Jedro

O temelju denarnih zahtevkov iz naslova razlike v plači je bilo odločeno s pravnomočno sodbo, iz katere izhaja, da je dolžna tožena stranka tožnici razvrstiti v V. tarifni razred, ki ustreza zahtevnosti dela, ki ga dejansko opravljata, ter zahtevani strokovni izobrazbi, ki jo imata. Te obveznosti tožena stranka ni izpolnila, zaradi česar sta tožnici ponovno vložili tožbo, v drugem sporu tožbenih zahtevkov vse do izdelave izvedenskega mnenja nista mogli zneskovno opredeliti. Zgolj zaradi tega njuni terjatvi nista zastarali, četudi je od časa nastanka prikrajšanja pri plači do opredelitve tožbenega zahtevka minilo več kot pet let.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti tako, da obresti tečejo:

1. od neto zneskov razlik v plači, prisojenih tožeči stranki K.Č. (točka I/1 izreka), zapadlih do 15. oktobra 1998 (1. do vključno 70. alinea), do 1. 1. 2002; od neto zneska razlike v plači za oktober 1998 (71. alinea), od 4. 12. 1998 do takrat, ko ob upoštevanju zapadlosti razlike v plači, to je 15. 11. 1998, vsota neplačanih zakonskih zamudnih obresti doseže glavnico, višji obrestni zahtevek pa se zavrne;

2. od neto zneskov razlike v plači, prisojenih tožeči stranki B.K. (I/2 izreka), do 1. 1. 2002. 3. od odmerjenih stroškov postopka, od poteka 8-dnevnega paricijskega roka od vročitve te sodbe dalje do plačila.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati bruto razlike v plači in za čas od 15. 12. 1992 do 30. 11. 2001 tožnici K.Č. izplačati neto znesek 1.799.829,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov, kot so navedeni v točki I/1 izreka do plačila, vendar najdlje do takrat, ko vsota zapadlih pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice, vse v 15 dneh pod izvršbo, tožnici B.K. pa za čas od 1. 1. 1993 do 30. 9. 1998 neto znesek 1.083.373,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov, kot so razvidni v točki I/2 izreka do plačila, vendar najdlje do tedaj, ko vsota zapadlih pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice, v 15 dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške postopka tožečih strank, vsaki v znesku 471.810,33 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vendar najdlje do tedaj, ko vsota zapadlih pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice, v 15 dneh pod izvršbo (točka I/3 izreka). Kar sta tožnici zahtevali iz naslova zakonskih zamudnih obresti drugače, je zavrnilo (točka II izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se skupaj pritožujeta tožnici, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, naj spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenima zahtevkoma v celoti, ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavljata, da sta s tožbo sicer res postavili tožbeni zahtevek z upoštevanjem izračuna razlik v plači, kot ga je predložil izvedenec, vendar sta prepričani, da izvedenec ni upošteval vseh parametrov pri izračunu prikrajšanj tožnic pri plači. Po njunem mnenju je namreč izračun napačen, zneski razlike v plači so prenizki. Prav tako se pritožnici ne strinjata z zavrnitvijo obrestnega dela tožbenega zahtevka in stališčem sodišča prve stopnje, da gre pri obrestih za občasno terjatev v smislu 347. člena OZ, te pa zastarajo v treh letih od zapadlosti vsakega zneska občasne terjatve. Pritožba opozarja pri tem vprašanju na različno sodno prakso. Po stališču pritožnic obresti niso mogle zastarati, saj zastarajo takrat, ko zastara glavna terjatev. Drugačna odločitev sodišča je izrazito v prid tožene stranke kot velikega in močnega podjetja, ki ni upoštevalo odločitev v prejšnjih sodnih postopkih in je tudi v nasprotju z načelom pravičnosti.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj v tem delu spremeni izpodbijano sodbo in tožbena zahtevka zavrne, ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje pred spremenjenim senatom, oziroma drugemu oddelku sodišča. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede zastaranja tožbenih zahtevkov, kasneje pa vodilo postopek v škodo tožene stranke. Glede na petletni zastaralni rok, datum vložitve tožbe (5. 