razred. Plačilo te razlike bi lahko zahtevali že ob vsakokratnem mesečnem prikrajšanju, to je na dan izplačila posamezne plače.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede odločitve o pritožbi tožene stranke spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka) spremeni tako, da se: tožbeni zahtevek K. Č. za plačilo 1,799.829,00 SIT (7.510,55 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, ki so zapadli v plačilo do 4. 12. 1998 od tega dne do plačila, od posameznih mesečnih zneskov, zapadlih v plačilo po tem datumu pa od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec do plačila oziroma dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico in tožbeni zahtevek B. K. za plačilo 1,083.373,00 SIT (4.520,84 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 1998 do plačila, oziroma dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico z a v r n e t a. Tožnici sta dolžni povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 4.249,58 EUR ter stroške pritožbenega postopka v znesku 516,02 EUR, in sicer K. Č. v znesku 2.954,67 EUR, B. K. pa v znesku 1.810,93 EUR, obe v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Tožnici sta dolžni povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 369,59 EUR, in sicer K. Č. v znesku 229,15 EUR, B. K. pa v znesku 140,44 EUR, obe v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku tožnic za plačilo razlike v plači za čas od 15. 12. 1992 do 30. 11. 2001 (K. Č.) oziroma od 1. 1. 1993 do 30. 9. 1998 (B. K.) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila. Zavrnilo je del obrestnega zahtevka, pri čemer je upoštevalo triletni zastaralni rok in prisodilo le nezastarane zakonske zamudne obresti, njihov tek pa določilo do plačila oziroma do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Toženi stranki je v plačilo naložilo tudi stroške postopka tožnic. Ugotovilo je, da sta tožnici upravičeni do razlike v plači med IV. tarifnim in 9. plačilnim razredom ter V. tarifnim in 15. plačilnim razredom za čas do 30. 9. 1997, od 1. 10. 1997 pa V. tarifnim in 17. plačilnim razredom.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožečih in tožene stranke delno ugodilo le v obrestnem delu, sicer pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da sta bili tožnici razvrščeni v prenizek tarifni razred, zato sta do razlike v plači upravičeni. Ugovor zastaranja je zavrnilo z obrazložitvijo, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz pravnomočne sodbe opr. št. Pdp 244/98 (Pd 9/94), zato je bilo najprej treba ugotoviti, v kateri plačilni razred bi bili tožnici uvrščeni. Pred tem zahtevka nista mogli specificirati.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje neutemeljeno spregledali ugovor zastaranja in ugovor, da postopek ni bil voden kontradiktorno. Glede na to, kako je bil zahtevek postavljen, bi ga moralo sodišče prve stopnje takoj zavrniti, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da sta tožnici vse, kar zahtevata, prejeli. V obširnem in dolgotrajnem postopku je v nadaljevanju sodišče poskrbelo, da sta tožnici zahtevek sploh postavili po višini, kar se je zgodilo šele 25. 9. 2006, tokrat na povsem drugih temeljih, kot v tožbi. Zato je ugovor zastaranja še toliko bolj utemeljen. Tožena stranka do tega dne sploh ni vedela, koliko tožnici zahtevata, saj jima je vse, kar sta zahtevali do 25. 9. 2006, plačala. Zaradi takega postopka tožena stranka tudi ne more biti odgovorna za natekanje zamudnih obresti. Uvrstitev tožnic v V. tarifni razred ni pomenila nujno tudi višje plače, kot sta jo prejemali v IV. tarifnem razredu, saj so se plačilni razredi prekrivali. V sodbah, ki so bile izdane v več sporih med tožnicama in toženo stranko, ni bilo odločeno o drugem, kot o uvrstitvi v tarifni razred, o plačilu razlike pa nikoli ne po temelju, ne po višini – niti opisno. Tožnicama je bila z izpodbijano sodbo priznana razlika v plači do 15. oziroma 17. plačilnega razreda le na podlagi njunih navedb. Z izvedencem se je izračunavala neka razlika v plači z upoštevanjem teh razredov, ne da bi tožnici postavili zahtevek za uvrstitev v te plačilne razrede. Postopek se ni vodil enakopravno do obeh strank. Sodišče pa tudi ni primerjalo vseh del V. tarifnega razreda, da bi lahko presodilo, ali sta do navedenih plačilnih razredov upravičeni. Če se je že spustilo v ugotavljanje zahtevnosti, bi moralo sodišče prve stopnje dopustiti dokaz z izvedencem, ki bi ocenil zahtevnost posameznih del V. tarifnega razreda. Vse to je tožena stranka predlagala, vendar se sodišče v njene ugovore ni dovolj poglobilo. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

4. Tožnici v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijani del sodbe preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizija se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka le formalno, ko v uvodu navaja ta revizijski razlog, kasneje pa v zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje postopka ni vodilo kontradiktorno in ob upoštevanju enakih pravic strank v postopku. Kršitev načela kontradiktornosti in enakega varstva pravic je zajeta v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, podana pa je, kadar stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Res je sicer sodišče prve stopnje ravnalo nekoliko nenavadno, ker je dokazni postopek izvajalo zato, da bi tožnici sploh postavili zahtevek, namesto da bi ju s sklepom pozvalo, naj to storita sami takoj po vložitvi tožbe z nespecificiranim denarnim zahtevkom. Vendar pa s tem načela kontradiktornosti in načela enakih pravic v postopku ni kršilo. Ravnanje sodišča prve stopnje je trajanje postopka sicer podaljšalo, ni pa bilo nezakonito, saj toženi stranki zaradi tega procesne pravice niso bile kršene

8. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

9. Ugovor zastaranja pretežnega dela zahtevka tožnice K. Č. in celotnega zahtevka tožnice B. K. je utemeljen. Tožnica K. Č. zahteva razliko v plači za obdobje od 15. 12. 1992 do 30. 11. 2001, tožnica B. K. pa od 1. 1. 1993 do 30. 9. 1998. Zmotno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je zastaranje začelo teči šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bilo odločeno o zakonitosti odločb o prerazporeditvi tožnic in uvrstitvi v tarifni razred v zadevi Pd 9/94. Na podlagi prvega odstavka 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji, ki se je uporabljal kot predpis Republike Slovenije), ki je veljal v spornem obdobju, zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Vprašanje je torej, kdaj sta tožnici imeli pravico zahtevati od tožene stranke plačilo zatrjevane razlike v plači, ki jo vtožujeta od 15. 12. 1992 dalje: ob zapadlosti vsakokratne mesečne plače v plačilo ali ob pravnomočnosti sodbe v zadevi Pd 9/94 v letu 2000. Že vložitev tožbe v zadevi Pd 9/94 z dne 16. 2. 1993, s katero sta izpodbijali sklepa o prerazporeditvi in uvrstitev v ustrezen tarifni in plačilni razred, predpostavlja, da sta bili tožnici od dneva dokončnosti izpodbijanih sklepov prikrajšani za razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jima šla ob pravilni uvrstitvi v tarifni in plačilni razred (1). Plačilo te razlike bi tožnici lahko zahtevali že ob vsakokratnem mesečnem prikrajšanju, to je na dan izplačila posamezne plače. Datum zapadlosti prvega zneska, ki ga zahteva tožnica K. Č. je 15. 1. 1993, zadnjega pa 15. 12. 2001, datum zapadlosti prvega zneska, ki ga zahteva tožnica B. K. je 15. 2. 1993, zadnjega pa 15. 10. 1998. 10. Tožba v tem delovnem sporu je bila sicer vložena 4. 12. 2001, vendar pa le za razliko med IV. in V. tarifnim razredom po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje (sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno), pa je tožena stranka tožnicama vseskozi izplačevala celo višjo plačo od izhodiščne V. tarifnega razreda po splošni kolektivni pogodbi (v spornem obdobju so veljale tri). Šele po drugi dopolnitvi izvedeniškega mnenja sta tožnici tožbo „razširili“ oziroma postavili specificiran zahtevek, ki zajema razliko med izplačanimi plačami in plačami, obračunanimi do 30. 9. 1997 po 15. plačilnem razredu V. tarifnega razreda, od 1. 10. 1997 dalje pa po 17. plačilnem razredu V. tarifnega razreda. Glede na to, da ta razlika v tožbi sploh ni bila zajeta, tožnici izpolnitve nista zahtevali že 4. 12. 2001, ampak šele 25. 9. 2006 (datum pripravljalne vloge s specificiranim zahtevkom). Na ta dan pa je bila zastarana že celotna terjatev tožnice B. K. (petletni zastaralni rok za njeno zadnjo zapadlo terjatev je potekel 15. 10. 2003) in pretežni del terjatve tožnice K. Č. (zastarani so bili vsi zneski, ki so zapadli v plačilo pred 25. 9. 2001). Zato bi moralo sodišče ugovor zastaranja terjatve, ki ga je tožena stranka pravočasno podala, upoštevati in tožbeni zahtevek že zaradi zastaranja zavrniti (zahtevek B. K. v celoti, zahtevek K. Č. pa za znesek 1,725.565,85 SIT).