12. 2001) in vtoževano obdobje (od 15. 12. 1992 do 30. 9. 1998 za tožnico B.K., oz. do 30. 11. 2001 za tožnico K.Č.) je nastopilo zastaranje za vse razlike v plači, ki naj bi potrditvah tožnice obstajale pred 5. 12. 1998. Glede na to, da sta tožnici s tožbo uveljavljali tožbena zahtevka na plačilo razlike v plači med delovnim mestom, uvrščenim v IV. tarifni razred po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo in delovnim mestom, razvrščenim v V. tarifni razred po isti kolektivni pogodbi, zahtevka pa sta po višini opredelili šele naknadno s spremembo tožbe dne 25. 9. 2006, je treba zastaralni rok šteti od navedene spremembe tožbe. Tožena stranka je sicer že v odgovoru na tožbo trdila, da je tožnicama izplačala celo več, kot sta s tožbo zahtevali. Sodišče je do spremembe tožbe dopuščalo obravnavo nesklepčnega tožbenega zahtevka, kar pa sta tožnici zahtevali s tožbo, jima je tožena stranka do 25. 9. 2006 že plačala, zato je terjatev obeh zastarala za čas od 25. 9. 2001 nazaj, skupaj z zamudnimi obrestmi. Sodni postopki z opr. št. S 37/93, S 249/94, Pd 386/94, Pdp 2101/1994 in Ips 50/97 zastaranja niso pretrgali, saj v navedenih postopkih toženi stranki nista postavili denarnega zahtevka niti po temelju, kaj šele po višini ali vsaj opisno. Pri tem je potrebno upoštevati, da sta se IV. in V. tarifni razred po internem pravilniku tožene stranke glede višine plače prekrivala. Tožena stranka ne more biti odgovorna, če tožnici v predhodnih postopkih nista postavili ustreznega tožbenega zahtevka in ju zato tožena stranka ni uvrstila v V. tarifni razred. Če bi to storila, bi ju uvrstila v najnižji plačilni razred V. tarifnega razreda ali pa uvedla nižjega glede na to, da tožnici nista opravljali dela, ki bi ga bilo mogoče uvrstiti v 13., 14. ali višji plačilni razred. Tožnici nista dokazali, da opravljata dela take zahtevnosti, da bi bilo mogoče odločati o njuni uvrstitvi v določen plačilni razred, sodišče prve stopnje pa je ne glede na to odredilo izvedencu izračun razlike v plači med 15. in 17. plačilnim razredom. Ker sta tožnici že do 31. 1. 2004 prejeli plačo, ki sta jo s tožbo vtoževali, je bil utemeljen zahtevek za izločitev predsednice senata. Tožnici sta postavili neopredeljen tožbeni zahtevek, s tem pa je bila tožena stranka postavljena v neenakopraven položaj v postopku. Tožbeni zahtevek mora biti določen, vodenje postopka po takem zahtevku pa vpliva na končni izid. Sojenje ni bilo nepristransko. To se kaže tudi v izpodbijani sodbi, saj je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenima zahtevkoma, kot sta bila končno le postavljena, pri tem pa o razlogih za svojo odločitev ni navedlo ničesar. Vprašanje uvrstitve tožnic bi bilo mogoče rešiti le z izvedencem s področja vrednotenja dela, sodišče se glede tega dokaznega predloga ni opredelilo, zato je odločitev arbitrarna. Sodišče ni upoštevalo, da sta tožnici opravljali v bistvu nesamostojna administrativna dela, ki so neprimerljiva z odgovornostjo na delovnih mestih tajnice direktorja, vodje službe za obračun komunalnih storitev, gradbenega tehnika, delovodje, delovnim mestom obračuna gradbenih del in administrativnih del ipd.. Glede na zahtevnost dela, ki sta ga opravljali tožnici, bi bila utemeljena razvrstitev v 12. plačilni razred V. tarifnega razreda, s količnikom 1.71, ob upoštevanju dejstva, da jima je bila v prejšnjem postopku priznana pravica do uvrstitve v V. tarifni razred, ker naj bi opravljali „zahtevnejša administrativna dela“. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti predlagani dokaz tožene stranke, da se imenuje izvedenec, ki bi v skladu z zakonskimi in podzakonskimi akti ter splošnimi akti tožene stranke ovrednotil delovno mesto „administrator I“ in „knjigovodja II/knjigovodja plač“. Prav tako ni bilo upoštevano dejstvo, da je bila tožnica K.Č. razporejena v 13. plačilni razred znotraj V. tarifnega razreda z januarjem 2001, vse do 30. 11. 2001, ko ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Neutemeljena in neobrazložena je tudi odločitev o stroških postopka, saj ni razvidno, ali so bili tožnicama priznani stroški z upoštevanjem vrednosti spora do spremembe tožbe, ali vrednosti po tej spremembi.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov pravdnih strank, pri čemer je po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih. Pritožbeno sodišče se, razen delno glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti, strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede bistvenih navedb v pritožbah pa dodaja: K pritožbi tožnic: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenima zahtevkoma obeh tožnic, kot sta ga po višini opredelili v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2006 (listovna št. 301 - 306 spisa), v skladu z ugotovitvami in izračuni sodnega izvedenca S.L. (listovna št. 272 - 278 spisa). V tem okviru je sodišče moralo tudi odločiti, v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZPP. Ni pa naloga sodišča, da preliminarno izvaja dokaze, na podlagi katerih bi nato stranki šele opredelili po višini svoja tožbena zahtevka. Zaradi tega sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dodatnega dokaza z izvedencem v smeri pripomb na predloženo izvedensko mnenje, na podlagi katerega sta tožnici opredelili svoja tožbena zahtevka. V tem delu njuna pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožba tožnic tudi v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zastaranju zakonskih zamudnih obresti od glavničnih terjatev, glede katerih so pričele teči zakonske zamudne obresti pred 4. 12. 1998. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila o terjatvah tožnic iz naslova plačila razlike v plači, po temelju odločeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Brežicah, opr. št Pd 9/94 (prej S-37/93) z dne 15. 9. 1994, v zvezi s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 244/1998 z dne 17. 2. 2000 in da sta tožnici svoja denarna tožbena zahtevka po višini (kot razliko med IV. in V. tarifnim razredom po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo) uveljavljali s tožbo z dne 4. 12. 2001, natančneje pa opredelili na podlagi izračuna sodnega izvedenca v pripravljalni vlogi dne 25. 9. 2006 (listovna št. 301-306). Na ugovor tožene stranke, da so zastarane tako glavnične terjatve (mesečne razlike v plači) kot obrestni zahtevki, je nadalje pravilno ugotovilo, da glede posameznih (mesečnih) razlik v plačah tožnic, za sporno obdobje od decembra 1992 do novembra 2001 (za tožnico K.Č.) in od januarja 1993 do septembra 1998 (za tožnico B.K.) zastaranje ni nastopilo, saj je bilo o temelju njunega tožbenega zahtevka pravnomočno odločeno z že citiranima sodnima odločbama. Glede obrestnega dela obeh tožbenih zahtevkov pa je upoštevalo določbo 1. odstavka 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 20/78 in nasl. - ZOR, ki je prenehal veljati 31. 12. 2002), oz. po vsebini enako določbo 1. odstavka 347. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), ki velja od 1. 1. 2002 dalje in po kateri zastarajo v treh letih občasne terjatve, med katere štejejo tudi obresti kot stranske občasne terjatve. Pritožbeno sodišče tako soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da so glede na datum vložitve tožbe zastarane zakonske zamudne obresti od neto zneskov razlik v plači, ki so zapadli v plačilo od pred 4. 12. 1998. Delno pa je utemeljena pritožba tožnic v tistem delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenih neto mesečnih zneskov razlik v plači, zapadlih do 15. oktobra 1998, od 4. 12. 1998 do plačila, vendar najdlje do tedaj, ko vsota zapadlih pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice. Pri tem se je sklicevalo na določbo 386. člena (pravilno: 376. člena) OZ, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Vendar pa je pri tem zmotno štelo, da velja določba 376. OZ tudi za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ in so terjatve iz teh razmerij zapadle v plačilo pred 28. 10. 1998. Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. 28/06) izreklo, da se uporablja določbo 376. člena OZ tudi za terjatve, ki so zapadle pred uveljavitvijo OZ, to je pred 1. 1. 2002, saj je določbo 1060. člena OZ razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, zapadlih pred 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, ki teka obresti ni omejeval. To pomeni, da je potrebno pri vseh terjatvah, ki so zapadle do 15. 10. 1998 upoštevati, da so na dan uveljavitve OZ (1. 1. 2002) zakonske zamudne obresti že dosegle oz. presegle glavnico in se je torej šele s 1. 1. 2002 za te terjatve obrestovanje ustavilo, ne glede na to, da je za te terjatve vsota zapadlih obresti že pred tem datumom dosegla glavnice. Zaradi tega je bila zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da tečejo zakonske zamudne obresti od glavničnih terjatev obeh tožnic, ki so zapadle v plačilo do 15. 10. 1998, od 4. 12. 1998 dalje do plačila, vendar najdalj do takrat, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti ne doseže glavnice. V tem delu je torej pritožba tožnic utemeljena, zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo v točki I/1 in v točki I/2 izreka tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od neto zneskov razlik v plači in so zapadli v plačilo do 15. oktobra 1998, do 1. 1. 2002 (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožnic zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Zmotno je stališče pritožbe, da sta tožbena zahtevka zastarana za vse obdobje, starejše od 5 let pred vložitvijo tožbe, torej pred 5. 12. 1998. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izvedenih dokazov, da je o temelju denarnih tožbenih zahtevkov obeh tožnic bilo odločeno s pravnomočno sodbo istega sodišča z dne 15. 9. 1994, opr. št. Pd - 9/94, v zvezi s sodbo VDSS z dne 17. 2. 2000, opr. št. Pdp 244/98. Iz navedenih sodb izhaja, da je tožena stranka dolžna tožnici razvrstiti v V. tarifni razred, ki ustreza zahtevnosti dela, ki ga dejansko opravljata ter zahtevani strokovni izobrazbi, ki jo tožnici dejansko imata. Da sta bili tožnici uvrščeni v prenizek (IV.) tarifni razred, izhaja tudi iz pravnomočne sodbe istega sodišča z dne 14. 3. 2000, opr. št. Pd 386/94, v zvezi s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 827/2000 z dne 1. 3. 2001. Te svoje obveznosti tožena stranka ni izpolnila, zato sta tožnici s tožbo, vloženo 4. 12. 2001 (listovna št. 1 - 2 spisa) uveljavljali tožbena zahtevka na plačilo neto razlik v plači, kot sta jo prejemali, obračunano z upoštevanjem uvrstitve njunega delovnega mesta v IV. tarifni razred in delovnim mestom, uvrščenim v V. tarifni razred po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 29/93, ki se je uporabljala do 1. 6. 1997, ko se je pričela uporabljati Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti - Ur. l. RS, št. 40/97), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti do plačila. Pri tem sta navedli (točka II tožbenih navedb), da nimata vpogleda v izračunavanje plač pri toženi stranki, da jima tožena stranka vpogleda ni omogočila, zato uveljavljata izplačilo razlike v plači z opisnim tožbenim predlogom. V nadaljevanju postopka sta nato tožnici, potem ko je tožena stranka predložila zahtevano dokumentacijo (listovna št. 231 - 234 spisa), vložili pripravljalno vlogo z dne 4. 7. 2006 (listovna št. 246 - 247 spisa), v kateri sta zavzeli stališče, da bi morali biti glede na primerljiva delovna mesta pri toženi stranki razporejeni v 15. plačilni razred V. tarifnega razreda oz. od 1. 10. 1997 dalje v 17. plačilni razred istega tarifnega razreda. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tako stališče tožnic utemeljeno in je v tem smislu naložilo izvedencu S.L., da dopolni svoje izvedensko mnenje z izračunom razlik v plači (sklep z dne 11. 7. 2006 - listovna št. 266 spisa). Izvedenec je nalogo opravil z dopolnilnim izvedeniškim mnenjem (listovna št. 272 - 278 spisa), tožnici sta na podlagi izvedenčevih izračunov dokončno opredelili svoja tožbena zahtevka (listovna št. 301 - 306 spisa), kot je bilo že zgoraj navedeno.

Glede na povedano je bila pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni utemeljen ugovor tožene stranke glede zastaranja glavničnih terjatev tožnic pred 5. 12. 1998, oz. pred 25. 9. 2001 glede na spremembo tožbe z dne 25. 9. 2006, v smislu 360. člena ZOR, v zvezi s 371. členom ZOR in v zvezi s 1060. členom OZ. Tožnici sta v tožbi pojasnili, zakaj tožbenih zahtevkov ni mogoče zneskovno opredeliti. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji in tudi sedaj v pritožbi uveljavljala, da se glede na njen pravilnik o osebnih dohodkih iz leta 1992, oz. pravilnik o plačah iz leta 1997 (priloga B/28) plačilni razredi IV. in V. tarifnega razreda delno prekrivajo, zato prikrajšanja pri plači ni bilo, ne glede na to, da tožnici nista bili razporejeni v V. tarifni razred. Zaradi tega je bilo potrebno po vložitvi tožbe z opisnim tožbenim zahtevkom tožnic najprej ugotavljati predvsem značilnosti dela, ki sta ga tožnici dejansko opravljali v spornem obdobju in šele po opredelitvi plačilnega razreda V. tarifnega razreda, v katerega bi bili tožnici pravilno razporejeni, z izvedencem ugotoviti, ali je in do kolikšnega prikrajšanja je pri plači tožnic prišlo, glede na to, da tožena stranka svoje obveznosti iz citiranih pravnomočnih sodb (opr. št. Pd 9/94, Pdp 244/98) ni izpolnila. Zaradi tega ne more biti uspešna pritožba, da je potrebno šteti petletni zastaralni rok za glavnične terjatve uveljavljene pred 25. 5. 2001, enako pa velja tudi za navedbe, ki se nanašajo na nesklepčnost tožbe zaradi tega, ker tožbena zahtevka nista bila opredeljena po višini, na spremembo trditvene podlage in identifikacijo tožbenih zahtevkov. V zvezi z zastaranjem se tožena stranka v pritožbi sklicuje tudi na judikaturo, po kateri so v primerih, ko je bilo odločeno o tem, da delavcu delovno razmerje ni prenehalo in o pravici do reintegracije, denarni zahtevki zastarali v splošnem petletnem zastaralnem roku, če delavec ob uveljavljanju obstoja delovnega razmerja ni hkrati zahteval tudi plačila prikrajšanja prejemkov iz delovnega razmerja. Pri tem pritožba citira sklep (VS RS) št. II Ips 708/2003, ki pa za obravnavni spor ne pride v poštev, saj je iz obrazložitve citiranega sklepa razvidno, da je bila v individualnem delovnem sporu ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja in odločeno o reintegraciji z vsemi pravicami in obveznostmi, kar pa ni dovolj, da bi bila taka sodba tudi ustrezen izvršilni naslov za morebitne denarne terjatve (reparacijo).

Neutemeljena je nadalje pritožba, da bi tožena stranka tožnici razvrstila v najnižji plačilni razred V. tarifnega razreda, saj zahtevnost njunega dela ni bila taka, da bi opravičevala višjo uvrstitev. Dejstvo je namreč, da tožena stranka svoje obveznosti iz citiranih pravnomočnih sodnih odločb ni izpolnila. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tega, v kateri plačilni razred bi tožnici morali biti uvrščeni v okviru V. tarifnega razreda, zato razlogov za tako odločitev ne ponavlja. Pri tem je bila bistvena ugotovitev, da tožena stranka ni natančneje poznala dela, ki sta ga tožnici opravljali (pri NEK), zato je sodišče utemeljeno oprlo svojo presojo predvsem na listinsko dokumentacijo tožene stranke (pravilnik), izpovedi obeh tožnic, tudi glede primerjave z N.K., vse v povezavi s podatki, ki jih je glede tega predložil izvedenec. Zaradi tega izvedba drugih predlaganih dokazov ni bila potrebna in jih je sodišče zavrnilo, saj je imelo v izvedenih dokazih zadostno podlago za odločitev o tem, v kateri plačilni razred bi morali biti tožnici v spornem obdobju uvrščeni v okviru V. tarifnega razreda. Pripombe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni vodilo postopka z upoštevanjem načela kontradiktornosti in enakopravnosti, so zato neutemeljene. Pritožbeno sodišče pri vodenju postopka na prvi stopnji ni ugotovilo nepravilnosti, kot jih uveljavlja pritožba. Kot že rečeno sta tožnici lahko natančno opredelili svoja tožbena zahtevka šele po ugotovitvi plačilnega razreda, v katerega bi morali biti uvrščeni in po izračunu izvedenca glede prikrajšanja pri plači. Odločitev sodišča o tem, katere dokaze bo izvedlo pa je v skladu z 2. odstavkom 213. člena ZPP. V skladu s presojo o uvrstitvi v plačilni razred je bila dana naloga izvedencu, da z upoštevanjem internega akta tožene stranke (Pravilnik) izračuna morebitno prikrajšanje tožnic glede na izplačane plače v spornem obdobju in plače, do katerih sta bili upravičeni ob ustrezni razvrstitvi v 15. oz. 17. plačilni razred V. tarifnega razreda. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede presoje sodišča prve stopnje, ki je izvedenčev izračun, kot je razviden iz preglednic, priloženih izvedeniškemu mnenju (listovna št. 247 - 278 spisa) kot neto razlika, ki pripada tožnicama po posameznih mesecih, sprejelo kot podlago za svojo odločitev.

Protispisne so pritožbene navedbe, da je bila tožnica K.Č. od januarja 2001 dalje razporejena v 13. plačilni razred znotraj V. tarifnega razreda. Iz dokaznega gradiva namreč to ne izhaja. Tožena stranka je celo sama v odgovoru na tožbo navedla, da je K.Č. razvrščena v IV. tarifni razred in v okviru tega v 13. plačilni razred.

Delno je utemeljena pritožba tožene stranke v delu, kjer je sodišče prve stopnje odločilo o zakonskih zamudnih obrestih od prisojenega zneska glavnice tožnici K.Č. za mesec oktober 1998 (znesek 20.368,25 SIT - 71. alinea v točki I/1 izreka). Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo, da je neto znesek razlike v plači za oktober 1998 zapadel v plačilo 15. 11. 1998. Pravilno je sicer upoštevalo ugovor zastaranja glede zakonskih zamudnih obresti za čas 3 let pred vložitvijo tožbe, vendar je napačna odločitev, da obresti tečejo od 4. 12. 1998 dalje, do plačila oz. najdlje do takrat, ko vsota zapadlih pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Pri izračunu, kdaj so zamudne obresti dosegle glavnico, je namreč potrebno upoštevati obdobje od zapadlosti razlike v plači, s tem, da se obračunavanje obresti z upoštevanjem zastaranja prične z datumom 4. 12. 1998. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo ta del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje tako, kot je glede zakonskih zamudnih obresti od zneska razlike v plači za oktober 1998 navedeno v izreku (4. točka 338. člena ZPP), v preostalem delu pa višji obrestni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke tudi v delu, ki se nanaša na odmero stroškov postopka, ki jih je dolžna plačati tožnicama. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi tega dela izpodbijane sodbe sicer res ni posebej navedlo vseh tarifnih številk Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl. - OT), ki jih je pri odmeri stroškov postopka uporabilo, vendar je bilo mogoče odločitev preizkusiti glede na to, da je pooblaščenec tožnic predložil stroškovnik (listovna št. 331 - 333 spisa), v katerem je natančno opredeljeno posamezno opravilo in izdatek ter predlagano število odvetniških točk v skladu z OT, materialni stroški (2 %), DDV (20 %), sodne takse in povišek za zastopanje dveh strank (9. člen OT). Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnicam in sicer vsaki v višini 471.810,33 SIT. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih stroškov postopka. Pritožbeno sodišče pri odločanju o zakonskih zamudnih obrestih od pravdnih stroškov ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006, iz katerega izhaja, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Glede na to je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke v tem delu in odločitev prvostopenjskega sodišča o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnicama spremenilo (točka 3 izreka) tako, kot izhaja iz citiranega načelnega pravnega mnenja občne seje VS RS (4. točka 358. člena ZPP).

Ker v preostalem v pritožbah tožnic in tožene stranke niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker tudi bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podane, ne razlogi, je pritožbeno sodišče v nespremenjenem delu zavrnilo pritožbe tožnic in tožene stranke ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 154. člena ZPP. Tako obe tožnici kot tožena stranka so s pritožbo uspeli le delno, zato je pritožbeno sodišče glede na doseženi uspeh v pritožbi odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbe (2.- odstavek 154. člena ZPP).