11. Tudi preostali, nezastarani del zahtevka tožnice K. Č. (zneski z zapadlostjo 15. 9. 2001, 15. 10. 2001, 15. 11. 2001 in 15. 12. 2001) je neutemeljen. Gre za domnevno razliko v plači za obdobje od 1. 8. 2001 do 30. 11. 2001. V tem obdobju je po lastni izpovedbi, ki jo povzema sodišče prve stopnje, prejemala plačo po količniku 1,80. Sicer so v V. tarifnem razredu plačilni razredi od 12 do 17; količnik najnižjega plačilnega razreda je 1,71, najvišjega pa 2,40. Sodišče je za ta čas tožnici prisodilo razliko med izplačano plačo in plačo, obračunano po 17. plačilnem razredu V. tarifnega razreda (količnik 2,18). Vendar pa za takšno odločitev ni imelo podlage. S tožbo v zadevi Pd 9/94 je tožnica izpodbijala sklep tožene stranke o prerazporeditvi in razvrstitvi v IV. tarifni in 9. plačilni razred. Zahtevala je razveljavitev sklepa in razvrstitev v „tarifni in plačilni razred, ki ustreza zahtevnosti dela, ki ga dejansko opravlja“. V tožbi je navedla, da je upravičena do uvrstitve v V. tarifni in najmanj 11. plačilni razred, zahtevek pa je postavila opisno. Zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo, vendar o njem ni odločilo v celoti. Kljub temu tožnica dopolnilne sodbe ni predlagala. Tako je bilo odločeno le o tem, da se tožnica (pravilno bi bilo: delovno mesto) razvrsti v V. tarifni razred, ne pa tudi o tem, v kateri plačilni razred. Sodba sodišča prve stopnje je bila kasneje s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 2101/94 z dne 15. 11. 1996 spremenjena tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, vendar pa je Vrhovno sodišče s sklepom VIII Ips 50/97 z dne 20. 1. 1998 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le v toliko, da je razveljavilo le 2. in 4. točko sklepa o prerazporeditvi z dne 15. 12. 1992 (ne pa v celoti), v ostalem pa je sodbo sodišča prve stopnje pustilo v veljavi. Tako je tožnica v zadevi Pd 9/94 dosegla le to, da se delovno mesto, na katerem je razporejena, razvrsti v V. tarifni razred. Razvrstitve v 17. plačilni razred ni vtoževala. Zato ni podlage za obračun in izplačilo plače po 17. plačilnem razredu, saj je tožena stranka vse, kar je tožnica dosegla v sporu Pd 9/94, izpolnila. V obdobju, v katerem še ni nastopilo zastaranje, je tožnica prejemala plačo po količniku 1,80, to pa ustreza razponu V. tarifnega razreda.

12. Ker sodišči prve in druge stopnje navedenega nista upoštevali, je materialnopravni zaključek, da sta tožnici upravičeni do vtoževane razlike v plači, zmoten. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnic K. Č. in B. K. zavrnilo.

13. Posledično je bilo potrebno na novo odločiti o (potrebnih) stroških postopka, ki znašajo na prvi stopnji za odgovor na tožbo 300 točk, za pristop na prvi narok 300 točk, za tri pripravljalne vloge po 225 točk, za pristop na 11 narokov po 150 točk in na enega (dne 11. 5. 2004) 75 točk s trajanjem 5 krat po 50 točk, štirikrat po 100 točk in enkrat 150 točk (ostali trije naroki niso trajali več kot pol ure), skupaj 3.800 točk oziroma 1.744,20 EUR, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV pa 2.127,92 EUR. Taksa za odgovor na tožbo znaša 31,92 EUR, stroški kilometrine na relaciji Krško – Brežice (12 km v eno smer) znašajo ob povprečni vrednosti kilometrine v spornem obdobju (65,53 SIT za km) 20.445,36 SIT oziroma 85,32 EUR, stroški izvedenca pa 2.004,42 EUR. Stroški postopka tožene stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo 4.249,58 EUR.

14. Stroški za pritožbo znašajo priglašenih 500 točk oziroma 229,50 EUR, povečano za 20 % DDV pa 275,40 EUR. Taksa za pritožbo znaša 240,62 EUR.

15. Stroški revizije se priznajo v priglašeni višini 660 točk oziroma 302,94 EUR, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV pa 369,59 EUR.

16. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP, v povezavi z drugim odstavkom 165. člena sta tožnici te stroške dolžni povrniti toženi stranki, in sicer znaša delež tožnice K. Č. 62 % (3.183,82 EUR), delež B. K. pa 38 % (1.951,37 EUR).

Op. št. (1): V sodbi VS RS VIII Ips 393/2008 z dne 19. 10. 2009 je VS RS zavzelo podobno stališče v sporu o plačilu zapadlih zneskov plač v času od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje.